Kuhanje žabe

31 05 2021

Če želiš skuhati žabo, jo ne vržeš direktno v vrelo vodo, ker bo skočila ven. Če želiš skuhati žabo, jo najprej previdno položiš v hladno vodo in potem postopoma višaš temperaturo, tako da žaba ne opazi, da se kuha.

Stara kuharska modrost

Primerna stanovanja

31 05 2021

Ko postane 40 m2 veliko in 40 let staro socialistično stanovanje v Ljubljanskih Fužinah cenovno nedostopno za “srednji sloj” me zanima, kaj pa so potem cenovno dostopna stanovanja za “srednji sloj”? Vlažna kletna stanovanja, kjer živiš med podganami?

Failed once more

29 05 2021

Pred nekaj dnevi sem poslal upravi Tehničnega muzeja v Bistri predlog, da se ponovno odpre park gradu Bistra za obiskovalce, tako kot je bil ves čas odprt, dokler ni nekdo pred leti zaklenil vrata. Pa so mi v odgovoru zapisali, da je še vedno mogoč ogled samo parka, kar stane en evro. In to dejansko drži. Da se kupiti vstopnico samo za park, če bi se kdo recimo rad samo sprehodil po dvorišču bivšega kartuzijanskega samostana, ki je leta 1951 postal Tehnični muzej Slovenije.

Včasih je bil ta park gradu v Bistri moje drugo dvorišče, saj sem se vsakič, ko sem šel tu mimo s kolesom, sprehodil še po parku in spil kavo v kavarni, ki je delovala na dvorišču gradu Bistra. Tudi kot otrok se spomnim, da smo se velikokrat s starši sprehajali po parku, sploh rad pa sem šel okrog jezera in opazoval race, ki so imele na otoku nekakšne lesene hiške. V bistvu je bilo to jezero z racami, ribami in žabami zame takrat še največja atrakcija gradu Bistra.

Kakor se vsaj jaz spomnim, je bilo tako vse do pred leti, ko je nekdo enostavno zaklenil vhodna vrata gradu in vstop ni bil več mogoč, razen seveda če nisi plezal čez zid oziroma se kako drugače znašel ali če si šel v muzej in kupil vstopnico. Do danes pa nisem vedel, da obstaja tudi cenejša vstopnica samo za ogled parka.

Ne vem koliko denarja zberejo letno s temi cenejšimi vstopnicami. Verjetno marsikdo niti ne ve, da je možen ogled parka za en evro. Če je problem denar, bi lahko park ostal odprt in bi zbirali prostovoljne prispevke. Sem prepričan, da na ta način ne bi zbrali dosti manj. Lahko bi si izmislili kakšen trik z metanjem denarja za srečo, tako kot to počno pri vodnjaku Trevi v Rimu in še marsikje. Če kavarna v parku morda še vedno deluje, imajo verjetno zaradi tega precej manj obiskovalcev, kar je tudi izpad prihodka. Lahko pa da so na tak način želeli samo zmanjšati število sprehajalcev po parku, če so menili, da množice ljudi povzročajo škodo oziroma za njih dodatne stroške z vzdrževanjem parka.

Sem pa opazil, da je sedaj jezero z otokom bistveno drugačno, kot sem ga jaz poznal. Race tokrat nisem opazil nobene. Otok na sredini je zaraščen in lesenih hišk za race ni več videti. Možno, da so še skrite kje v grmovju. Zaraščena pa je tudi pot okrog jezera. Očitno po njej hodi bistveno manj obiskovalcev, kot nekoč, ko je bil park še odprt.

Ampak ne glede na vse ostaja Slovenski tehnični muzej zanesljivo ena najlepših lokacij tehničnih muzejev v bližnji in daljni okolici.

In park bi lahko kljub vsemu ostal odprt, tako kot je bil nekoč.

Vse foto: Dr. Onyx

Erotične nočne more

29 05 2021

Zadnjič sem pisal, kako si s skulpturami na mesarskem mostu v Ljubljani da pomagati, če dlje časa nimaš nočnih mor.

Sem pa odkril še eno potencialno zanimivo skulpturo, ki se pa nahaja na dvorišču Smelta v Ljubljani. Ta skulptura pa bi lahko sprožila erotične nočne more. Ni pa še to potrjeno, ker zaenkrat tega učinka pri meni še nisem opazil. Ampak morda se erotične nočne more pojavijo kasneje. Ali pa moraš morda dlje časa strmeti v ta kip?

Vse foto: Dr.Onyx

Razbijanje mitov – Hoteli za žuželke

26 05 2021

Tokratni prispevek v seriji razbijanja mitov je na temo hotelov za žuželke in predvsem ali to sploh služi kakšnemu namenu.

