Vsi naši državni udari

01 02 2011

Danes zjutraj sem v nekem časopisu prebral izjavo prvaka opozicije Janeza Janše, da naj bi bilo omejevanje dostopov do arhivskega gradiva Sove “državni udar“.

Besedo državni udar sem jaz v zadnjem času večkrat slišal in prebral, ampak ne v zvezi z arhivi, temveč v zvezi s tem zapisom na blogu Mikestone special:

Ne vem, koliko državljanov ve, da je bila Slovenija 29.3.1994 na robu vojaškega udara. Parlament je zaradi Depale vasi odstavljal Janšo, Kacin stari znanec je ves poštirkan čakal na razplet,vedel je, da ga čaka ministrski stolček takoj, ko Janša pade. Še nekdo je čakal, da Janša pade. Specialna brigada Moris. Načrt je bil,da vdremo v parlament takoj,ko bodo izglasovali Janšev odstop. V večernih urah je bila večina Morisa že v Ljubljani razporejeni v okolici parlamenta in še na nekaj mestih,da preprečimo policajem posredovanje.


Okoli druge ure zjutraj je bilo, ko je Janšo parlament odstavil. Zdaj smo bili mi na potezi, nisem verjel, da je prišlo tako daleč! Tri leta nazaj smo skupaj nagnali JLA iz Slovenije, zdaj pa smo na pragu obračuna med seboj.


Navlekel sem maskirno kapo na glavo, še enkrat pogledal, če je varovalo na orožju odprto in srepo opazoval glavni vhod, kamor bo vsak trenutek krenila moja skupina. Ostale formacije so pokrivale ostale izhode in bile pripravljene na širšo blokado centra mesta. Še danes ne vem, katera trezna glava je prepričala Janšo in Krkoviča, da tako pač ne gre v demokraciji, namesto ukaza za napad in zavzetje parlamenta je prišel ukaz, da se umaknemo prav v Kočevsko Reko. Bili smo poraženi in ponižani, brez vojskovodje, razpuščeni, nekateri so spustili nekaj solzic za našim ministrom, Njavro na primer.

Do sedaj še nisem slišal, da bi kdo odločno in kategorično zanikal vse napisano na blogu, obstajajo zgolj klasični poskusi diskreditacije avtorja bloga.

Ampak ker so pri politikih naključja še mnogo redkejša kot pri običajnih posameznikih imam občutek, da je zadnja izjava prvaka opozicije in zelo verjetno mandatarja 2012 – 2016 o državnem udaru dejansko zelo premišljena poteza, s katero se želi relativizirati pojem državnega udara, češ, saj to ni nič posebnega, ker se kakšen mali udar zgodi skoraj vsak dan.

In ko sem prebiral Mikeston special blog ter še zlasti del o kasneje razpuščenem oziroma reorganiziranem Morisu se mi je nehote porodila primerjava s Srbsko Jedinico (dokumentarec o JSO tule), še eno elitno (para)vojaško enoto, ki je hotela biti nad zakoni in je bila na silo razpuščena šele po atentatu na tedanjega srbskega premiera Zorana Đinđića.

Namreč te posebne enote posebno izzurjenih in posebno oboroženih ljudi so v demokraciji lahko zelo problematične, ker se v njih hitro naseli občutek večvrednosti, občutek, da za njih ne obstaja noben pravni red ali zakon, razen Berette M92. In verjetno tudi zato sestavo specialnih policijski in vojaških enot pogosto menjajo.

Jaz sem prišel kot pripravnik na Mors leta 1994, ravno ko se je zgodila menjava ministra Janeza Janše in lahko rečem, da so mnogi takrat odstavitev ministra dojeli skoraj kot osebno tragedijo in tako fanatičnih privržencev mislim da v tej državi ne bo imel noben minister več. Očitno so nekateri pripadniki vojske takrat mislili, da so njegova osebna garda. Ampak praksa je kasneje pokazala, da v demokraciji niso zamenljivi samo ministri, temveč tudi kompletne vlade in celo kakšna politična stranka lahko izgubi mesto v parlamentu.

Kacin je potem pričel s kadrovskimi čistkami, zlasti na takratni šesti upravi obrambnega ministrstva, ki je bila očitno prej kot kakšna klasična vojaška obveščevalna služba namenjena logistiki trgovine z orožjem in večina takratnih imen se pojavlja v raznih knjigah. V teh knjigah je med drugim veliko govora tudi o štetju gotovine, ki naj bi šla v stotine milijonov nemških mark, o katerih pa danes ne ve nihče nič. Vsi so takrat samo šteli, nihče pa ni gotovine kot kaže tlačil v svoj žep. Kar pa je kljub vsemu vsaj malce nenavadno.

Čeprav sem bil takrat čisto navaden pripravnik v civilnem delu Morsa, ki ni imel nobene veze z vojsko, pa sem očitno kljub temu bil deležen “preverke”, ko je nekdo (po opisu se mi zdi da eden izmed ekipe, ki je pretepla Smolnikarja v Depali vasi) iz takratne šeste uprave spraševal moje sosede, kaj sem počel v vojni za Slovenijo, kot bi kandidiral za kako mesto člana politbiroja.

Kaj pa naj bi počel?

V kleti sem štel plastenke vode in konzerve pasulja, kaj pa drugega? Medtem pa je sošolec iz osnovne šole praktično sam osvojil skladišče municije v Borovnici. Legenda, ki je krožila po vasi pravi, da je šel direktno do JLA stražarja skladišča in mu rekel, do so obkoljeni in naj kar vsi lepo položijo orožje. Pa so skladišče taktično modro predali brez boja.


%d bloggers like this: