Archive for the ‘Zmešano’ Category

Nova vloga

13 09 2020

Kot sem že pisal v enem prispevku imam dovolj igranja zahtevne, karakterne vloge v psihološki srhljivki in sem zahteval nekaj lažjega ali bistveno višji honorar plus bonus. Opcija je menda samo “nekaj lažjega“, ker je filmska industrija v krizi. Ni pa tako enostavno dobiti novo vlogo, kot bi si morda kdo mislil, saj je konkurenca na trgu zelo huda, z igro pa se danes ukvarja praktično že vsak.

Za Top Gun 3 menda nisem primeren, ker nimam karizme mornariškega pilota, ne izgledam kot nekdo, ki bi bil sposoben narediti šolo za vojaške pilote in bi razumel pomen besede disciplina. Auč. Da sem za vlogo prestar, si niso upali reči, saj imajo v Top Gun 2 58 letnika! Bom napisal še enkrat – 58 letnika! To, da sem si že kupil sončna očala znamke Randolph, jih ni prepričalo, ker menda mornariški piloti nosijo očala znamke Ray-Ban. Od kje naj pa jaz to vem? Tudi moja Randolph očala so narejena po standardu Mil-S-25948 in omogočajo letenje direktno v Sonce. Na vlakcih smrti v adrenalinskih parkih uživam, tako da bi lahko nekaj prihranili na dvojnikih in kaskaderjih. Tudi če slučajno bruham, bruham v vrečko in ne naredim packarije. Ampak ne je tu zares ne. Prav, še žal vam bo, ker boste imeli v trojki 65 letnika in se vam bodo krohotali v kinodvoranah po svetu. To, da se karizme ne da kupiti na oddelku s kozmetiko v najbližjem Wallmartu, jim raje nisem razlagal. Naj živijo še naprej v iluziji.

vir: YT – Chasse Embarquee

Ob omembi Jamesa Bonda so se vsi v sobi začeli na glas režati, vendar potem, ko sem jim jaz omenil, da bo Donald Trump zmagal še ene volitve ob pomoči Facebooka in Rusov, so se obrazi hitro zresnili. Toliko bledih ljudi že dolgo časa nisem videl na kupu.

Za vlogo Jamesa Bonda menda tudi nisem primeren, ker ne želijo iz franšize narediti komedijo tipa Johnny English. Poleg tega po njihovem mnenju ne znam z ženskami, ne pijem martinija (pijem samo Cuba Libre) in se mi ne ljubi trenirati v telovadnicah za mišice. Mi pa menda lepo pristoji Beretta. Vsaj nekaj. Pri takih argumentih nisem imel proti argumentov in sem potiho odšel iz sobe, brez da bi zaloputnil z vrati kot nekoč. Sem pa mimogrede še diskretno za rit zagrabil tajnico, ki je pisala zapisnik. Meni bodo pridigali, da ne znam z ženskami!? Če je standard Donald Trump, potem nihče ne zna z ženskami!

Sedaj imam na mizi ponudbo za Cvetje v jeseni – Nov začetek (Flowers in The Autumn – The New Beginning).

Sem poskušal vaditi par prizorov in se čedalje bolj sprašujem, zakaj točno naj bi bila pa ta vloga lahka?

Iskrice

10 09 2020
foto: Dr. Onyx

Nekaj sije v nas ljudeh, ne ugibajmo zakaj…
Le da vsem lepo je.

(Siddharta Piknik)

Trenutno se ukvarjam z raziskovanjem kako deluje “preskakovanje iskric“. Namreč do pred nekaj let jaz nisem vedel, da ta poseben učinek zares obstaja in sem mislil, da gre zgolj za metaforo oziroma figurative speach. Učinek se kot kaže zgodi pri očesnem stiku in se zdi, kot bi te nekaj zbodlo v očeh. Je pa pojav težko opisati. Veš pa, ko se ti zgodi. To po moje proži naša podzavest, ko so izpolnjeni nekateri pogoji in kar je zanimivo pri tem je, da se očitno učinek sproži pri obeh hkrati. Torej izraz, da je preskočila iskra, je dejansko zelo posrečen. Po moje taka sinhronost ni možna, brez da smo na nek skrit in nam še nepoznan način povezani prek nekega višjega nivoja zavesti.

Za marsikoga je verjetno težko dojemljiv koncept, da je življenje med drugim tudi precej kompleksna miselna igra in kot igralec moraš poznati pravila, posebne učinke, ki jih igra pozna in uporablja ter se zavedati, da je rezultat te igre lahko bolj ali manj ugoden za igralca. Torej ni preveč pametno početi kar nekaj, ampak moraš vedeti točno kaj počneš in zakaj. Vse naše poteze vplivajo na resničnost in ta se na njih odziva.

Glede preskakovanja iskric sem sicer še precej na začetku raziskave, ampak po dosedanjih ugotovitvah ta posebni učinek očitno ni prav pogost. Marsikdo sploh ne ve, da to res obstaja ali pa si ga napačno predstavlja. Po logiki se mora ta učinek zgoditi nekje zelo na začetku neke morebitne veze, saj čez več let nima nekega smisla. Prav tako ne sme biti statistično tako zelo redek, kot glavni dobitek na loteriji, saj potem tudi nima smisla to iskati, ker je možnost zadetka zanemarljiva.

Po moje se ta učinek ne bi smel pojaviti pri poročenih in zaročenih, sicer igra krši lastna pravila oziroma ljudi spravlja namerno v skušnjavo. Če se pojavi, potem mora to razložiti kakšen teolog.

Kdor cilja visoko, na iskrice, po moje lahko kar pozabi na razne tinderje, Ona-On portale in hitre zmenke. Tako banalno se verjetno igra ne pusti igrati. Tudi razne prehodne avanture in avanturice te od tega cilja verjetno samo oddaljujejo. Seveda pa dopuščam možnost, da tudi to lahko deluje, ampak potem potrebujemo uspešne primere, torej proof of concept.

Čemu preskakovanje iskric sploh služi (vejica!) se da z nekaj malega domišljije lahko predstavljati. Je pa vsekakor zanimiva tudi teza, da ti s tem igra morda pomaga, da preveč časa ne izgubljaš z napačnimi. Seveda če na ta pojav naletiš dosti zgodaj in ga izkoristiš sebi v prid.

Prav lahko se nam zgodi, da bomo že v bližnji prihodnosti uspešno pristali na Marsu, o nas in igri, v kateri smo se po nekem čudnem naključju znašli, pa vemo malo ali nič. Avtor te igre ima očitno poleg vsega ostalega tudi tak zelo sofisticiran smisel za humor in najgloblje resnice našega bivanja razodeva zelo počasi.

Mimogrede, jaz igre Človek ne jezi se nisem nikdar preveč maral. Igra nima neke globine, tako kot recimo šah (tudi šaha ne maram) in bistveno preveč se mi zdi je odvisno od sreče oziroma meta kocke.

O tem, kaj bi bil lahko glavni cilj te igre, pa morda kdaj drugič. Samo tam še nisem.

Kaj se je zgodilo z iskrico? Nič, našla si je drugega…

Vroče poletje, prijetno diši
Glasba in petje, nekaj na iks in razodetje
In ko življenje zakrije zobe,
Pridejo iskre in dobri ljudje…
(Siddharta Piknik)

Pravni nasveti

09 09 2020

VPRAŠANJE:
Postal sem amiš. Ali lahko od delodajalca zahtevam, da iz moje pisarne odstrani tehnološke naprave? Računalnik, tiskalnik, dva mrežna stikala, eno pokvarjeno dostopno točko za wi-fi, optični čitalnik, usmerjevalnik in dva zunanja trda diska. Bi pa rad obdržal telefon, tablico in klimatsko napravo. Prav tako bi rad parkirni prostor za kočijo.

ODGOVOR:
Verska svoboda je ustavna materija in to je vaša pravica, ki jo mora vaš delodajalec spoštovati, tako da lahko zahtevate odstranitev vseh naštetih tehnoloških naprav. Parkirnega prostorom za kočijo vam vaš delodajalec ni dolžan zagotoviti.

Pravilno se sicer napiše dve mrežni stikali (vejica ali in) ne dva mrežna stikala. Ta nasvet se šteje kot bonus in je brezplačen.

Ja, moj popravek tudi.

Pogrešana mačka Ahjan

08 09 2020

Nekomu se je izgubila mačka z imenom Ahjan oziroma Ahjani. Se čisto nič ne čudim! Če sem jaz mačka in mi kdo da ime Ahjan, zbežim na Kamčatko s prvim vlakom, ki pripelje mimo. Še huje od tega je, če si maček in ti dajo ime Ahmed.

Moškemu mačku se da ime Terminator, ženskemu mačku pa Ninja. Kaj ni komu tu jasno?

Razglednica s Kamčatke sicer potuje kakšen teden. Vaš zvesti Ahjan.

Varčevanje

06 09 2020

Nekateri rek kamen na kamen palača, zrno na zrno pogača po moje jemljejo preveč dobesedno.

Zadnjič opazujem na obali nekoga z mestnim terencem, ki po moji oceni stane nov čez 20.000 €, kako varčuje na nosilcu za kolesa, ki se ga priklopi na vlečno kljuko. Namesto da bi imel na nosilcu tretjo registrsko tablico, on očitno vsakič, ko prevaža kolesa, odstrani zadnjo tablico z avta in jo montira na nosilec za kolesa.

Ne vem koliko stane tretja tablica, ampak po moje kvečjemu par 10 €, tako da to sigurno ni nek velik strošek. Zakaj bi se mučil s prestavljanjem zadnje tablice vsakič, ko kam pelješ s seboj kolesa, mi ni jasno. Lahko da gre tu za kakšen princip.

Mimogrede, da se kuhati tudi samo z enim loncem. Samo ideja, nič ne silim…

Mi je pa sodelavec omenil možnost, na katero pa jaz sploh nisem pomislil. Lahko da ima ta avto samo za prevažanje koles, tako da v tem primeru pa vse skupaj celo ima nek smisel. Ob eliti, ki je pri nas nastala v času tranzicije, kaj takega ne bi bilo nič presenetljivega. Za na tenis hodit ima pa potem verjetno enega električnega Smarta ali še bolje Minija.

Kot pa opažam, tole varčevanje s tretjo tablico niti ni tako redek pojav. Le kako se jim da…

Kažipot

06 09 2020

Pred trgovino Mercator v Podpeči je Planinsko društvo Podpeč Preserje postavilo nek nov kažipot, ki kaže predvsem smeri in oddaljenost nekaterih hišnih hribov v okolici, so pa na njem sicer tudi nekateri drugi kraji, kot je recimo Jezero s Podpeškim jezerom v bližini.

Ne razumem pa, kako se je na njem znašel Vrtec Brezovica, ki je sicer od tu kar precej oddaljen? Če bi si kdo zares rad ogledal ta vrtec peš iz Podpeči, bo kot kaže potreboval skoraj štiri ure hoje in vsaj nekaj malega smisla za humor, kot ga očitno ima PD Podpeč Preserje. Da gre za lepo turo, si pa ne upam napisati. Mogoče pozimi.

Izven okvirjev

04 09 2020

Pravijo, da če ne želiš izpasti povprečnež, moraš delovati izven ustaljenih okvirjev, ki jih postavlja družba in okolica. Vendar ni pa pametno s tem pretiravati, ker potem te imajo pa za deviantno osebo.

Lastno vreme

01 09 2020

V Ljubljani je poleg Prešernovega spomenika postavljena manjša turistična atrakcija – področje z lastnim vremenom.

Zadeva deluje tako, da ko povsod okrog sije sonce in ni na nebu niti oblačka, tu dežuje. Sem pa opazil, da ko pada dež, tu ne sije sonce, ampak še bolj dežuje! Ne vem če je to bilo tako zamišljeno? Logično bi bilo, da ko dežuje, tu sije sonce. Morda kakšna reklamacija pri kitajskem proizvajalcu te naprave?