Teh hotelov za žuželke raznih oblik in velikosti je sedaj po trgovinah kolikor hočeš, nisem pa prepričan, ali žuželke imajo to sploh zamar oziroma katera to storitev uporablja. Sam sem kupil za test en tak precej preprost primerek hotela za žuželke in ga obesil na trto.

Po več kot dveh mesecih testiranja lahko rečem, da to kot kaže ne služi prav nikakršnemu namenu, saj v mojem hotelu nisem opazil še nikogar. Pa sem ga dal za nekaj časa tudi na tla, ampak tudi v tem primeru žuželk ni videti, pa sem tole mojo hiško dobro preiskal. Tu gre očitno še za en marketinški trik in izdelek, ki je preprosto povedano neuporaben. Lahko pa me seveda kdo prepriča v nasprotno. Možno tudi, da moraš v tak hotel nastaviti kakšno hrano, da privabiš žuželke.

Enega največjih takšnih hotelov za žuželke sem opazil v Ljubljanskem živalskem vrtu. To je pa pravi Burj Khalifa med hoteli za žuželke. Nisem pa spraševal, če je pri njih obisk kaj boljši od mojega. Nekako dvomim.

Nekaj povsem drugega pa so ptičje hiške, sploh če vanje natreseš kakšno hrano za prostoživeče ptice.

Vse foto: Dr. Onyx

Kot sam opažam sinice najbolj obožujejo sončnična semena. Taka ptičja hiška je pravi hit in vedno dobro obiskana. Nagrada pa ptičje petje in žvrgolenje, kogar seveda to ne moti. Občasno pa tudi ptičji prepiri.

Obrazi zla

25 05 2021

Nekateri obrazi so postali sinonim za zlo. Morda za današnje generacije najbolj znan obraz zla je Adolf Hitler.

Adolf Hitler je podpisan pod 20 milijoni žrtvami nacistične Nemčije. Koliko od teh jih je on sam lastnoročno ubil, ne vem. Povsem možno je, da nobenega. Tudi ne verjamem, da se je on sam spomnil največjih grozodejstev druge svetovne vojne, kot je bil holokavst. Nacistična Nemčija je bila infrastruktura zla in Adolf Hitler bo ostal za vselej obraz te infrastrukture zla. Ali je za časa življenja vedel, oziroma vsaj slutil, da bo postal tako svetovno znan in se bodo o njem številne generacije učile v šolah, ne vem. Ali bi storil karkoli drugače, če bi to vedel, tudi ne vem. Možno da ne.

Ampak poanta tega zapisa ni Adolf Hitler. Adolf Hitler je že polpretekla zgodovina in bo za vedno zapisan v zgodovini civilizacije med negativci. Med največjimi negativci vseh časov. Simbol zla.

vir: wiki

Poanta tega zapisa so številni negativci, obrazi zla, ki so trenutno med nami in oblikujejo svetovno zgodovino. Imenoval tu ne bom nobenega, ker tem ljudem bo sodila zgodovina in verjamem, da se bodo številni med njimi znašli vsaj v lokalnih učbenikih zgodovine. Diktatorji in samodržci, ki danes s pomočjo svojega propagandnega stroja skrbno oblikujejo svojo podobo v javnosti, svoje nasprotnike pa brutalno preganjajo, bodo nekoč predmet prezira in kakšna ura pri predmetu zgodovine v šolah bo posvečena njim. Ena prednost, oziroma za te ljudi slabost časa, v katerem živimo je tudi ta, da obstajajo barvne fotografije, filmi v visoki ločljivosti in v globalnem svetu je vse skrbno dokumentirano. Danes nihče ne more prevarati zgodovine, čeprav si morda kdo to celo domišlja! Čez čas bo vse točno tako, kot mora biti. Vsi negativci točno tam, kamor sodijo v zgodovini in lekcija za prihodnje rodove!

Česar pa jaz pri vsem tem ne razumem in bolj kot razmišljam, še manj upanja, da bi lahko razumem, kako to, da ti ljudje vztrajajo na svojih položajih, kljub temu, da bi pa danes že morali zelo dobro vedeti, kakšna usoda jih čaka? Ali ima res smisel biti obraz zla, medtem ko se bo celotna infrastruktura zla, ki se je zgradila okrog teh ljudi, tej usodi in zgodovinski sramotni izmuznila? Druga liga negativcev je očitno skoraj nepomembna. V zgodovini ostanejo zapisani na prvih straneh samo obrazi zla. Prva liga negativcev.

