Archive for the ‘Znanost’ Category

Anticepilna statistika

16 09 2021

Pri nas je proti Covid-19 polno cepljenih približno 50% prebivalcev. Kot sem zasledil podatek, je trenutno okuženih in tudi hospitaliziranih okrog 20% takih, ki so bili cepljeni, kar je po mojem mnenju kar visoka številka. Če bi bila cepljena celotna populacija, bi bilo med okuženimi in hospitaliziranimi cepljenih potem 100%, torej procentualno kar petkrat več kot sedaj, ko je cepljena samo polovica!

Toliko o učinkovitosti cepiva.

Če kdo potrebuje nadarjenega matematika, me seveda lahko kadarkoli najame. S pomočjo statističnih metod lahko dokažem praktično karkoli. Tudi ovržem teorijo o ploščati zemlji.

Idejni osnutek pristanka na Marsu

07 04 2021

Trenutno delam idejni osnutek kako pristati na Marsu s človeško posadko. Po moje ne bo šlo tako kot na Luno, torej da bi poleteli iz Zemlje, leteli do tja več kot pol leta, pristali, počakali na Marsu, da bo pot nazaj na Zemljo najkrajša, leteli nazaj več kot pol leta in se s kapsulo spustili v morje.

Zemlja

Zaenkrat mi je najbolj všeč ideja, da bi najprej v orbiti Marsa zgradili vesoljsko postajo, nekaj podobnega kot je Mednarodna vesoljska postaja ISS, ki kroži okrog Zemlje.

ISS

Ko bi bila taka postaja zgrajena in uporabna, bi nanjo poslali ljudi. Med ISS na Zemlji in ISS na Marsu bi vozile vesoljske ladje, ki bi prevažale vse potrebno za pristanek na Marsu. Torej bi potem nekaj takega kot je SpaceX poletel iz vesoljske postaje v orbiti Marsa in upam tudi uspešno pristal na Marsu ter se varno vrnil nazaj na vesoljsko postajo. Taka raketa za večkratno uporabo bi bila lahko standardno prevozno sredstvo med vesoljsko postajo in matičnim planetom. Je pa tako kot na Zemlji, tudi na Marsu energijsko najbolj potraten vzlet iz planeta nazaj proti vesoljski postaji, saj mora raketa premagati gravitacijsko silo planeta. Na Marsu je to nekoliko lažje kot na Zemlji, saj ima Mars bistveno manjšo maso in je potrebno manj goriva.

SpaceX

Hkrati bi morali po moje zgraditi v orbiti Marsa še navigacijski sistem, kot je GPS ali Galileo. Brez natančnega navigacijskega sistema se je težko znajti na Zemlji, na Marsu še toliko težje.

Gallileo

Mars po moje ni Luna, ampak se ga da verjetno naseliti oziroma pospešeno zagnati to, kar se je na Zemlji razvijalo milijone let. In da niti ne omenjam zlato in redke zemljine, ki so sigurno na Marsu. Torej na Mars je potrebno gledati kot na dolgoročen projekt.

Idejni osnutek

Seveda sedaj ni več hladne vojne in spopada za prestiž med ZDA in SZ. Vprašanje je, kako tak velik projekt danes financirati, saj za to so potrebni bilijoni evrov. Ali sem nekje že omenil zlato in redke zemljine?

Je pa to zaenkrat še grob osnutek oziroma res samo idejni načrt. Moram narediti še nekaj izračunov, preveriti razmere, ki vladajo na Marsu in verjetno sem pozabil še kakšno malenkost. Je pa ponoči tam gor oziroma dol zelo mraz. Tudi -70 stopinj ali celo še hladneje.

Mars

V nobenem primeru pa prenos pristanka na Marsu ne bo mogel potekati v živo, saj je najkrajši čas, da radijski signal prispe iz Marsa do Zemlje več kot 3 minute. Ker oba planeta krožita okrog Sonca pa je ta čas lahko še precej daljši. Poleg tega se na Marsu pojavi še nenavaden problem z uro, saj je tam dan v povprečju daljši za 40 minut in tako ti naša ura kaže čedalje bolj narobe. Ampak pri potovanju po Vesolju naša običajna ura nima nekega smisla, saj je pomemben samo čas od začetka pred skoraj 14 milijardami let. Da ne omenjam koledarja, ki mora na Marsu imeti 687 dni, tako da na poletje čakaš skoraj celo naše leto. Precej visoka je tudi najvišja gora na Marsu. 24 km visok vulkan Olympus Mons. Za tole sta Mount Everest in K2 vzpetini. Se mi pa zdi, da turisti še dolgo časa ne bodo lezli na Olympus Mons, tako kot danes lezejo na Mount Everest. Je pa zaradi manjše sile teže korak na Marsu toliko lažji. To se z leti še bolj pozna, ker te ne vleče tako močno k tlom.

Oh, in na Marsu ni še Mars čokoladk. Te bo potrebno pripeljati s seboj. Bom moral narediti check listo, kaj vse bo treba peljati s seboj, da česa ne pozabimo, ker tam ni zaenkrat še daleč naokrog ničesar.

Poglej še:
Ali je življenje na Marsu mogoče

Razbijanje mitov – narava proti loncu

21 05 2020

Sam se nimam za znanstvenika, ker me preprosto zanima preveč reči, da bi se lahko ozko posvetil samo enemu področju. Rad pa delam razne poskuse, ki mi pridejo na misel. In tako sem letos izvedel poizkus, kaj se zgodi, če peteršilj posejem na prostem in v lonec.

Izhodišče poizkusa je bilo, da vzamem isto seme in ga istega dne, torej hkrati, enkrat posadim v zemljo zunaj na prostem, drugič pa v kupljeno zemljo za rastline in ga posadim v lonec, ki bo postavljen na okensko polico, ki gleda na sončno stran.

Rezultat tega poskusa pa me je zaenkrat nekoliko presenetil.

Peteršilj, posajen na prostem:

petersilj_1

Tu, kjer sem posadil peteršilj na prostem je bil prej plevel, tako da sem zemljo zgolj preštihal in zasadil seme, brez uporabe kakršnihkoli gnojil ali druge priprave. Prav tako sem zalivanje v celoti prepustil naravi, torej kar je uspel zaliti dež. Kje je sicer peteršilj že sramežljivo pokukal iz zemlje, ampak nič omembe vrednega.  Glede na to, kako trenutno kaže sem skeptičen, da bo iz tega kaj zraslo.

Peteršilj, posajen v lonec:

petersilj_2

No, tu je vse skupaj videti že mnogo bolj optimistično, saj peteršilj lepo uspeva, ponekod pa se že oblikuje v značilne liste. Tudi ta peteršilj posebnega tretmaja ni bil deležen, razen da sem ga občasno zalil.

Če na hitro povzamem je rezultat tega poskusa ta, da peteršilj očitno bistveno bolje uspeva v kontroliranem okolju, kot pa zunaj na prostem. Kaj točno ga moti na prostem sicer ne vem, lahko da je bilo premrzlo, premalo dežja, lahko da zemlja ne ustreza. Včasih vem da smo imeli na vrtu veliko peteršilja in vedno je zelo dobro uspeval, tako da tu dopuščam možnost, da jaz ne znam tega pravilno posadit ali pripravit zemlje. Ali pa bi se moral z njim več pogovarjat, če to res kaj koristi.

Tole z mačjo travo pa ni bilo mišljeno kot znanstveni poskus, je pa kljub vsemu rezultat zanimiv.

Vsako leto pomladi kupim mačjo travo in jo posadim v lonce. Jaz temu pravim motivacijska rastlina, ker ta trava je do sedaj vedno bujno zrasla in je naredila v stanovanju nekakšno pomladno zeleno vzdušje. Sicer se mi je marsikdo smejal, ko sem omenjal, da sadim mačjo travo in seveda nimam mačk, ampak na to se kaj dosti jaz ne oziram. Letos pa sem kupil neko bio seme za mačjo travo, pa ne namerno, ampak drugega semena niso imeli. In rezultat letos pa ne ravno navdušujoč.

macja_trava

macja_trava_2

Presenetilo me je, da isto seme, posajeno v povsem enako zemljo in enako gosto, postavljeno na isto okensko polico očitno v nekih loncih uspeva, v drugih pa je “pridelek” skromen. Razlage za ta pojav še nimam. Morda drugo leto naredim kakšen poskus še na to temo. Lahko pa že sedaj zatrdim, da je ta bio mačja trava precej manj košata kot je bila do sedaj, ko sem uporabljal seme, ki ni imelo bio oznake in je bilo verjetno tudi cenejše.

Morpheus

25 10 2018

Tole je še en prispevek s katerim želim nekoliko dvigniti nivo znanstvene razprave na tem blogu, da ne bo šlo zgolj za šund. Tokratna tema pa iskanje oziroma seštevanje prednikov.

Kot sem v enem prejšnjih znanstvenih prispevkov zapisal smo danes nekje 13,7 milijarde let od začetka prostora in časa. Ta številka se zdi morda komu res zelo visoka, ampak čas je relativen, tako da morda obstaja kje tudi kdo, ki mu to ni tako zelo visoka starost. Za naše pojmovanje časa pa gre seveda za ogromno število let, ki so že pretekla od začetka.

Sedaj pa sledi miselni poskus.

Da smo nastali (ljudje temu pravimo rodili) nekega lepega dne mi je posledica dejstva, da sta naša starša (oče in mati) počela nekega lepega dne nekaj, kar sodi pod xxx. Da sta nastala naša dva starša, sta morala njuna starša (naši dedki in babice) početi nekega lepega dne nekaj, kar sodi pod xxx. Torej matematična vrsta gre nekako takole, da ne dolgovezim preveč in ne zaidem na področje, kjer bi moral spremeniti kategoriziranje tega bloga vsaj v NC-17:

1 – 2 – 4 – 8 – 16 – 32 – 64

Torej če pogledamo od nas nazaj v preteklost za pet generacij je bilo v ta proces vključenih 30 ljudi, pri čemer seveda sebe ne smemo šteti, ker pri našem nastanku nismo sodelovali.

Misleči človek oziroma Homo sapiens se naj bi pojavil pred približno 200.000 leti v Afriki. To je gledano s stališča starosti Vesolja in v primerjavi z našim pojmovanjem časa praktično pred eno sekundo ali še celo manj (to se mi ne ljubi natančno računat, ker za samo izvajanje ni bistveno).

Statistično gledano danes človek živi v povprečju 79 let. Koliko je živel včasih ne vem, ampak če predpostavim, (vejica!) da je živel v povprečju Homo sapiens 20 let, je to prek palca 10.000 generacij da pridemo do nas. Iz matematične vrste objavljene zgoraj in te številke se da približno izračunati koliko ljudi vrste Homo sapiens je sodelovalo pri našem nastanku. Gre pa jasno in še vedno za neprekinjen niz.

Torej uporabimo spodnjo enačbo pri čemer za k vzamemo 10.000:

vrsta

in dobimo:

vrsta_1

Tole je videti zelo visoka številka vseh sodelujočih pri našem nastanku samo iz vrste Homo sapiens. Ampak tu se ta miselni poskus šele dobro začne!

Homo sapiensa niso kar povlekli ven iz nekega čarobnega klobuka, tako kot zajce. Tudi Homo sapiens se je razvil iz neke druge vrste oziroma podvrste.

EVOLUCIJA
vir: Internet

Če se pomikamo skozi čas nazaj in računamo gornjo enačbo se število sodelujočih pri našem nastanku seveda izjemno hitro povečuje in število postaja čedalje bolj pravljično.

Potem pa pride preobrat oziroma s tujko twist.

Namreč po trenutnem vedenju so se prvi enocelični organizmi na Zemlji razvili 4000 milijonov (4 milijarde) let v preteklosti in to samo nekaj sto milijonov let po nastanku tega planeta.

Torej ko tako potujemo nazaj skozi čas in seštevamo vse prednike moramo nekje priti do točke, ko pa se število sodelujočih pri našem nastanku začne zmanjševati (resno Onyx!? – dejansko se začne zmanjševati hitrost naraščanja številke, ki pa je takrat že itak absurdno visoka!), saj moramo v limiti priti do tiste prve celice, s katero se je življenje oziroma evolucija življenja na tem planetu začela.

Naš načrt oziroma DNK zapis je tako produkt razvoja 4 milijard let in pri čisto vsakem od trenutno 7,53 milijard ljudi na Zemlji gre za neprekinjeno vrsto oziroma niz od prve celice dalje (ja, nepredstavljivo!). Je pa jasno težko imeti za svojega prednika neko pošast iz globin, ki je živela pred milijoni let v oceanih tega planeta.

Sodi pa na področje splošne teorije relativnosti časa dejstvo, da današnji človek živi v povprečju 79 let, njegovi pra pra pra predniki pa so živeli morda samo par dni, ali par ur ali morda še manj. Ampak ni bistven čas, bistveno je dojemanje časa.

Moje zgornje izvajanje je seveda temeljilo na predpostavki, da tu ni neke hude magije in da nihče ne vleče zajcev kar iz klobuka. Če pa obstaja magija in dejansko v nekem trenutku na časovni osi res nastopi Stvarnik, ki lahko nekaj ustvari iz nič, potem pa to izvajanje nima smisla in se enačba podre.

Seveda pa se teorija evolucije vrst in Stvarnik ne nujno izključujeta! Po mojem mnenju obstaja povsem realna možnost, da je pri tej evoluciji živih bitji na tem planetu kdo sodeloval in prispeval svoje znanje, voljo, ideje, potrpljenje in nenazadnje veliko domišljije

Samo toliko, da ne bo kdo rekel, da na mojem blogu ni ničesar na temo (poljudne) znanosti.

Poglej še:
– Evolution On Earth In 60 Seconds


Morpheus (/ˈmɔːrfiəs/ or /ˈmɔːrfjuːs/) is a Greek god of dreams who appears in Ovid’s Metamorphoses[wikipedia]

Live Die Repeat

24 10 2018

Zgrožen sem opazil, kako malo je na mojem blogu resne znanosti. Večinoma gre za nek šund in pa veliko kritike politikov, ki jim ni čisto nič mar za malega človeka, ampak jih zanima samo koliko všečkov bo dobil posnetek na Instagramu, kjer na stara leta bordajo na Krvavcu. Ampak s tem da bordajo na stara leta in to ponosno delijo z drugimi na Internetu ne bi bilo načeloma nič narobe, če bi tudi njihovi upokojenci lahko na Internetu delili posnetke kako lahko s težko prisluženo pokojnino dostojno preživijo in jih ne bo strah, kako bodo vsak mesec plačali položnice in privarčevali še za stroške ogrevanja, medtem ko politiki na Instagramu bordajo, igrajo golf, pečejo hobotnice na žaru, se vozijo s helikopterji in tako dalje.

Sedaj pa nazaj k resni znanosti.

Nekako splošno sprejeta teorija je, da je Vesolje nastalo v enem samem trenutku pred 13,7 milijardami let z Velikim pokom (Big Bang), nakar pa potem niso nastajali veliki pokovci temveč Zvezde, ki so si ustvarile svoje planete.  Zvezde so se združevale v večje skupine imenovane Galaksije, Galaksije pa v Jate. Tega je v tem Vesolju dobesedno ogromno, samo število pa je odvisno od tega, kdaj je postavljeno vprašanje. V bistvu so številke tako neverjetno gromozanske, da ob njih izpade celo inflacija v Zimbabveju nizka.

To teorijo nastanka Vesolja nekako potrjujejo tudi izračuni in meritve, je pa trenutno videti, kot da se Vesolje širi oziroma da se vsi oddaljujejo od vseh in je praznine čedalje več.

Sedaj pa pride zanimiv del in sicer ali Vesolje tudi kdaj umre?

Teoriji sta glede tega trenutno dve in sicer prva je ta, da Vesolje dejansko umre tako, da se v nekem trenutku v prihodnosti tako zelo razširi, ko lahko rečemo, da je masa (in seveda energija, kar je v bistvu isto oziroma gre zgolj za stvar percepcije) na kubični meter prostora sedaj pa čisto zares zanemarljiva oziroma ni ničesar več. Ampak še vedno nekaj nekje je, ker ni moglo vse to kar izginiti. Tu gre v bistvu za matematični problem zaokroževanja, pri čemer pa po moje še ni čisto jasno, kdaj se lahko to kar tako enostavno zaokroži na nič.

Do tu nekaj je, od tu naprej pa ni ničesar več?

Druga teorija pa je mnogo, mnogo bolj zanimiva in pravi, da se širjenje Vesolja v nekem trenutku ustavi in se začne obraten proces, ki se konča z novo singularnostjo prostora in časa, nakar sledi nov Veliki pok in ponovno širjenje. Torej gre za nekakšen ciklični pojav tako kot bitje srca.

Vprašanje, s katerim sem se resno ukvarjal že v srednji šoli pa se glasi:

Če se Vesolje res širi in krči, torej če drži druga teorija in se med tem procesom nikdar in nikjer ne spremenijo fizikalni zakoni, ki te procese urejajo in strogo določajo, potem v natančno istem času tega cikla širjenja Vesolja nastanemo zopet mi, povsem enaki, z enako življenjsko zgodbo in ob trenutku X na časovni premici nas piči natanko isti komar na natanko isto mesto kot nas je že prej N krat. In če se ta ciklični pojav ponavlja v neskončnost smo v bistvu večni tudi mi, kar bi lahko razložilo tudi učinek, ki mu pravimo deja vu (že videno). Lahko bi se reklo, da smo tako na nek način zapisani v sam DNK Vesolja.

Problem, oziroma izziv ki ga pa še vedno nisem uspel pametno rešiti pa se glasi, kako si pustiti tu in sedaj neko znamenje (Omen), da bi mi ko se naslednjič ta cikel ponovi morda uspelo najti dokaz, da sem tu že enkrat prej bil in me je pičil natanko isti komar?

Seveda resna znanost pa ne zastavlja samo vprašanj, ampak išče tudi odgovore nanje oziroma resna znanost se šele začne v trenutku, ko se pojavi pravo vprašanje.

Zgodovino Vesolja si lahko predstavljamo kot gledališko predstavo, v kateri igralci v obliki energije, materije, Zvezd in planetov plešejo na Kozmičnem odru po scenariju, ki ga določajo zakoni fizike. Izziv za kozmologe je, da dojamejo zgodbo predstave, čeprav so prišli v gledališko dvorano 14 milijard let prepozno, šele dolgo po odločilnih otvoritvenih prizorih.

Citat iz knjige Endless Universe: Beyond the Big Bang

Note to self: Skrivnost ni v tem kar vemo, skrivnost je v tem kar smo.