Kako dobiš psevdonim

28 08 2020

Pri nas v srednji šoli je večina dobila svoj psevdonim takrat, ko se je eden izmed sošolcev napil do mrtvega in potem so ga spraševali, kako bi lahko komu rekli. Meni še najbolj posrečeno ime je bilo Spermič, čeprav ne vem od kje je prišel na to idejo.

Sem pa včeraj slišal zanimivo zgodbo kako je ena učiteljica dobila svoj psevdonim.

Učenci so ji kupili veliko čokolado z lešniki in ona je iz čokolade potem pobrala samo lešnike in jih pojedla.

In tako je postala Veverica.

Stari moj, Veverica je danes videti besna. Pa da ji ne bi kdo slučajno kupil čokolade z lešniki!

Pogrinjek

23 08 2020

Tale nenavaden pogrinjek sem opazil pred eno Piransko gostilno, ki se ponaša z nazivom Gault Millau. Gostilna je bila sicer popoldan povsem prazna, čeprav je bilo videti, da je odprta. Očitno tole ni nivo, po katerem bi segli vavčer turisti.

Se pa vidi, da jaz v gostilne s takimi plačljivimi nazivi ne zahajam. Prav pogosto? Ne, nikdar.

Prvo kar mi je prišlo na misel ob takšni drzni kompoziciji kozarca za vino je, da služi kot nekakšna past za žuželke. Ampak verjetno Gault Millau da dodatne točke tudi za pogrinjek, ki meni nikdar ne bi prišel na misel.

Blejski lutki

08 08 2020

Ne vem, če sta ti dve Blejski lutki znani tako kot Blejska kremšnita med azijskimi turisti, sem se ju pa ustrašil, ko sem ju zagledal v eni izmed izložb na Bledu. Morda bi lahko posneli kakšno srhljivko s tema dvema lutkama v glavni vlogi namenjeno izključno azijskemu trgu? Nekakšno našo verzijo filma Annabelle. Tudi uporaba dežnika namesto klasične motorne žage se mi zdi dobra izbira. Se ne spomnim, da bi že kdo dežnik uporabil v srhljivkah? Noži, motorne žage, sekire, to ja, dežnika se pa ne spomnim. Celo v filmih iz franšize Žaga (Saw), kjer so že uporabili vse mogoče, nisem zasledil dežnika.

foto: Dr. Onyx

Kvalitetno narejena srhljivka bi morda lahko odgnala trume azijskih turistov iz Bleda, tako da bi bil Bled lahko spet naš. Epidemije novega koronavirusa bo verjetno enkrat konec in potem se bojim, da bo na Bledu spet vse po starem. Armada tujih turistov, ki je prišla naredit selfija z Blejskim otokom v ozadju ter armada domačinov, ki jim želijo pobrati čim več denarja.

Sladoled za 2,30 evra po kepici, ki ni prav nič boljši od kateregakoli drugega sladoleda zelo povprečnega okusa, se mi zdi pa čisto navadna kraja. Ampak to je verjetno značilnost vseh takih turist trap destinacij po svetu. Približno toliko stane namreč kepica sladoleda tudi v Parizu.

Je pa ob vsem tem zanimivo, da kljub upadu tujih turistov cene niso spustili niti za cent. Nikjer, ne samo na Bledu! Ponekod so celo cene še dvignili, da na tak način ublažijo izpad prihodkov od tujih turistov. Na račun domačega gosta seveda. Kot uradni razlog za podražitve pa so običajno navedena razkužila in dodatno delo z razkuževanjem miz, kar pa redko kje zares počnejo.

Če ne drugje, se na Bledu zaveš, kako zelo draga je dejansko postala Slovenija. Bo pa za kraje, kot je Bled, ta epidemija hud udarec, saj so bili do sedaj navajeni, da so tuji turisti kar prihajali in prihajali in prihajali. Ne glede na cene.

Zipline Dolinka Bled

02 08 2020

V soboto sem šel v okviru reševanja našega turizma na Zipine Dolinka Bled.

Sicer je reševanje našega turizma v času novega koronavirusa kar priročen izgovor, da nekam greš in nekaj počneš. Prej sem se Bleda in njegove okolice sicer na široko izogibal, ker to se mi je zdela naša klasična turist trap destinacija za tuje turiste, zlasti številne iz Azije, ki so obsedeni z vsem, kar se začne na TOP 10 in must see before you die. Pa seveda nikakor ne trdim, da Bled ne sodi med lepe in atraktivne turistične destinacije. Slabo prenašam pa gužvo in preveč ljudi na kupu ter željo, da bi za čisto vsako malenkost radi od tebe izvabili denar! Še dober dan bi najraje zaračunali. Ljudem pa težko preprečiš, da bi bili lakomni, sploh če se valijo vsak dan trume turistov, ki so pripravljeni trošiti denar.

Da obstaja zipline tudi na Bledu, sem izvedel šele pred par dnevi. Vem, da tovrstno aktivnost ponujajo že nekaj časa v Bovcu in Planici, za tega pa še nisem slišal. Resda pa nisem bil še nikdar prej na ziplajnu (čakam ponesrečen slovenski izraz za to), tako da nisem vedel, kaj točno me čaka in ali bi me moralo biti kaj strah.

Bolj naključno sem izbral termin ob 16 uri in glede na to, da je bila vročina v soboto precejšnja, nenazadnje gre za prvi poletni vročinski val letos, bi bila verjetno bolj primerna 9 ura zjutraj, ko ozračje še ni tako pregreto. Da bi bilo vse skupaj še malo bolj naporno, sem prišel na Bled že okrog 8 ure, parkiral avto v Zgornjih Gorjah in potem šel s kolesom do Pokljuške soteske, kjer sem se zadržal kakšno uro, nato pa kolesaril naprej proti dolini Krme ob reki Radovni, kar je bilo skupaj potem še tri ure kolesarjenja. Ampak o tem v kakšnem drugem zapisu.

Samo zbirno mesto za to avanturo je v neposredni bližini znane slaščičarne Zima na Bledu, tako da tu težko najdeš brezplačno parkirno mesto. Mestno redarstvo na Bledu slovi po tem, da ne razmišlja kaj dosti, ko je potrebno napisati visoko kazen za napačno parkiranje. Nenazadnje so to izvirni prihodki občine in župan pridno sešteva cekinčke od pobranih kazni. Turizem smo ljudje, pravi znani slogan, mestni redar pa je na koncu dneva, ko sleče svojo uniformo, tudi človek. Jaz sem sicer avto pustil na brezplačnem spodnjem parkirišču ob cesti, ki vodi na Blejski grad, do zbirne lokacije pa potem prišel s kolesom, ki sem ga priklenil na ograjo ob slaščičarni. Na parkirninah varčujem iz principa, ne da si ne bi mogel privoščiti par ur parkiranja na Bledu. Da si ne bi župan Bleda česa domišljal, češ, pri nas imamo tako vrhunsko parkiranje, da si še Onyx tega ne more privoščiti. Nimate.

V skupini nas je bilo deset, plus dva vodiča oziroma inštruktorja, en par iz Nemčije pa je prišel do sem celo s kolesi. Do sem s kolesi iz Nemčije, ne tako kot jaz od ceste na grad. Ostali smo bili Slovenci. Je pa šofer kombija dejal, da so bili prejšnja leta gosti večinoma tujci. Nad tovrstno avanturo so zelo navdušeni menda Izraelci, pa tudi Indici so bili številčni. Kar me je nekoliko presenetilo. Indijce si ne predstavljam na ziplinu, je pa res, da gre verjetno tu spet za predsodek, saj sigurno niso vsi Indijci fakirji s turbanom, ki s piščalkami zabavajo kobre, da se zibljejo v ritmu.

Na začetku dobiš varovalni pas, čelado in delavske rokavice. Samo naj se nihče ne ustraši, ko mu dajo v roke delavske rokavice, ker te rokavice niso mišljene za delo. Ni pa potrebno podpisati nobenih reverzov ali izpolnjevati obrazcev, tako da so tu kot kaže birokratske ovire že uspešno odpravili. Nihče ti tudi ne pomoli pod nos ugodnega življenjskega zavarovanja. Do prve, šolske jeklenice te potem zapeljejo s kombijem, vožnja pa traja kakšnih 10 minut, tako da ni prav daleč. V kombiju sem imel občutek, da smo bili vsi očitno prvič in smo bolj študirali, kaj točno nas čaka. Tudi sam nisem poskušal z vprašanji v smislu, kaj se zgodi, če v jeklenico trešči strela, ravno ko se ti spuščaš po njej, ali pa kaj naredijo s teboj, če se vmes med spusti premisliš in si ne upaš naprej. Tokrat sem se zadržal.

Po tem, ko si uspešno natakneš varovalni pas in na glavo pripneš čelado sledijo napotki iz prve roke. S samim vpenjanjem na jeklenico in priklopom varovalne vrvi nanjo se sam med spusti ne ukvarjaš in to vedno naredi inštruktor. Pokažejo ti, kako se primeš za vpetje na jeklenici in kako se zavira pred koncem spusta. Ta del napotkov je dejansko najbolj pomemben. Med samim spustom po jeklenici namreč ne zaviraš in ne smeš zavirati, jeklenice so pa očitno namerno napete tako, da priletiš do konca z nekoliko večjo hitrostjo, tako da je potrebno tik pred koncem nekoliko zmanjšati hitrost. Končna hitrost je sicer odvisna tudi od teže in pozicije telesa med spustom. Inštruktor ti pokaže z znaki roke, kdaj začneš zavirati, nakar z roko, na kateri imaš seveda rokavico, pritisneš močneje na jeklenico. Torej zaviranje je s pomočjo trenja rokavice. Pomembno je tudi, da prenehaš z zaviranjem ko dobiš znak za to, sicer se lahko ustaviš pred koncem in se moraš potem z rokami potegniti naprej po jeklenici do cilja. Ampak če se držiš osnovnih napotkov, se to ne zgodi. No ja, meni bi se kmalu na prvem spustu, ker sem spregledal, kdaj bi moral nehati zavirati.

Je pa menda kakšno leto nazaj neka gospa preveč močno zavirala, tako da se je ustavila pred koncem, potem pa se ni potegnila do cilja, ampak jo je odneslo nazaj po jeklenici skoraj do sredine, kar pa verjamem da zna biti potem zelo neprijetno, saj se moraš z rokami potegniti tudi par sto metrov navzgor. Morda se sliši čudno, zakaj te lahko odnese nazaj, če se po jeklenici spuščaš, ampak jeklenica je napeta v obliki nekakšne ploščate črke U, torej se proti koncu jeklenica spet nekoliko dviguje, da se tako zmanjšuje hitrost proti cilju spusta.

Že prej pa sem slišal tudi zgodbo, da si je nekdo močno podrsal podlaht na roki, ker ni pravilno zaviral z rokavico, ampak kar z roko, kar vsekakor tudi ni dobra ideja.

Ampak kot rečeno, če se držiš osnovnih napotkov in ne počneš prevelikih neumnosti, je zadeva povsem varna.

Na tem trening poligonu ti razložijo tudi kaj narediš, če te prične v zraku obračati. V tem primeru moraš s pomočjo rok in telesa uravnavati položaj tako, da so noge obrnjene v smeri spusta. Sam nisem opazil, da bi imel s tem kakršnekoli večje težave ali da bi potrebno kaj bistveno korigirati položaj telesa med spusti, res pa ni bilo vetrovno. V primeru kakšnega močnejšega vetra zna biti s tem težava, ampak v takem primeru pa dvomim, da se spusti sploh izvajajo.

Kar se ostalih napotkov tiče pa je preprosto navodilo to, da se samo uležeš nazaj na varovalnem pasu, prekrižaš noge in letiš navzdol po jeklenici. Glavno delo opravi gravitacija.

Morda zanimivo vprašanje, čemu sploh služi varovalna čelada, saj ti pri padcu s take višine tudi čelada nič ne pomaga. Varovalna čelada še kako služi svojemu namenu in to lahko povem iz lastne izkušnje. Namreč če nisi dovolj nagnjen nazaj, kar se ti lahko hitro zgodi, ko se oziraš naokoli med spustom, zlahka s čelado podrsaš ob jeklenico. Brez čelade bi te po glavi v takem primeru dobro osmodilo.

Vseh spustov čez dolino Save Dolinke je sicer skupaj sedem in so dolgi nekje od 350 do 700 metrov. Največja hitrost, ki jo dosežeš pri spustu, je med 50 in 60 km/h, ampak nimaš nekega občutka, da gre zelo hitro, ker si precej visoko nad tlemi. Če bi šel tako hitro par metrov nad zemljo in po možnosti še med drevesi, bi bil občutek hitrosti bistveno višji. Ljudje namreč občutimo hitrost, če imamo blizu neko referenco, po možnosti stoječi objekt, še bolj pa občutimo nagle spremembe hitrosti ob pospeševanju ali zaviranju, ker takrat na telo delujejo še sile.

foto: Dr. Onyx

Zipline velja za adrenalinsko dogodivščino, ampak za tega bi dejal, da je bolj uživantske narave, kjer lahko med spusti opazuješ tudi okolico in reko pod seboj. Torej to vsaj zame ni neka huda adrenalinska preizkušnja, kjer bi bil po vsakem spustu ves bled in bi se mi še nekaj časa tresle roke, ali pa bi imel vrtoglavico. Vem, da pri nekaterih ziplinih dosežeš hitrosti, ki so blizu 200 km/h in so lahko dolgi več kot 2000 metrov. To pa verjamem da zna biti zelo adrenalinsko in dvomim, da pri takih hitrostih lahko v miru uživaš v razgledu okolice. Po moje se prej ukvarjaš z lovljenjem sape.

Ampak bolj uživantsko naravnan zipline je kot tak lahko potem zabava za precej širši krog ljudi. Po svoje se s tem, da se zipline kar avtomatično uvršča med adrenalinske dogodivščine, dela slaba reklama, ker se potem veliko ljudi prestraši oziroma niso ljubitelji adrenalina. Hkrati pa bo kdo, ki pričakuje adrenalin, kot na hujših napravah v zabaviščnih parkih ali vožnji z akrobatskim letalom, lahko tudi razočaran.

Med posameznimi spusti je nekaj hoje. Dve jeklenici sta sicer par metrov narazen, med ostalimi pa je potreben krajši sprehod. Najdaljši je bil okrog 10 minut in nekaj hoje tudi v klanec. Ni pa bojazni, da bi prišel do naslednje jeklenice utrujen in bi te zaradi hoje bolele noge. Je pa res, da sem bil jaz utrujen že ko sem prišel na začetek od kolesarjenja in vročine. Tako da tistih 10 minut hoje nisem preveč užival. Ko je inštruktor dejal, da je to najdaljši sprehod, sem se oddahnil. Oddahnil šele potem, ko sem prišel do sape. In ob tem sem zavidal tistim, ki so imeli s seboj vodo. Ne vem če sem že omenil, da je bilo zelo vroče in soparno?

Na spletni strani piše, da traja dogodivščina skupaj dve uri in pol. Ta podatek po moji izkušnji kar drži, oziroma če štejem še vožnjo s kombijem nazaj do izhodišča na Bledu smo porabili kakšnih 15 minut več. Ob tem, da so šli vsi spusti tekoče, brez kakšnih zapletov, ali da bi moral kdo kakšen spust ponoviti. Se pa ponavljati da verjetno samo spust po šolski jeklenici čisto na začetku.

Ta zipline ima nekatere omejitve in sicer je najvišja dovoljena teža 125 kg. Omejitev glede teže ne verjamem da je zaradi varnostnega pasu, ker ta bi moral zdržati tudi bistveno višje teže ali nosilnosti jeklenice. Bolj verjetno je omejitev zaradi tega, da so hitrosti predvidljive, ker s težo narašča tudi hitrost spusta. Ne vem pa ali je dovoljeno, da prideš z lastnimi utežmi, če bi rad dosegal višje hitrosti? Recimo dodatnih 30 kg svinca v nahrbtniku.

Otroci med 6 in 13 letom se ne spustijo sami, ampak gredo v tandemu z inštruktorjem. V moji skupini je bil samo eden tak in sta šla vedno prva. Kaj v primeru, če je takih otrok več, ne vem, saj se inštruktor spustiti nazaj na izhodišče ne more, oziroma bi bil to precejšen napor brez kakšnega pripomočka. Je pa vedno eden izmed inštruktorjev na začetku, kjer te vpne na jeklenico, drugi pa na cilju, kjer daje napotke za zaviranje, med seboj pa komunicirata prek radijske postaje.

Od inštruktorjev pa izveš tudi kakšno zanimivost. Kot sem razumel, so hoteli tu na Savi zgraditi jez za hidroelektrarno, samo so se domačini in okoljevarstveniki temu uprli, ker bi poplavilo večji del doline. Kako lahko kdo pride na tako zamisel in kako bi to izgledalo, si ne predstavljam. Na tem območju rastejo nekatere zelo redke rastlinske vrste, prav tako pa živijo tu nekatere ogrožene živalske vrste, zato je ta del Save Dolinke sedaj vključen v območje Natura 2000.

Zipline Dolinka Bled je vsekakor prijetna dogodivščina. Jo pa ne morem primerjati s kakšnim drugim ziplinom pri nas, ker je kot rečeno to moj prvi spust po takih jeklenicah. Po posnetkih sodeč je v Bovcu nekaj podobnega, medtem ko je v Planici en sam spust in je kot kaže mišljen bolj v smislu simulacije leta skakalca. Obstaja pa nek nov zipline tudi v Črni na Koroškem, ki je letošnja nova pridobitev na tem področju in je dolg 1260 metrov, najvišja hitrost pa naj bi bila celo do 120 km/h.