Zna kdo našteti pet najbolj okrutnih oficirjev SS tretjega rajha? Ve kdo, kdo je vodil koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau? Morda kdo ne ve, kdo je bil Adolf Hitler?

Če še enkrat dobro razmislim, je v bistvu zgodovina do teh ljudi na nek način tudi kruta. Po mojem mnenju niso pomembni samo obrazi zla. Pomembna je celotna infrastruktura zla, ki jo ti obrazi predstavljajo oziroma simbolizirajo ter seveda tudi čas, v katerem so se pojavili, saj so na nek način vsi ti obrazi zla tudi produkt nekega časa v zgodovini civilizacije! Seveda pa lahko aktualni in še živeči negativci kadarkoli odstopijo in rečejo, da se tega ne gredo več. Tudi to je vedno odprta možnost. Ali bi bila zaradi tega zgodovina do njih bolj prizanesljiva, pa ne morem reči.

Morda…

Hudič pri vsem skupaj pa je, da če postaneš obraz zla, ne moreš sam izbrati fotografije, ki jih bodo natisnili v učbenikih zgodovine. Ampak Adolf Hitler se verjetno kaj dosti ne bi pritoževal. Kar se tega tiče, je bila zgodovina po moje do njega precej prizanesljiva. Brčice in postrani počesani lasje pa morda prav zaradi njega danes niso preveč priljubljeni oziroma bi te čudno gledali, če bi tak hodil naokrog.

Garage sale

23 05 2021

The rich see’s economy crisis as a garage sale.

Komentar na spletu.

Ponovno v Arboretumu Volčji Potok

16 05 2021

Po več kot desetletju sem se s strahom odpravil v Arboretum Volčji Potok. Ko sem bil tam nazadnje, sem že nekje pri vhodu zagledal ogromne dinozavre iz plastike oziroma poliestra in od takrat dalje je bila moja prva asociacija za Arboretum Volčji Potok dino park. Po mojem mnenju sodijo dinozavri iz poliestra v arboretum ravno toliko, kot sodijo palčki iz alabastra pred nacionalno opero. Tudi si ne predstavljam, da bi nekdo v Versailles pri Parizu namestil dinozavre v naravni velikosti.

Kakor vem so bili glavni razlog za te dinozavre otroci, torej da večkrat v arboretum privabijo družine z otroci. Otroci pač ne uživajo preveč v sprehodu po parku, med cvetlicami, grmovjem in drevesi, ker ne razumejo, zakaj bi plačeval vstopnino, če vse to lahko brezplačno gledaš na vsakem bolje zaraščenem travniku ali v gozdu. Dinozavrov pa ne vidiš povsod in zraven so še otroška igrala ter sladoled.

Ampak tudi če jaz blazno obožujem vrtne palčke, jih verjetno zato ne bo šel nihče postavljati pred opero, da bi pritegnil v opero tudi občinstvo, ki nadvse obožuje palčke in se mu zdi opera brez veze?

Izkazalo se je, da dinozavri tudi tokrat so in po moje jih je še precej več, kot nekoč. Poleg dinozavrov so sedaj še kiti in celo leteči delfini. Ampak tokrat sem jih zagledal šele proti koncu ogleda arboretuma in me niti niso motili več tako kot takrat, ko sem bil tu nazadnje. Ali gre za drugačne dinozavre, ali so morda boljše umeščeni v prostor, ali pa sem jaz starejši in manj občutljiv na dinozavre. Se pa vidi, da je nekdo od uprave tega parka oziroma arboretuma velik oboževalec dinozavrov in če jim uspe res kdaj oživiti resnične dinozavre, bodo verjetno najprej letali po travnikih Arboretuma Volčji Potok. Arboretuma Volčji Potok – kjer film Jurski park postane resničnost. V primeru, da kakšen T-Rex uspe pobegniti iz ograde pa zna biti v bližnjem naselju Hudo zares hudo. Hudo v hudem. Skoraj idealen naslov za časopise.

Na ostalih področjih se mi zdi, da v času od mojega zadnjega obiska arboretum ni bistveno napredoval. In zame je arboretum tudi nekakšen botanični vrt na prostem, torej pričakujem, da je poudarek kljub vsemu na rastlinah in drevesih.

Ob tokratnem ogledu Arboretuma Volčji Potok mi je prišlo na misel par idej, kaj bi lahko še naredili.

Jaz sicer nisem nek velik ljubitelj francoskega vrta, kjer so glavna atrakcija skrbno negovane in postrižene grmovnice. Prva moja asociacija ob tem so pudlji, ki jih lastniki podobno ostrižejo, kot grmovje v francoskem vrtu. Ampak verjamem pa, da je marsikomu francoski vrt v Arboretumu Volčji potok atrakcija in vem, da je s takim vrtom veliko dela. Nekakšen mali Versailles. Da se otroci ne dolgočasijo preveč, bi lahko tu namestili drona s kamero, ki bi imel vnaprej programiran ogled francoskega parka iz zraka in bi lahko posnetek iz drona gledali na zaslonu. Pogled iz zraka razkrije drugo dimenzijo takšnega vrta, ki jo ne opaziš, če se samo sprehajaš med postriženim grmovjem.

Kaj več bi se dalo narediti tudi s čebelami, saj so čebele in rastline skoraj romantično povezane med seboj. Rastline ponujajo čebelam sestavine, iz katerih te pridne sladkosnednice delajo med, čebele pa skrbijo za opraševanje in s tem razmnoževanje rastlin. V arboretumu sem zasledil glede tega samo čebelnjak, pa še ta je skrit, tako da ga mimogrede lahko spregledaš, če greš po drugi poti. Prostora v arboretumu je veliko, tako da bi lahko tu postavili mali muzej čebelarstva na prostem. Del travnikov bi lahko posadili z medovitimi rastlinami in vse rastline ter drevesa, iz katerih čebele pridelujejo med, označili s kakšnim simbolom čebele. Da se ne bi otroci dolgočasili preveč, bi lahko razvili aplikacijo za pametne telefone, s katero bi skeniral QR kode na takih rastlinah in cilj bi bil, da najdeš v arboretumu vse. Temu se reče gemfikacija učenja, torej se s pomočjo igre hkrati še uči in izve kaj zanimivega. Ker se čebele odločno branijo z bolečimi piki, se večina čebelnjakom ne upa približati. Tu bi lahko tudi v učne namene uporabili kakšno tehnologijo, kot so recimo HD kamere nameščene znotraj panja in bi tako lahko od daleč opazovali, kaj počno, ko ne delajo oziroma ko ne nosijo medu. Vonja znotraj čebelnjaka pa žal taka tehnologija še ne bo znala pričarati. Za kaj takega pa je potrebno odpreti panj.

V enem delu parka bi lahko postavili kulise nekaj tipičnih starih slovenskih hiš in balkone, okna ter vrt pred hišami okrasili z za take hiše značilnim cvetjem in zelenjem. Primorska, alpska, prekmurska hiška recimo. Pa morda še kakšna.

Del parka bi lahko namenili koristnim nasvetom in demonstracijam glede urejanje okolice hiš, tako da bi bil ta del lahko komu vir navdiha ali pa bi se kaj novega naučil. Lahko bi bile predstavljene različne vrste živih mej, na internetu pa bi si potem lahko pogledal še nasvete za saditev, vzdrževanje, prednosti in slabosti posamezne vrste. Meni so recimo zelo všeč žive meje iz gabra, nisem pa vedel, da pozimi taka živa meja odvrže liste, saj je gaber drevo.

Podobno bi lahko predstavili sodobne smernice v vrtnarstvu, visoke grede in še kaj. Ta del bi verjetno zanimal marsikoga, ki se še ukvarja z obdelovanjem vrta pred hišo, hkrati pa bi lahko bila spletna stran arboretuma vir dodatnih informacij in nasvetov strokovnjakov.

Nekaj več bi se dalo narediti tudi s tipično slovensko starejšo hiško, ki se nahaja nekje pri dinozavrih. Tu se mi zdi, da je nekdo želel narediti tudi manjši muzej, kako je izgledalo nekoč, samo se je ustavil nekje na pol poti, ali pa je zadeva še v delu. V bližini bi lahko posadili tipični sadovnjak, kot so ga imeli včasih skoraj pri vsaki hiši z jablanami, hruškami, slivami in češnjami. Predstavili bi lahko kako so včasih iz teh plodov kuhali žganje. Se spomnim, kako sem kot otrok rad degustiral žganje, ki ga je kuhal stari ata. Včasih se mi zdi da je bil skoraj greh, če bi kdo zasadil na vrtu okrasno drevo, ki nima užitnih plodov ali se iz njega ne da skuhati vsaj žganja.

Morda bo kdo rekel, da to ne sodi v arboretum, ampak če sodijo v arboretum dinozavri, potem sodi sem praktično vse. In ena velika prednost arboretuma je tudi v tem, da se spreminja hkrati z letnimi časi, tako da pozorni obiskovalec lahko vsakič opazi kaj novega. Arboretum spomladi je bistveno drugačen kot arboretum jeseni.

