Prve zdravstvene težave

07 11 2020

Kot kaže so se začele pri meni že kazati prve zdravstvene težave zaradi karantene. Jutranja erekcija mi izostaja že tretji dan, kar me čedalje bolj skrbi. Moram poklicati osebno zdravnico, če mi lahko predpiše kakšne tablete ali pošlje na preiskave glave. Je pa s tem povezan kot opažam tudi padec storilnosti za vsaj 30%. Samo tega jim v službi ne morem razlagat, ker se mi bodo spet smejali. So me pa ocenili s 4, kar pomeni, da sem v zgornji tretjini najboljših delavcev. Opa, bato, kot bi rekel oče od Bronje Žakelj, avtorice knjižne uspešnice Belo se pere na devetdeset. S tistimi, ki so dobili oceno 1 ali 2, ne govorim več. Prav tako se jim ne oglašam na telefon. Lahko pa dobijo po službi pri meni inštrukcije. Prvo uro sem ponudil celo zastonj. Ampak zaenkrat presenetljivo ni nekega velikega zanimanja. Z veseljem pa ti slabi delavci razlagajo naokrog, da meni dajo 4 samo zato, ker se bojijo, da ne bom spet znorel (do sedaj sem samo enkrat). Da bi bila lahko moja štirica kakorkoli povezana z dobrim in strokovnim delom, jim ne pade niti na misel. Če ne bodo spremenili odnosa do mene, odpade še tista prva brezplačna ura.

Sem pa presenečen opazil, da je tudi moja osebna terapevtka Eva med cvekarji. Ko učenec preraste učitelja, mi je ob tem prišlo na misel. Samo po moje bi si zaslužila oceno vsaj 2. Za Evo mi je edino žal, da ni dobila višje ocene. Sem jo poklical po telefonu in poskušal potolažiti, ampak sem dobil občutek, kot da ona misli, da jo jaz zajebavam. Verjetno se ne bi smel smejati, ko sem jo poklical po telefonu, ampak meni se je zdelo zaradi ene ocene brez veze zganjati teatralnost in igrati neko zlagano resnost.

V moji zbirki LP plošč sem odkril ploščo Johna Coltrana Naima. Sedaj jo poslušam že več kot dve uri in še jo bom poslušal vsaj kakšno uro. Samo obračam, ko pride igla do konca. Sta pa v albumu dve plošči, tako da ju občasno zamenjam. Naima je sicer tudi balada Johna Coltrana, ki jo je poimenoval po svoji ženi in zveni kot kakšna glasba iz črno belega filma noir, kjer se detektiv v mokrem dežnem plašču počasi pomika po slabo osvetljenem hodniku. Zdi se mi lepo, da je skladbo poimenoval po ženi. Tudi če sta se morda kdaj kasneje skregala, imena ni mogel več spremeniti in ta balada bo za vedno ostala Naima.

Mislim, da me ta glasba pomirja, čeprav se mi zdijo vse skladbe podobne. Klavir, kontrabas, bobni, činele, metlica in saksofon. Te inštrumente prepoznam. No, metlica tehnično gledano ni inštrument. Ko poslušam, se mi zdi, da točno vem, katere tipke na saksofonu bi moral pritisniti, da bi dobil tak zvok. Se pa moram zadržati, da ne grem takoj kupit saksofona. Poslušat nekoga, ki obvlada, kako igra in sam igrati, je čisto nekaj drugega. To sem se do sedaj že naučil, da ne smem kupiti čisto vsakega inštrumenta, katerega zvok mi je všeč. Kitaro imam še vedno na steni kot okras. Okras, ki je na steni že dolgih petnajst let. Kupil sem jo pa samo zato, da bi se naučil zaigrati kitarski solo uvod skladbe Sweet Child O’ Mine skupine Guns N’ Roses. To je bila ena izmed dveh skladb, ki so jih posneli, preden so jim leta 1987 dovolili posneti debitantski album Appetite for Destruction, s katerim se je začela kratka zgodovina ameriške glasbene skupine, ki je naslednjih nekaj let tresla glasbene odre po svetu. Če bi moral izbrati samo eno ploščo, ki jo lahko odnesem na drugo stran mavrice, je to ta. Take plošče ne moreš posneti samo s pomočjo prepovedanih substanc. Morda bi moral s kitare obrisati vsaj prah. Oprosti, stara kitara, saksofon je sedaj za nekaj časa moj nov najljubši inštrument. Na tem mestu je zamenjal violino. Za violino kitara ni vedela. Prej je bila pa kitara moja najljubša, ja.