Težko pa priporočim Zipline Dolinka za team building, vsaj ne za klasičen slovenski kolektiv, kjer bi se vsi radi na takih buildingih na prefinjen način znebili nesposobnih in osovraženih šefov. Vpetje na jeklenico z varnostnim pasom je tu preveč kvalitetno, poleg tega pa imaš še dodatno varovalno vrv, zapeto na jeklenico s karabinom. Za klasični slovenski team building bi bolj priporočal rafting na deroči Soči. Tam lahko mimogrede izgubiš šefa na kakšnih brzicah, da ga ni, pa bodo verjetno opazili šele naslednji dan.

Pogrešal pa ga itak ne bo nihče.

Moderna umetnost in teater absurda

30 07 2020

Jaz dolgo časa nisem vedel, kakšna točno je razlika med performansom in inštalacijo v moderni umetnosti. Torej kaj moram jaz narediti, da bo to inštalacija in kaj da bom izvedel performans. Na to temo so sicer pri nas narejene magistrske in morda tudi doktorske naloge, samo to me ne zanima toliko, da bi šel te naloge prebirati, ker gre za zelo obsežna in poglobljena dela, ki jih rajtam da ne bi niti razumel. Sem si pa ustvaril vsaj približno neko predstavo, kaj bi lahko bila razlika med performansom in inštalacijo, ki pa seveda ni nujno pravilna in strokovno korektna.

Jaz si predstavljam, da je inštalacija nek statični izraz moderne umetnosti, medtem ko je performans dinamični izraz moderne umetnosti.

Recimo tak najbolj preprost primer inštalacije je, če nekemu kipu ali spomeniku narišeš s črnim sprejem hitlerjeve brčice. Ampak zadeva ni tako preprosta, kot je videti morda na prvi pogled. Končni umetniški izraz je v tem primeru morda res inštalacija, ampak sam akt risanja brčic je pa dejansko performans.

Recimo jaz si predstavljam, da bi bil lahko performans če mačku ali psu na rep zavežeš neko konzervo in s tem potem leta naokrog. Ampak če tega psa ali mačka povozi avto, je pa potem to inštalacija, ko negiben obleži na cesti. Skratka med inštalacijo in performansom očitno niti ni neke ostre ločnice oziroma performans lahko preide v inštalacijo ali celo obratno.

Samo to niti ni najbolj bistveno. Bistveno je, da pri nas nihče točno ne ve, kaj sploh je moderna umetnost in kje so njene meje, kar pa se da izkoristiti za razne subvencije od države, ki mora menda umetnost podpirati z denarjem davkoplačevalcev. Tudi če nekomu očitaš, da to, kar počne, pa že ne more biti moderna umetnost, ti pa nazaj zabrusi, da je to teater absurda, ki je v nacionalnem interesu, tako da ga je država dolžna financirati, saj država, ki ne podpira umetnosti, nima prihodnosti.

Za konec tega razmišljanja pa še en konkreten primer kako izgleda inštalacija v moderni umetnosti.

Tale nakupovalni voziček je nekdo v okviru svoje inštalacije pustil v podhodu parka Tivoli v Ljubljani. Nepozoren opazovalec, ki mu moderna umetnost morda ni blizu, verjetno sploh ne bo pri tej inštalaciji opazil, da ima nakupovalni voziček ključavnico za zaklepanje koles in da je prazen, kar je bistvo za samo razumevanje umetnikovega dojemanja sveta in njegovega avtobiografskega izraza. Pri tej inštalaciji gre dejansko za pogumno premeščanje uveljavljenih struktur in objektov ter umetniško eksperimentiranje, zamrznjeno v prostoru in trajajočem času. Umetniška postavitev nakupovalnega vozička zagotavlja prehod objekta v subjektivno prizmo opazovalca, ki tako na nezaveden način postane tudi sam del te inštalacije. Ampak s tem pa inštalacija subtilno preide v performanse, torej opazovalec nezavedno tudi sam postane sodoben umetnik. Tu gre dejansko za klasičen primer modernizma v sodobni umetnosti.

Nakladam? Ja! Haaalooo!? Važno da država da subvencije in podpira moderno umetnost! Za kaj se točno gre itak ne razume nihče. Še sodobni umetniki sami ne.

LOL!

Uhljebi

28 07 2020

Hrvaška je po mojem mnenju podobno žalostna tranzicijska zgodba, kot je Slovenija, s to razliko, da je pri njih stanje še bistveno slabše, tudi zaradi dejstva, da je njihova osamosvojitvena vojna trajala več let, prav tako pa niso uspeli oživiti gospodarstva, razen turizma. Od turizma so sedaj praktično usodno odvisni, kar pa bo dolgoročno po moje nevzdržno. Epidemija novega koronavirusa je med drugim pokazala, da je tudi ta gospodarska panoga podvržena nepredvidljivim okoliščinam in recesiji.

Tudi pri njih država po padcu komunizma po mojem mnenju deluje po načelih organiziranega kriminala, korupcija je prisotna povsod, resne pravne države pa jim tako kot nam v 30 letih tranzicije ni uspelo vzpostaviti. Pri nas uporabljamo izraz udbomafija, pri njih kakor vem temu rečejo uhljebi. Ampak gre za isto sranje. Neposredna posledica te norosti pa je potem to, da se je iz države samo v zadnjih 10 letih odselilo več kot 200.000 ljudi, zlasti mladih, kar je praktično tragedija svetopisemskih razsežnosti in vse razsežnosti te tragedije se bodo pokazale šele v naslednjih desetletjih.

Ampak to niti ni bistvo tega zapisa. Prepričan sem, da bodo tudi Hrvatje znali pravilno napisati svojo zgodovino in analizirati, kaj vse je šlo narobe in zakaj.

Pet dni letošnjega dopusta sem preživel na otoku Krku.

Sam sem sicer mislil letos izkoristiti priložnost in oditi na dopust kam v južno Dalmacijo, ampak sem se potem premislil, ker s tem praktično izgubim dva dni na poti, za kar se mi je zdelo škoda dopusta.

Na poti nazaj iz Krka sem se vračal po Jadranski magistrali, ker mi je všeč vožnja nad Bakarskim zalivom, ustavil sem se pa za dve uri v Opatiji.

Da bi bil kdaj kot turist v Opatiji, se ne spomnim. S starši smo šli večkrat na Reko, kjer smo hodili na Trsat, nismo se pa nikdar ustavili v Opatiji. Lahko pa da smo se in sem to pozabil.

Na glavni plaži v Opatiji je bilo ljudi malo. Tu očitno turistični delavci močno občutijo vpliv novega koronavirusa in dvomim, da so vsi hoteli odprti, sicer bi moralo biti na glavni plaži precej več ljudi, razen če niso vsi na bazenih ob hotelih.

Sama plaža je en sam beton. Iz katerega obdobja je ta plaža sicer ne vem, ampak tu je bil nekdo dobesedno obseden z betonom. Bolezensko obseden z betonom. Opatija je bila sicer znano Avstro-ogrsko pomorsko letovišče in iz tega obdobja so predvidevam tudi nekatere lepe stavbe in hoteli ob obali. Jaz močno dvomim, da je v tistem času ta plaža izgledala tako. Kot mi je omenil natakar v sosednji restavraciji, so vse to tako zabetonirali zato, da lahko prodajajo na plaži ležalnike in senčnike (suncobrane). Ko zaplavaš in gledaš pod vodo, ni nikakršnega morskega življenja. Ni ježkov, ni alg, ni niti rib ali meduz. Kaj šele morskih konjičkov. Kot bi bil v kakšnem slabo vzdrževanem bazenu. Vidiš pa pod vodo ploščice iz kopalnic in celo nekakšno železje, oziroma dele armiranega betona, ki se sicer uporablja pri gradnji. Kdo je lahko tako nor, da sredi glavne plaže v Opatiji to odvrže kar v morje, mi ni jasno, ampak že samo to nakazuje, da tu ni nikakršne vizije razvoja turizma. Kot bi bil v kakšni državi tretjega sveta.

Je pa zanimivo, da nisem nikjer zasledil, da bi po padcu Avstro-ogrske monarhije to področje naselili kakšni drugi prebivalci. Verjetno so prebivalci ostali isti, spremenila se je samo mentaliteta, ali pa način upravljanja.

Na Krku sem bil sicer v mestu Krk, samo najprej nekaj besed o naravni nesreči, ki se ji reče Baška. Nova Baška oziroma po moje pravilneje Nora Baška.

V Baški sem bil nazadnje pred kakšnimi 10 leti in sicer v enem izmed tamkajšnji hotelov. Že takrat sem bil šokiran nad stanjem, saj so na glavni plaži ljudje ležali skoraj eden nad drugim! Tisti v vrsti za tabo je imel praktično noge za tvojim vratom. Nekateri si po moje v Baški nastavijo budilko, da jih zbudi sredi noči in gredo potem na plažo položiti brisače. Za prvo vrsto ob morju moraš verjetno vstati ob treh ponoči, ali še prej. Letos se mi je zdela na tej plaži kljub epidemiji situacija še hujša, saj je bilo ljudi po moje še več, vmes pa so kot kaže zgradili še nekaj dodatnih turističnih kapacitet. Čez 10 let bodo s tako stopnjo “razvoja” turizma ljudje na tej nesrečni plaži poleti, na vrhuncu sezone, ležali v dveh nadstropjih. Je pa ob tem zanimivo, da je samo par sto metrov naprej od te plaže manjši zaliv, kjer je FKK kamp Bunculuka. Tam je stanje precej bolj normalno, še lepše lokacije pa so ob tej obali proti zalivu Vela Luka. Je pa res, da se moraš do tja vzpeti čez hrib, ker dvomim, da te pustijo po poti čez FKK kamp. Sam sem sicer nameraval priti peš do Vele Luke, ampak to se je izkazalo za precej naivno, saj je od Baške do tja 7 km, kar po vročini ni ravno prijetno. Pa paziti moraš, da ne stopiš na kakšnega modrasa, ki se greje na vročih kamnih. Za spomladi ali jeseni pa vsekakor lep izlet, s čudovitim razgledom.

Zgodba Baške in še številnih drugih krajev na otoku Krku in drugje ob Hrvaški obali je v bistvu zgodba o nebrzdanem pohlepu in odsotnosti kakršnekoli vizije ali prostorskega planiranja! Če turisti prihajajo in so ljudje pripravljeni kupovati nepremičnine, potem samo zidaj, zidaj, zidaj. Zidaj, dokler je še kaj nepozidanega. Nekoč čudovita pokrajina ob obali se spreminja v eno navadno betonsko džunglo. Ampak uhljebom je za naravo čisto vseeno, važno da dobijo svoj delež pri tej norosti. Korupcija pa sigurno tudi tu cveti. Če ti ne dajo gradbenega dovoljenja po naravni poti, pa podkupiš koga in ga dobiš. Če tudi to ne pomaga, podkupiš koga višje v hirarhiji te postkomunistične mafije. Seveda se pa uradno temu ne reče podkupnina. Diskretno pač vprašaš, kaj konkretno moraš narediti, da dobiš to in to, potem pa ti diskretno odgovorijo komu kaj oziroma koliko. Drugače niti ne more biti, ker sicer ne bi v tako kratkem času toliko obale pozidali.

Na Hrvaški obali je veliko teh apartmajev in počitniških objektov v lasti tujcev, tudi številnih Slovencev, ki to kupujejo kot nekakšne investicije, namesto palic zlata ali vrednostnih papirjev! Ti številni objekti so potem zasedeni morda deset do največ dvajset dni na leto, preostale dni pa niso v nikakršni funkciji in pač stojijo tam, kjer je bila nekoč flora in favna. Lastniki pa plačujejo davke ter vsak mesec položnice za razne komunalne prispevke in podobno, kar se zdi uhljebom na lahko zaslužen denar. Dostikrat pa je hitrost gradnje tako visoka, da temu sploh ne sledi komunalna in ostala infrastruktura, ali pa se na to namerno kar pozabi. Pridno pa rastejo kot gobje po dežju tudi razni večji in manjši nakupovalni centri. Vsako leto je kakšen več. Plodine, Konzum, Spar, Lidl. Pa še ene Plodine par kilometrov stran, naslednje leto pa še en nov Konzum par sto metrov stran od Plodin.

Ampak flore in favne na teh pozidanih mestih še dolgo več ne bo, saj je skoraj nemogoče spraviti ta betonski Babilon v prvotno stanje. Je precej lažje to graditi, kot pa rušiti.

Prebivalci številnih okoliških držav imajo tako visok standard, da si zlahka privoščijo svoj apartma na nekem Jadranskem otoku, v katerem bodo preživeli morda deset dni na leto ali pa še to ne. In s takim tempom pozidave čez nekaj časa na obali in po otokih ne bo ničesar drugega kot sami apartmaji, mesta duhov, ki zaživijo v dveh poletnih mesecih, preostali čas leta pa samevajo. In Hrvatom ni jasno niti to, da ni v njihovem interesu, da ima milijon tujcev na njihovi obali lastniški apartmaje in na dopustu potem potrošijo morda kakšnih 100 € v Plodinah ali Konzumu, še raje pa v Sparu, ampak bi moralo biti njim v interesu, da turisti prinašajo zaslužek, torej jedo v restavracijah in plačujejo njihove turistične kapacitete. Torej da se turisti na dopustu obnašajo kot turisti, ne pa kot domačini.

Kaj si o vsem tem mislijo domačini, ne vem. Starejšim domačinom, ki se morda še spomnijo časov, kako so ti otoki izgledali nekoč, gre verjetno na jok. Številnim verjamem tako stanje tudi ustreza, saj na ta račun zelo dobro živijo in vsakih nekaj let zgradijo še kakšno novo počitniško kapaciteto. Ampak tu je država tista, ki bi morala imeti neko vizijo in ki bi morala omejiti človeški pohlep v kolikor toliko razumne meje. Hrvaška država je tudi na tem področju po mojem mnenju v celoti odpovedala.

Uhljebi pač.

Drugače pa Krk ni samo naravna nesreča, ki se ji reče Baška. Krk je zelo lep otok, z zelo bogato zgodovino in čudovito naravo, kar jo je še ostalo. Sam sem si kupil knjigo o otoku Krku Denisa Lešića, ki je na voljo tudi v slovenskem jeziku. Je pa res, da poletje ni najbolj primeren čas za raziskovanja otoka. Za to bo potrebno priti sem jeseni ali spomladi, ko ni tako vroče. Poleti je rutina plaža in zvečer promenada.

Prava zvezdica Krka je pa tale skuštran muc brez apetita. Sem ga poskušal spraviti v dobro voljo, a se ni pustil.

foto: Dr. Onyx

Tudi Hrvaška bi se morala zavedati, da je neokrnjena narava največje bogastvo, ki ga ima neka država in za to je potrebno znati skrbeti in jo znati tudi ohranjati za bodoče rodove.

Ena izmed značilnosti mafijsko vodenih slabo upravljanih držav je tudi ta, da jim je skrb za okolje zadnja briga, kot se temu tukaj reče.

Ali je bolj pravilno zadnja skrb?

900 konjev na vodi

24 07 2020

Ta vodni dirkalnik se nahaja v mestu Krk na otoku Krku. Gumenjak ima zadaj tri motorje Mercury, vsak od njih pa ima 300 konjev. Torej skupaj 900 konjev. In to drvi po vodi zelo hitro. Prek 100 km/h.

foto: Dr. Onyx

Sem pa na hitro naredil izračun, kako dobičkonosen je lahko ta dirkalnik na vodi. Najdražji na tem čolnu so sigurno motorji. Po moje stane en tak motor nekje okrog 30.000 €, kar pomeni skupaj 100.000,00 € samo za tri motorje. Gumenjak, oprema in sedeži stanejo verjetno še kakšnih dodatnih 50.000,00 € tako da pride čoln skupaj okrog 150.000,00 €.

15 minutna vožnja s tem čolnom stane 120 kun, kar pomeni okrog 15 € za eno vožnjo. Zadnja dva sedeža sta nekoliko dražja, ker sta višje, ampak to ni bistveno. Čoln izpluje skoraj vedno poln tudi zaradi pravilne razporeditve teže, saj so hitrosti visoke, manevri pa tudi precej divji, tako da se s tem čolnom prevrniti nihče ne želi. Torej ena vožnja prinese okrog 150 €. Kot sem opazoval, se vožnje začno ob 18:00 uri in trajajo tudi v noč po 22:00 uri, skupaj okrog 8 do 10 voženj na en večer. Torej recimo dnevni zaslužek 1.200,00 €. Po moje v eni poletni sezoni tale čoln lahko zasluži od 50.000,00 do 100.000,00 €. Nekaj denarja gre še za gorivo in zaposlene, ampak po mojih hitrih izračunih se strošek čolna povrne v treh do štirih letih. Na dobri lokaciji, kjer je veliko turistov, bi se dalo s takim čolnom zaslužiti v njegovi življenjski dobi torej krepko prek pol milijona evrov.

Seveda pa je pri nas potrebno poleg davkov upoštevati še stroške za podkupnine državnih in lokalnih uradnikov, saj brez tega ne gre in je to del lokalne folklore raznih opankarjev in papučarjev. Verjetno pa na Hrvaškem ni kaj dosti drugače, samo to pa nisem spraševal. Pri njih tem parazitom sicer rečejo uhljebi.

Sem pa opazil, da si je tudi naša pomorska policija že leta 2016 kupila dva podobna dirkalnika na vodi. Če se ne motim sta gumenjaka parkirana v Piranu, poganjata pa ju dva motorja Yamaha s po 350 konji. Koga preganjajo na naših par kvadratnih kilometrih morja s kar dvema tako močnima čolnoma sicer ne vem, verjamem pa, da policisti na teh dveh čolnih uživajo, ko se zapodijo za jadrnicami in ribiškimi čolni. Po moje se kdo na barki kar ustraši, ko mu pridrvi nasproti 700 konjev slovenske pomorske policije. Ampak v redu, ta dva čolna sta menda za razliko od legendarnega P-111 vsaj plovna in nista ves čas na remontu. Včasih pa odplujeta koga tudi reševat, če se znajde v neurju na morju, namesto na varnem v marini.