Toliko idej, pa sploh nisem zaposlen v Arboretumu Volčji Potok.

Dovolj Jurskega parka. Sedaj pa še nekaj slik iz arboretuma.

No ja, če dobro pomislim in še enkrat pogledam tudi dinozavri ne izgledajo slabo.

Sem pa tokrat tudi jaz dobil v arboretumu eno idejo.

Zadnjič sem videl v Merkurju neke obdelane okrogle lesene smrekove kole debeline 10 cm in sem razmišljal, da bi naredil okrasno ograjo na vrtu tako, da bi jih eden zraven drugega nabil v zemljo. Ampak zakaj bi uporabil obdelane kole, če bi lahko uporabil drevesa, tako kot v arboretumu? Še lepše bi bile breze, s svojo belo barvo lubja. Nisem pa še našel odgovora na vprašanje, do kakšne debeline drevesa lahko podiraš brez dovoljenja gozdarja? Ne upam se kar v gozd z motorko po ograjo. Vprašanje, če je to zakonito in povsem v skladu s predpisi?

Vse foto: Dr. Onyx

Opomba: Avtor motivov seveda ni Dr. Onyx. Onyx samo slika in kritizira.

Sanjski moški

15 05 2021

Sem se hotel prijaviti za sanjskega moškega, pa so mi dejali, da se za sanjskega moškega lahko prijavijo samo ženske. Očitno nesporazum.

Pravi Črnovrčan

12 05 2021

Pravi Črnovrčan vozi Opla, uporablja orodje Makita in ima žensko iz Zadloga.

Izjava sodelavca iz Črnega Vrha

Včasih si bil pri nas na vasi car če si vozil motor Tomos APN 6, si imel RIZ gramofon in kakršnokoli žensko.

Moja izjava na to izjavo

Ocena trave in okolice

12 05 2021

Tokrat sem si vzel nekaj minut časa za oceno trave in nasploh okolice okrog Pahorjeve palače (uradno se imenuje Urad predsednika Republike Slovenije) na Erjavčevi 17 v Ljubljani ter okrog državnega zbora oziroma parlamenta (uradno se imenuje Državni zbor Republike Slovenije) na naslovu Šubičeva ulica 4.

Trava okrog državnega zbora na prvi pogled izgleda kot umetna trava iz letaka Bauhausa za 13,95 €/m2. In to je brez dvoma kompliment. Ta trava je že na prvi pogled videti zdravo zelene barve, brez večjih nihanj v niansah zelene, razen na posameznih mestih, kjer pa se zdi, kot bi se nekdo poigraval z barvno paleto, ko je sadil to travo. Med travo ni opaziti nikakršnih plevelov, kaj šele regrata, detelje in podobnega zelenja, ki bolj sodi na pašnike, kot pa pred državni zbor Republike Slovenija. Možno je, da so te nianse zelene barve posledica škropljenja s selektivnimi strupi proti plevelu in je nehote osmodilo še zelenico. Trava deluje na otip zelo prijetno in človek bi se najraje kar ulegel nanjo, če ne bi bila okolica video nadzorovana ter se tako nehote znajdeš na posnetkih video nadzornega sistema. Ko začutiš tole travo si želiš, da bi imel doma na postelji namesto jogi prevleke za 9 € iz Primarka točno tako trato. Pri tej trati se vidi, da je bilo vanjo vloženo veliko dela in truda, kar pa v bistvu pomeni tudi kar precej denarja davkoplačevalcev.

Sama okolica oziramo ostala zelena infrastruktura na tej popolni travi je elegantna. Cvetočih rastlin nisem opazil. Reflektorji, ki ponoči osvetljujejo parlament, so skriti za lepo oblikovanimi grmički iz nečesa, kar me spominja na ciprese. Verjetno to tudi so neka vrsta ciprese. Nekateri listi so sicer nezdrave rjave barve, kar je lahko posledica napada kakšnih škodljivcev, morda celo bolezni. Omembe vredna je krajša živa meja iz ne vem točno česa, kjer je klasično zelena barva razbita s temno ubito rdečo. Lep detajl, ki ga pozorno oko opazovalca zlahka opazi. In potem je tu še neko drevo, ki na prvi pogled izgleda kot listavec iz rodu Acer in sramežljivo sili s svojimi vejami proti parlamentu, pri čemer je krošnja lepo oblikovana. Vsaj simpatično, če že ne celo zelo lepo. Listov drevesa pa se nisem upal poskusiti na otip, ker sem se bal, da me bodo začeli preganjali varnostniki. Verjamem pa, da so tudi listi tega drevesa svilnato prijetni na otip, kar bi lahko h končni oceni dodalo še par odstotnih točk.