Kljub vsemu sem šel na internet pogledati, če kdo nudi inštrukcije igranja na saksofon in koliko bi me to lahko stalo. Zadnje čase zapravljam hitreje, kot mi uspejo nakazovati denar. Ko prideš na ničlo, moraš menda na banko po kredit, da lahko še naprej zapravljaš. Tega me je malo strah. Zdi se mi, da s tem izgubiš vsaj del svobode.

Ko se naveličam Johna Coltrana pridejo na vrsto plošče Elle Fitzgerald, Milsa Davisa in Nine Simone. Moram pa še nekje dobiti njegovo ploščo A Love Supreme. Menda velja za enega najboljših jazz albumov.

Zanimivo, jesen je in zunaj ne dežuje. Je to sploh normalno? Jazz poslušam samo jeseni. Jutri grem spet lovit rjavega medveda. Psihično sem na spopad pripravljen, fizično ne moreš biti nikoli. Če me premaga, bo tole zadnji zapis na blogu.

Pomislim, kakšna je bila moja zadnja pomlad. Ob tem postanem žalosten. Melanholija se mi upira, zato nočem biti žalosten. Poskušam se spomniti česa smešnega.

Upam, da me jutri rjavi medved ne premaga in dočakam vsaj še eno pomlad.

In poletje.

Če napišeš, da bi rad dočakal vsaj še eno pomlad, te lahko pobere še pred poletjem in temu rečejo potem ironija usode. Saj si je želel vsaj še eno pomlad. Pozabil je pa omeniti poletje.

Upam, da usoda tega ne bere.

Vodni top

06 11 2020

Včeraj sem zasledil po dolgem času eno res dobro in pozitivno novico. Policija je končno uporabila nov vodni top na protestih anarhistov in ekstremnih levičarjev. Vsa čast in večna slava tistemu, ki je preštudiral obsežna navodila za uporabo. Samo drugič je potrebno vodni curek pod visokim pritiskom usmeriti v protestnike, da jih razmeče po tleh, ne v zrak. Ampak za prvič čisto v redu. Sem navdušen in ponosen na policijo. Moram pa reči, da je operater vodnega topa policije moja sanjska služba. Predstavljam si, da sediš na udobnem, usnjenem stolu, kot v kakšnem športnem avtomobilu, na desni imaš ročico, s katero uravnavaš pritisk vode v cevi, potem pa z obema rokama primeš top in ciljaš protestnike. Če me bo kdaj šefica vprašala, kje se jaz sebe vidim čez pet let, ji bom omenil položaj operaterja vodnega topa policije. Verjetno pa je kandidatov ogromno, vodni top pa zaenkrat žal samo eden. Ima pa ta služba po moje tudi eno veliko slabost in sicer, da ti dajo za delat morda samo enkrat na deset let, to pomeni štiri krat po eno uro do upokojitve v celotni poklicni karieri! Preostali čas pa počneš kaj?

Sedaj je potrebno v zapore spraviti še koga iz prvega in drugega nivoja organiziranega kriminala, kateri pri nas živijo kot v raju, saj jim nihče nič noče, pa bomo morda na začetku poti do neke normalne, pravne države. Pri nas je sicer že izjemen uspeh, če koga od teh uspejo spraviti vsaj v pripor in tam že prvi dan ne uspe dobiti notri mobilnega telefona in dostopa v internet! Je pa na drugi strani tudi res, da marsikdo še vedno meni, da je pri nas oblast zgolj ena izmed oblik organiziranega kriminala.

Policist, ki pendreka špara, bo kruha stradal – pravi beloruski pregovor.

Spopad z medvedom

01 11 2020

Ko gledam filme včasih pridem na čudne in nenavadne ideje. Nazadnje ko sem gledal film Povratnik (The Revenant) sem prišel na idejo, da bi se spopadel z rjavim medvedom, tako kot se je Leonardo DiCaprio spopadel v filmu z grizlijem. In verjetno jih ni prav veliko, ki bi imeli spopad z medvedom prav visoko na seznamu želja, kaj je potrebno še narediti pred smrtjo (bucket list). Pri meni pa je to na visokem tretjem mestu.

Pri spopadu z medvedom seveda ne mislim uporabiti nikakršnega strelnega orožja ali samostrela. Samo fizično silo. Pri čemer se dobro zavedam, da je gola fizična moč na medvedovi strani. Jaz ga lahko premagam samo s pravo taktiko in srčnim pogumom. Tega medvedje menda nimajo. Ampak to se bo zares izkazalo šele v boju.