Seveda to ni na nivoju Versaillesa v Parizu ali Schönbrunna na Dunaju, je pa za naše razmere zelo solidno.

Kdorkoli ima namen posaditi novo trato in ima ambicije šokirati sosede, si gre lahko pred parlament pogledati, kako mora biti videti končni izdelek, ki bo sosedom vsaj za nekaj časa zaprl usta. Druga možnost je seveda nakup umetne trave za 13,95 €/m2, ampak to prevaro slej ko prej poštudirajo, če prej ne pozimi, ko je taka umetna trava še vedno nenavadno sveže spomladanske barve. Se pa šteje polaganje umetne trave še vedno kot nekakšna sramota, ki lastniku nikakor ne more biti v ponos.

Moja ocena trave in okolice okrog parlamenta 4,5 od 5. Če se za zatiranje plevela uporablja strupe oceno avtomatično zmanjšam za dve točki na 2,5 od 5.

Žal oceno trave in okolice pred predsedniško palačo ne morem pospremiti trenutno še s slikami, ker me je policist, ki zgradbo varuje, zelo grdo pogledal, ko sem želel samo poslikati travo. Bom prišel posnetke naredit enkrat drugič, ko bo morda zgradbo varoval kdo, ki ima več posluha za navadnega državljana, ki bi samo rad naredil posnetek trave za recenzijo na blogu.

Pahorjeva trava je, in to mi lahko verjamete na besedo, za razred ali dva pod nivojem tiste pred parlamentom. V njegovi trati sem opazil deteljico ter celo nekaj regrata. Skratka, ta trava nikakor ne izgleda kot umetna iz letaka in tudi pozorni poznavalec plevelov težko našteje kaj vse raste v tej tako imenovani zelenici pred predsednikovo palačo.

Že čez dober mesec nas čaka menda zopet predsedovanje EU in ne vem kako bo predsednik države to tako imenovano zelenico pojasnil visokim tujim gostom, ki seveda zelo dobro vedo, kako je videti prava umetna trava. Sploh pa bo zadrega, če bodo visoki tuji gosti videli popolno travo pred parlamentom in to potem primerjali s tem pred predsedniško palačo. Verjetno javno ne bodo povedali, kaj si zares mislijo, mislili pa si bodo, kaj predsednik te države res nima denarja za enega vrtnarja, ki bi mu zasadil navadno, gosto, zdravo zeleno travo in občasno vrgel nekaj pesti gnojila za lepšo barvo in gostoto. Ter zakaj si predsednik države za vrage ne sposodi vrtnarja od parlamenta, ki je samo par deset metrov stran.

Se pa med poznavalci že dolgo časa pojavlja vprašanje, ali ni morda taka trava, kot jo ima predsednik države pred palačo, celo bolj trava od tiste trave pred parlamentom? Sama narava namreč nikdar ne sadi take trate, kot je pred parlamentom, ampak vedno mešanico različnih plevelov, v kateri se dobro počutijo tudi mravlje, polži in ostali mali prebivalci vrta. Pa tudi čebelice bomo prej našli na travi pred predsednikovo palačo, kot pa na skoraj popolni trati pred parlamentom. Čebelice si s samo travo pač ne morejo kaj dosti pomagati, ker ne sodi med medonosne rastline.

O okolici Urada predsednika države ni za povedati kaj dosti, ker česa dosti tam tudi ni opaziti, razen neke manjše hiške za policista. Predstavo pa ukradejo tulipani, ki jih je nekdo posadil pred obema vhodoma v zgradbo.

Moja ocena trave in okolice okrog palače predsednika države 3,8 od 5.

Ocena je morda za koga presenetljivo visoka in bi prej pričakoval oceno v bližini 2 ali še celo nekaj nižje, vendar cvetoče raznobarvne rože iz vrst tulipanovec naredijo preprosto tako vtis, da se to mora nekje poznati na oceni.

Visoke goste iz EU pa bi jaz kljub vsemu raje peljal v Arboretum Volčji Potok.

Opomba: Posnetek trave pred predsednikovo palačo sem uspel narediti popoldne, žal pa ne morem pokazati cvetočih tulipanov, ker jih je nekdo še isti dan zabrisal ven in posadil nekaj drugega, kar pa ne znam povedati, kaj bi lahko bilo in zaenkrat še ni videti tako lepo kot tulipani. Škoda. Če bi sedaj še enkrat dal oceno bi bila nekoliko nižja. Torej 3,4 od 5.

Vse foto: Dr. Onyx

Nočne more

11 05 2021

Če nimaš več nočnih mor je podobno kot zaprtje. Na začetku te to niti ne moti, kasneje pa čedalje bolj.

Jaz si zadnje čase pomagam s kipi na mesarskem mostu v Ljubljani. Ponavadi je že en ogled teh skulptur dovolj, da se vzpostavi nazaj bio ravnovesje v možganih in se pojavijo zopet nočne more. Če en ogled ne zadošča, terapijo ponavljam v čedalje krajših presledkih. Včasih je enak učinek dosegel že zmaj na Zmajskem mostu, ampak z leti je očitno organizem vzpostavil višji prag sprožilca za nočne more.

Vse foto: Dr. Onyx

Težko pa razumem posameznike, ki na tem mesarskem mostu priklepajo kar cele nagrobnike. Če je ta ideja s ključavnicami še nekako simpatična, čeprav neoriginalna, so pa ti nagrobni spomeniki povsem odveč in kažejo zgolj na to, da posameznik želi na vsak način izstopati v napačni smeri.

Ko mi pa zares postane dolgčas, pa grem šteti lulčke pred parlament. Ni tako enostavno, kot bi si kdo mislil. Sicer ko to enkrat dlje časa počneš je lažje, ker točno veš, kje jih iskati med vsemi tistimi kipi na vhodu.

50 odtenkov zelene

10 05 2021

Foto Dr. Onyx

Ni sicer takšna uspešnica kot 50 odtenkov sive ali črne. Kljub vsemu pa lepo.

Smeško

09 05 2021

Nekod mi je na vrt odvrgel balon s podobo smeškota. Začasno sem ga nekako uspel umestiti v prostor, ga bom pa verjetno kasneje premaknil drugam.

Sem pa opazil, da imajo zelo radi balone polži. Očitno se dobro primejo nanje in uživajo na balonih tako kot mi recimo na morju ali na snegu.

Vse foto: Dr. Onyx

Prvi odmerek Pfizerja

07 05 2021

Pred dnevi me pokliče neka gospa iz zdravstvenega doma in mi je dejala, da sem na vrsti za cepljenje s cepivom podjetja Pfizer za Covid-19. Prvo kar mi je ob tem prišlo na misel je, da bi jo vprašal, ali moram priti na tešče, samo sem se premagal, ker bi se morda premislili in mi ne bi dali cepiva.

Cepljenje na Vrhniki v Zdravstvenem domu je moram reči načrtovano kot boljša vojaška operacija. Pokličejo te praktično do sekunde natančno, kot so ti povedali po telefonu. Torej nobenega mučnega čakanja po čakalnicah, kot je običajno pri ostalih zdravstvenih pregledih. Dobiš injekcijo in se usedeš za 15 minut. Čemu naj bi služilo to sedenje na stolih, nisem uspel ugotoviti, izgleda pa smešno, ko zagledaš polno dvorano ljudi, ki sedijo na stolih in ne vedo zakaj sedijo na stolih. Mogoče teh 15 minut spremljajo, da jim ne umreš pred nosom in imajo za umrle kje blizu postavljeno hladilnico. Jaz sicer nisem opazil, da bi se kdo zložil s stola. Sam sem sicer malo goljufal in sem odšel po 10 minutah, ker se mi ni ljubilo čakati. Izkoristih sem trenutek nepazljivosti medicinske sestre oziroma bolj verjetno študentke.

Po cepivu sem šel direktno v lekarno po Lekadol, ker mi je sodelavka svetovala, da vzamem Lekadol proti stranskim učinkom. Potem pa v najbližjo slaščičarno na kavo z mleko in ježka, da sem pogoltnil Lekadol. Ali je to res pametno, ne vem. Ena druga sodelavka je imela pomisleke, da s tem preprečim organizmu odziv na cepivo. Ampak če bi Lekadol res škodil, bi verjetno to že ugotovili in prepovedali zaužitje po cepljenju.

Zaenkrat se počutim izvrstno. Kot bi vzel zjutraj na tešče čisti kokain, brez kruha. Toliko energije nisem imel že dolgo. Na misel mi je prišlo, da bi posadil lovorikovec za živo mejo in sem se odpeljal direktno v vrtnarijo iskat sadike. V mali avto sem jih naložil 35, kar je verjetno svetovni rekord za Guinnessovo knjigo. Sploh si nisem predstavljal, da se lahko zloži toliko sadik lovorikovca v tako mali avto. Sicer potem ne vidiš več ven na cesto, ampak po cepljenju se s takimi malenkosti več ne obremenjuješ. Ne moti te niti to, da je avto potem znotraj moker in blaten.

Ob poti do vrtnarije sem opazil, da se sušijo številne ciprese, zlasti tiste, ki jih imajo ljudje za živo mejo okrog hiš. Prav neverjetno, koliko je tega. Očitno poteka v senci Covid-19 še ena epidemija. Menda smo neko bolezen oziroma škodljivca uvozili skupaj s cipresami iz tujine. Tudi pri meni letos opažam, da je živa meja iz cipres čedalje bolj nezdravo rjava. Moram čim prej zagnati program za diagnostiko. Morda gre samo za pomanjkanje hranilnih snovi in reši problem gnojenje, čeprav dvomim, ker to bi se pojavilo kasneje spomladi ali poleti. Močno upam, da ne gre za hrošča s simpatičnim imenom južni brinov krasnik (kdo si je izmislil to ime za škodljivca?) ali glivično okužbo. To bo težje za sanirat. Glede na ogromen obseg sušenja cipres pri nas se mi zdi, da ta rastlina preprosto ni več primerna za urejanje okolice hiš, vsaj dokler se ne najde neke delujoče rešitve za to epidemijo krasnika. Kar pa dvomim. Verjetno bo čez čas bistveno manj cipres v vrtovih in živih mejah kot smo jih bili vajeni. Kovinske ograje imajo vsaj eno prednost pred zeleno živo mejo. Ne napadajo jih škodljivci in bolezni, razen rje. Pa tudi redno obrezovanje ni potrebno.

Sam sem bil presenečen, ko sem opazil, da so vse te številne vrtnarije zlasti veliki uvozniki dreves in rastlin iz tujine. Očitno rastlin sami več ne vzgajajo. Samo uvožene preprodajajo naprej. Nekakšna globalizacija v vrtnarstvu. Nisem pa raziskoval, ali so tudi drevesa iz Vietnama ali Bangladeša, ali jih delajo kje bližje.

Energije imam toliko, če bi mi nekdo rekel, da naj grem zapeljati Sandro Bullock, bi se verjetno usedel na letalo in odletel v New Orleans, Louisiana, ZDA. Tole cepivo od Pfizerja povsem zamegli razsodnost. Vsaj pri meni. In to že po prvi dozi. Kaj bo šele po drugi?

Upam, da simptomi cepiva čim prej izzvenijo, sicer se bom lotil še prekrivanja strehe in nove fasade na hiši. Pa ne smem več kupiti nobenega novega drevesa, ker mi na vrtu počasi že zmanjkuje prostora. Onyx, ponavljaj za mano, ne kupi nobenega drevesa več, ker zmanjkuje prostora na vrtu, ne kupi nobenega drevesa več, ker zmanjkuje prostora na vrtu, ne kupi nobenega drevesa več, ker zmanjkuje prostora na vrtu…Klicaj!

Jutri pa grem kupiti še kakšen javor z zlato rumenimi listi za na vrt. Tega še nimam. Imam samo takega z rdečimi listi. Potem pa res nobenega novega drevesa več. No, morda še eno češnjo, da bodo tri v vrsti. Ena starejša od mene, ena malo mlajša od mene in ena nova. Tris češenj. Je pa ironija, da ne jem nobenega sadja, torej tudi ne češenj na vrtu. Pticam po moje ni jasno, zakaj je na mojih češnjah toliko za pojest. Samo letos žal ne bo nič, ker je češnje uničila zmrzal.

vir: Proizvajalec (ni isto kot avtor)

V bistvu pa sem se prijavil za cepljenje predvsem ker se mi gre da dobim digitalni zeleni potni list, da lahko potujem naokrog. Letos bo po mojem mnenju zlata doba za turizem. Enkratna priložnost, kot jo že dolgo ni bilo. V planu imam road trip po Toskani z avtom in kolesom, Andaluzija, Rim, če bo čas in ostane še kad dopusta morda še Lizbona ali Švedska in Narvik. Morda celo Dubrovnik. Tudi v Dubrovniku nisem bil še nikdar. Potrebno bo čim bolje izkoristiti čas, preden se vrnejo Azijske kobilice in bo spet neznosna gužva povsod. Azijcem bi morali dati po mojem mnenju neke kvote, koliko jih lahko pride kot turistov v Evropo. Saj je tudi Azija lepa, samo vsi rinejo sem. Ali pa se nam samo tako zdi, ker v Aziji živi neverjetnih 4,5 milijarde ljudi. Naših 2 milijona ni niti za manjši slum v predmestju Kalkute.