Sam sem se že enkrat srečal z medvedom iz oči v oči in kot kaže se ga da s pogledom hipnotizirati. Ko ga srečaš, ne smeš začeti bežati, kriliti z rokami, kričati ali početi karkoli takega, kar oddaja vonjave. Potem medved ve, da te je strah in nič od hipnoze. Moraš ga samo nepremično gledati v oči. To mislim početi kakšnih pet minut in hkrati se počasi pomikati proti njemu. Tako počasi, da on sploh ne bo zaznal, da se premikam. Ko pridem povsem blizu njega, ga bom silovito z desno nogo brcnil v medvedova jajca. Če ne zarjove pomeni, da je medvedka in v tem primeru je prava taktika samo ena. Hiter obrat na mestu in beži kolikor te noge nesejo. Nič oziranja nazaj, samo bežiš in pri tem se ne smeš spotakniti, sicer je konec.

Jaz se namreč držim pravila, da žensk ne premagujem s fizičnim nasiljem. Večino žensk lahko premagaš s humorjem in nekaj malega šarma. Pri tistih redkih, kjer to ne zadošča, moraš že zelo zgodaj v boju uporabiti še inteligenco. Če naletiš res na ekstremni primer, potem, uporabiš še…No, nebi sedaj o tem. Morda kdaj drugič, ker je nepremišljena uporaba lahko nevarna. Poleg tega ženske proti temu sploh nimajo učinkovite obrambe. Upam da moja osebna terapevtka Eva tega ne bo prebrala, ker sicer bom spet poslušal dolgo pridigo o tem, kako jaz menda ženske podcenjujem in nimam primernega odnosa do njih. Samo ko pa ji jaz dam za rešit kratek IQ test desetih inteligentno zastavljenih vprašanj pa ona tega že ne bo reševala. Eva, kaj nam je nerodno? Tudi tistim številčnim srečnežem z IQ pod 100 je lepo. Nenazadnje, za njih je bil ta svet v bistvu narejen in njim je namenjen. Resnično upam, da tega moja osebna terapevtka ne bo prebrala, ker sicer sem spet resnično v hudih težavah.

Me je malo zaneslo. Naj se vrnem nazaj k spopadu z medvedom po udarcu z desno nogo v medvedova jajca.

Če se izkaže, da je res medved, ga bom toliko časa brcal v medvedova jajca, da se onesvesti. Zaenkrat nimam druge pametne taktike oziroma tole je recimo temu nek osnutek taktike, na katerem lahko gradim spopad. Kot omenjeno, zavedam se, da mu z golo fizično silo ne morem do živega. Lahko bi mu sicer poskušal potisniti roko globoko v grlo, samo lahko mi jo še odgrizne, tako da tega ne mislim niti poskusiti. Preveč tvegano.

Sem pa razmišljal tudi o tem, da bi si kupil GoPro kamero in spopad z medvedom posnel. Ampak to misel sem hitro opustil, ker sem se spomnil, da bi lahko spopad tudi izgubil in potem bi kdo našel GoPro kamero, kjer je posneto, kako me ubije navadni rjavi medved. V slogu filma Čarovnica iz Blaira (The Blair Witch Project). Blamaža, da jo ni večje. Tega snemal ne bom, je bila pravilna končna odločitev, sprejeta na hitro.

Nisem izgubljal dosti časa, tako da sem se že danes takoj odpravil na lov za rjavim medvedom, samo žal neuspešno. Sem šel pa tja, kjer so mi obljubljali, da ga bom zanesljivo srečal. V teh krajih je praktično že vsak domačin bežal pred medvedom na smreko, samo jaz ga nisem uspel srečati. Kakšna smola. O kakšna smola!

Je pa to taka divjina, da sem se počutil, kot bi bil v kakšnem izmed svetov trilogije Gospodar prstanov. Pa ne Mordor. Morda Rohan ali Gondor. Na nekaterih delih v gozdu je bila taka tema, da me je postalo strah, brez da sem srečal medveda. Ko sem se ustavil, je bila najprej tišina, potem sem zaslišal neko premikanje v daljavi in čakal, kaj se bo prikazalo izza grmovja. Potem pa spet tišina. Roke so bile potne. Srce je bilo hitreje. V mislih sem šel še enkrat čez osnutek taktike spopada z rjavim medvedom, korak po koraku. Čisto pri miru sem čakal, ali se morda divja zver vendarle prikaže izza grmovja. Ampak tokrat mi je boginja usode obrnila hrbet. Pa drugič. Mogoče do takrat osnutek taktike boja z rjavim medvedom še malo dodelam in izpopolnim. V vsakem primeru pa potrebujem še nek rezervni načrt, če se rjavi medved ne odzove na brce z mojo desno nogo v medvedova jajca tako, kot jaz to pričakujem.

Tole spodaj je živo drevo, ki deli nasvete glede spopada z medvedom. Meni je svetovalo to, kar sicer že vem. Če je medvedka, se na hitro obrni in teci, kolikor te noge nesejo. Samo teci in ne oziraj se nazaj.

Ampak sem se mu kljub temu za ta nasvet zahvalil, da ne bo užaljeno. Mogoče dobim naslednjič kakšen koristen nasvet, ki mi bo prav prišel v spopadu z rjavim medvedom. Samo prosim ne mi reči, da ga naj brcam v medvedova jajca, dokler se ne onesvesti! V tem primeru pa ne mislim več igrati zlagane hvaležnosti.

vse foto: Dr. Onyx

Sem pa tudi tokrat pozabil vzeti s seboj toaletni papir. Spopad z rjavim medvedom je že iz prazgodovine znan kot učinkovito odvajalo, ki odpira še tako zaprte. Ampak vprašanje, ali imaš sploh čas uporabiti toaletni papir? Po moje ne.

Je pa verjetno na mestu tudi vprašanje, ali morda nima smisla spopada z rjavim medvedom pustiti za konec na seznamu želja, glede na to, da jaz ocenjujem moje možnosti za zmago v tem spopadu na precej nižje od 5%?

No, vsaj statistika je na moji strani. Pri nas je namreč precej večja verjetnost, da te serijski morilec skuri v krušni peči, kot pa da te v gozdu ubije rjavi medved. Sploh če si ženska. Imam pa problem z interpretacijo te statistike, ker tokrat grem jaz v gozd napasti medveda. Vprašanje, če so tudi taki primeri zajeti v tej statistiki in morda še bolj pravo vprašanje, ali nisem morda celo prvi, ki gre v gozd napasti rjavega medveda?

Sem vam lepo rekel, da se mi bo zmešalo, če me boste zaprli v občino! Pa mi niso verjeli…

Mi niso verjeli!

Nebesa in pekel

01 11 2020

Pri čiščenju stanovanja sem naletel na knjigo Emanuela Swedenborga – Nebesa in pekel.

To knjigo mi je leta 2002 podarila bivša sodelavka Nataša. V knjigi je z rdečo na listku papirja napisano z roko nekoliko obledelo posvetilo.

Če nosiš pekel v srcu, ti tudi upanje na posmrtni raj ne pomeni veliko…

Se pa ne spomnim več, ob kakšni priložnosti mi je podarila to knjigo, ki jo nikdar nisem prebral. Morda sem jo zabrisal iz pisarne, ker sem imel slab dan. Me pa ta tematika pač ne zanima, knjiga je obsežna, pisava pa zelo majhna.

Jaz sicer nisem nikdar verjel v religiozni koncept nebes in pekla. In to že od majhnega, ko so mi pri verouku prvič predstavili ta miselni koncept. Jaz si nebesa predstavljam kot kraj, kjer je lepa narava, kjer so dobri in včasih smešni ljudje, kjer so ženske z lepimi ritmi in kjer se lahko kaj dobrega poje. Tu mislim seveda na hrano, ne na petje. Petje mi ne leži. In kjer se lahko norčuje iz politikov. Taka je moja vizija nebes – concept of paradise. Nikdar pa si nisem predstavljal nebes kot kraja, kjer je povsod sama meglica in ti angelčki s krilci, v snežno belih oblekicah masirajo noge ali izvajajo Shiatsu brez lokalne anestezija. In to na veke vekov, brez konca in kraja. Dolgčas za umret. Brezizhodnost je pa vsaj zame strašljiva v vsakem primeru, ne glede na to, kako lepo je tam. Pred Peklom pa praktično živim, tako da mi je tudi ta kraj poznan.

Nataša, če si imela s tem posvetilom slučajno mene v mislih…Sem prebolel. Že davno. Še vedno pa včasih koga zabrišem iz pisarne. Ta teden sem že dva in je šele sreda.

Poglej še:
Prizori iz Pekla
– Razbijanje mitov – Zadnje tri sekunde Pekla

Še malo jeseni

30 10 2020

Tokrat sem šel peš 20 km po gozdnih poteh do skrajnih meja moje občine. Ko sem prišel do table, ki označuje konec občine, me je neka nevidna sila zaustavila. Pa ni bilo nikakršne mehanske ovire! Ni bilo bodeče žice, električnega pastirja ali pleksi stekla. Preprosto nisem mogel več naprej. Očitno so kupili in montirali neko eksperimentalno tehnologijo Izraelske vojske, ki je presenetljivo učinkovita in deluje na mentalnem nivoju. Upam pa, da ne pušča kakšnih trajnih posledic na možganih. Sedaj smo dejansko ujeti v svoje občine in ni več izhoda. Kdor ima vse fuck friende v drugih občinah, bo postal malo živčen. Je pa to tudi dobra šola. Vsaj enega fuck frienda moraš imeti v lastni občini za primer razglasitve epidemije in karantene.

Mislim da se mi meša…

Se pa čedalje bolj navdušujem nad električnimi gorskimi kolesi. Prednost kolesarjenja po gorskih poteh vidim zlasti v tem, da si na svežem in čistem zraku, ni se ti potrebno bati avtomobilov, kdaj te bo kdo zadel, v gozdu je mir in tišina. In gozd lepo diši. S kolesom lahko tudi bistveno lažje ubežiš medvedu, zlasti navzdol po hribu. Se pa ne navdušujem preveč nad downhill kolesarstvom. Ko sem videl, kako je izgledal nek bivši pravosodni minister, ko je grdo padel pri nepremišljenem spustu s kolesom, me je minilo kakršnokoli veselje do divje vožnje navzdol po brezpotjih. Če se greš kaj takega, je pametno prej narediti par dobrih, kvalitetnih posnetkov obraza, da lahko obujaš spomine, kako si izgledal, preden so ti morali z žicami naravnati čeljust. Pri takem padcu ti tudi čelada kaj dosti ne pomaga.

Wrong turn
Bljak! Sigurno neužitno.
vse foto: Dr. Onyx

Se pa še vedno ne strinjam s tako neživljenjsko omejitvijo gibanja na občine tudi za rekreativne namene! Ne razumem koga točno bi lahko ogrožal, če kolesarim ali pa hodim po gozdu čez tri občine? Državi bi moralo biti v interesu, da se ljudje gibljejo in tudi na tak način skrbijo za svoje zdravje, saj se tako še najbolj razbremeni zdravstveni sistem.

Prejšnje dni mi je aplikacija na mobilnem telefonu #OstaniZdrav praktično vsak dan javila, da sem bil v stiku s 4 do 7 okuženimi! Danes razen enega jelena, pa še to ni bil bližnji stik, ker me je prej zavohal, nisem srečal nikogar. To bi se moralo nekje poznati tudi v aplikaciji #OstaniZdrav. V naslednjih dneh pričakujem nič novih stikov z okuženimi prek bluetootha.

Jaz sem sicer zaprt v občino, ki je po površini 6 krat manjša od mestne občine Ljubljana in ima 64 krat manj prebivalcev. V čim konkretno je povezava med širjenjem novega koronavirusa in administrativnimi mejami občin, mi pa ne bo nikdar jasno.

Me pa že vnaprej skrbi, kaj bo letos s smučanjem? V moji občini ni smučišč. Nimamo niti urejenih prog za smučarski tek ali drsališča. Kar se tiče zimskih športov lahko v moji občini delamo samo snežake. Če bo sneg, seveda.

Če prebivalci elitnih Ljubljanskih spalnih naselji za 4.000,00 € na m2 ne vedo, kaj je to na slikah – temu se reče gozd. V gozdu rastejo drevesa in v gozdu ni veliko ljudi. So pa v gozdu živali. Srne, jeleni, medvedi, lisice, divji prašiči. Te se ljudi zelo bojijo, ker nekateri zlobni ljudje tudi streljajo na njih! V gozdu je lepo, ker je mir in tišina. Povsem drugače kot v elitnih Ljubljanskih spalnih naselji za 4.000,00 € na m2. Je pa m2 gozda poceni. Dobiš ga že za 0,5 € za m2.

Jesen na blogu

25 10 2020

Ozadje za namizje Windows 11:

Vse foto: Dr. Onyx

Posnetki s krožne kolesarske poti od Borovnice čez Horjul, Polhov Gradec in nazaj. Skupaj 72 km.

Portali za Balkance

25 10 2020

Sem kar nekaj časa razmišljal, kako bi lahko ljubkovalno poimenoval Ljubljano in odločil sem se za ime Ljubljana – Balkanska princesa.

V Ljubljani že dolgo vlada Balkan in Balkan izvoli tudi Balkanskega župana, ki mu potem ta zmešana država podeli še popolno imuniteto, da lahko počne kar hoče. Ljubljana je mesto, ki ga je slovenski narod praktično že dolgo nazaj izgubil, saj sedaj povratka nazaj ni več, ker bo samo še slabše. Če se sprehajaš po Ljubljanskih blokovskih naseljih, slovenščine praktično ne slišiš več. Tudi v vrtcih in šolah je menda podobno. To, kar se je pri nas najprej zgodilo Ljubljani, se sedaj dogaja še številnim mestom in celo vasem. Slovenski narod izgublja mesta in vasi enega za drugim kot v kakšni računalniški igri Civilization, kjer gre vse narobe, ker narod ne razume, kaj se mu dogaja. Ampak nas ni nihče napadel oziroma osvojil z vojaško silo. Mi smo enostavno ozemlje, ki je nekoč pripadalo slovenskemu narodu, brez boja predali Balkancem!

Tudi ne razumem, zakaj ta država gradi masovno razna blokovska naselja, potem pa vanje naseli priseljence iz Balkana, zlasti Bosance, Kosovarje in podobne? Kaj ste res povsem zmešani!? Za Slovence ne bi bilo nikakršnega stanovanjskega problema, če ne bi sem uvozili na tisoče in tisoče in tisoče priseljencev! Ta blokovska naselja so postala pravi portali, prek katerega poteka to masovno priseljevanje, ki potem samo vnaša nelagodje in nemir med lokalno prebivalstvo. Povsod se s temi bloki zgodi povsem enak scenarij in cel kup novih priseljencev iz Balkana, ki potem začno kupovati tudi ostale nepremičnine, zlasti poceni starejše hiše. Očitno ti priseljenci iz juga zlahka dobijo ta stanovanja zato, ker imajo po pet otrok ali več in premagajo po točkah slovenske družine, katere imajo po enega, kvečjemu dva otroka.

Ta narod bo s časom izgubil čisto vse, kar je pridobil skozi zgodovino. Predvsem pa svoj prostor pod Soncem in na koncu še lasten obstoj! Tudi po zaslugi preštevilnih domačih izdajalcev.

Tak narod si ne zasluži lastne države in tak narod si ne zasluži preživetja!

Bom napisal še enkrat in odebeljeno, ker je pomembno.

Tak narod si ne zasluži lastne države in tak narod si ne zasluži preživetja!

Nehajte že enkrat graditi te portale za priseljence iz Balkana! Naj spravijo najprej v red svoje države in ostanejo tam, kjer so, na svoji zemlji!

Če bi podeljevali Darwinovo nagrado za narod z najnižjim preživetvenim nagonom, potem bi morali Slovenci nastopati kvečjemu izven uradne konkurence, ker sicer ostali ne bi imeli prav nikakršne možnosti. Tako majhen narod, se tako idiotsko obnašati preprosto ne sme, ker sicer izgine v zgodovino.

Slovenci smo Slovenijo izgubili praktično brez boja!

Fitnes alternativa

24 10 2020

S fitnesi nekih resnih izkušenj nimam. V bistvu sem hodil v fitnes samo konec leta 2018 malo več kot en mesec, ker sem hotel pridobiti kondicijo in zlasti ojačati noge za smučanje. Ampak nekih vidnih rezultatov v tako kratkem času ni bilo, zato sem to opustil.

Kar se tiče vzdrževanja kondicije so problematični zlasti meseci od novembra do marca, ko so ponavadi zunaj nižje temperature in slabše vreme, tako da je manj priložnosti za aktivnosti na prostem, ki bi morale biti po mojem mnenju vedno prva izbira. Poleg tega pa je zaradi premikanja ure tema praktično že ob peti uri, tako da prideš iz službe domov po temi.

Bolje kot kupiti mesečno karto za fitnes se mi zdi kupiti mesečno karto za bazen in hodiš v teh mesecih redno plavat, čeprav pri nas bazenov ni ravno na pretek. Ljubljana ima en resen pokrit zimski bazen, potrebovala bi jih po moje vsaj nekajkrat toliko (to je poskus šale iz matematike), da se Tivoli ne bi vedno znova spremenil v toplice. Tivoli je tako za rekreativno plavanje uporaben samo čez vikend, ko ni šol plavanja, triatloncev in treningov.

Kardio naprave v fitnesih, kot so tekalne steze, sobna kolesa, eliptiki, veslači in podobno so sicer v redu, ampak sobno kolo si lahko kupiš tudi za doma in ti ni potrebno nikamor. Meni osebno je bil sicer najljubši veslač oziroma veslaški trenažer, ki pa ga imaš doma nekoliko težje, saj ponavadi to meri v dolžino več kot dva metra in pol ter tako zavzame veliko prostora. Če hočeš to imeti doma moraš skoraj žrtvovati pol sobe za tako napravo.

Ostale naprave za krepitev najrazličnejših mišic so pa po mojem mnenju za rekreativca nepotrebne in lahko tudi nevarne, če jih ne znaš pravilno uporabljati. In verjetno jih ne znaš, ker ti prvič pokažejo samo princip delovanja posamezne naprave, ne povedo ti pa vsega ostalega in kaj moraš paziti, da ne pride do kakšne poškodbe. Te naprave se mi zdijo bolj primerne za kakšne športnike, ki vedo kaj delajo ali pa za tiste z majicami proteini.si. Vsi ostali pa lahko učinek večine teh naprav simulirajo z vajami, kjer se koristi lastna teža ali pa uteži. Torej je verjetno bolj pametno kot naključno zabijati čas na teh napravah kupiti karto za vodene vadbe in ti tam pokažejo, kako se pravilno dela posamezne vaje in predvsem, kako se pri tem ne poškodovati. Kar je tudi zelo pomembno, saj bolečine v hrbtenici niso prijetne.

Ker so sedaj povsod neke blokade in policijska ura, tako da praktično ne moreš nikamor več ali pa so objekti za rekreacijo zaprti, sem si kupil Ring Fit Adventure, ki je dodatek za konzolo Nintendo Switch.

vir: Nintendo

Gre v bistvu za program vodene vadbe, ki je zasnovan kot računalniška igra. Glavni del je nekakšen pilates obroč, ki ga držiš v rokah in v katerega vstaviš enega od joy con kontrolerjev, ki služi kot senzor. Ta obroč se lahko med vajami stiska ali razteza. Drugi joy con kontroler se priveže okrog levega stegna in tam potem zaznava premik noge, torej igra ve, če tečeš in kako visoko dvigaš noge.

Same vaje so potem zasnovane v obliki nekakšne računalniške avanture, kjer zlasti tečeš na mestu ter z raznimi vajami premaguješ nasprotnike in glavnega šefa zmaja Dragauxa. Sam sem bil že takoj na začetku presenečen, kako sem imel že po prve pol ure povsem mokro majico. Kot bi bil na kakšni intenzivni vodeni vadbi. Srčni utrip, ki ga kontroler zna izmeriti, pa 140. Sem pa potem razumel, zakaj ti igra na začetku razlaga, da potrebuješ vodo in brisačo. Najprej mi je šlo sicer na smeh, kaj bom s tem. Zelo naporen pa zna biti speed run, sploh na najvišji težavnosti. Za to pa verjetno potrebuješ še kakšne energijske ploščice in magnezijeve tablete. Če pretiravaš, pa te lahko namesto victory pose najdejo tudi mrtvega v stanovanju. Razlog smrti – cardiac arrest. Posredni razlog smrti – pretiravanje z Ring Fit Adventure.

Edino kar me pri tej igri na začetku moti je, da spet igraš the chosen one, ki mora rešiti svet in na koncu premagati nekega demona oziroma zmaja. Resno? Nič kaj bolj originalnega?

Tole se mi zdi prihodnost domačega fitnesa. S pomočjo tehnologije navidezne resničnosti in še kakšnimi dodatnimi pripomočki, podobnimi kot je tale obroč, pa bo v prihodnosti vse skupaj lahko še bistveno bolj dodelano in zabavno. Mislim da se temu strokovno reče igrifikacija, torej da neko početje, ki morda ni najbolj zabavno ali celo predstavlja napor, s pomočjo igre narediš privlačno.

Osebnim trenerjem potem ostanejo samo še…

Sem hotel nekaj napisati, pa sem raje zadržal zase. To mi je prišlo na misel, ko sem gledal v fitnesu zadovoljna dekleta, ko jim je osebni trener kazal, kako se pravilno stiska ritne mišice. Ampak to bi jim jaz pokazal tudi zastonj, če bi me vprašale.

Jim pa ti osebni trenerji, kakor sem tudi opazil, nikdar ne povedo krute resnice, da bo potrebno za bistveno zmanjšanje telesne teže in lepšo rit tudi manj jesti, ne samo zabavati se v fitnesu z osebnim trenerjem za 400 € na mesec! Ja, življenje je včasih tako kruto, v trgovini pa vedno v akciji ravno tista hrana, ki najbolj redi in ima največ kalorij. In potem je osebni trener kot nekakšna spovednica, kjer mu najprej poveš, kje vse si grešil(a), potem pa za odpustek sledijo vaje in nato lahko spet grešiš. Ker je v lokalni trgovini spet v akciji ravno tista hrana, ki najbolj redi in ima največ kalorij…

Začaran krog za 400 € na mesec!

Nisem pa ugotovil, zakaj si večinoma samo ženske kupujejo osebne trenerje? No ja, po svoje razumem. Da meni osebni trener nazorno pokaže, kako se pravilno stiska ritne mišice, ga treščim na gobec. V afektu jasno.

OCENA: **** (4/5 zvezdic)

Poglej še:
Ring Fit Adventure – What Does a Professional Trainer Think

Hoferjeva skrivnost

22 10 2020

Včeraj sem v lokalnem Sparu pohvalil prodajalko, ker mi je tako hitro podajala izdelke, da ji enostavno nisem mogel slediti. Sem ji hotel že reči, če greva lahko še enkrat, da se jaz pripravim ali pa da ji jaz izdelke pošljem nazaj, ona pa naj poskuša slediti mojemu tempu.

V Sparu si ponavadi ne naberem velikega zaostanka, včasih pa lahko celo sledim hitrosti skeniranja izdelkov na blagajni. Tokrat pa sem bil povsem nemočen. Preden sem se zavedel, kaj se dogaja, se je pred mano že nabral cel kup.

Potem sem ji pa še mimogrede omenil, da so absolutni rekorderji glede tega pa v Hoferju, ker tam je pa hitrost skeniranja tako zelo visoka, da temu se pa enostavno sploh ne da slediti. In potem mi reče, da je ona delala v Hoferju in je dala odpoved, ker tempa ni več vzdržala. Menda imajo prodajalci neko normo, kako hitro morajo izdelke skenirati na blagajni, sicer jim zmanjšajo plačo. Sedaj me naj samo še presenetijo s tem, da morajo blagajničarke v Hoferju nositi tudi plenice za odrasle.

Tole je povsem dovolj, da sem dal Hofer na črno listo trgovin in me ne vidijo več. Če to res drži in verjamem, da drži, saj ne vem, zakaj bi si prodajalka to izmislila, potem je to zelo grda poslovna praksa! Tudi ne vidim smisla v tem, razen da so zlobni do svojih zaposlenih, saj kot kupec tako hitro ne moreš izdelkov pospravljati v vrečko. Je pa nekakšen psihološki pritisk, da čim prej pospraviš izdelke in plačaš, ker čaka v vrsti že naslednji kupec.

Je pa v zvezi s Spar še ena zanimiva zgodba.

Doma sem več kot pol leta zanalašč zbiral tiste male plastične vrečke, ki so navite na kolut in se uporabljajo na oddelku s sadjem in zelenjavo. Tega se je nabralo ogromno. Če to zmnožiš s številom potrošnikov in recimo sešteješ količino za eno leto je samo tega dovolj sigurno za par velikih ladij, ki to potem odpeljejo nekam v Azijo, da tam zabrišejo v morje ali zakopljejo v zemljo. Pri nas pa seveda pridno ločujemo te nerazgradljive odpadke in se počutimo dobro, ker toliko skrbimo za okolje.

Potem pa zadnjič na jutranji kavi omenim, da me čudi, kako si še niso izmislili nekih vrečk za sadje in zelenjavo, ki bi bile za večkratno uporabo. Res je sicer, da bi tudi te plastične vrečke lahko prinesel s seboj nazaj v trgovino, ampak na njih je nalepljena že cena, ki jo je težko odlepiti in lahko pride do zmede na blagajni, katera cena je prava in na koncu bi te lahko celo obdolžili, da si poskušal goljufat.

Potem pa sodelavka omeni, da se da kupit v Sparu vrečke za večkratno uporabo, ki so pralne in imajo poseben prostor za račun, kjer se ga da enostavno odlepiti. Zanimivo, zakaj jaz tega nisem še opazil?

Sedaj je potem potrebno samo še prepovedati uporabo plastičnih vrečk na oddelku s sadjem z zelenjavo in en ekološki problem manj. Ni veliko, nekaj pa.

vir: Spar

Preberi še:
Zero waste nateg

Od Poreča do Motovuna

18 10 2020

Tole spodaj na slikah ni jezero Butoniga v osrednji Istri. To je Cerkniško jezero v osrednje slovenski regiji. Zakaj? Ker me niso spustili čez Hrvaško mejo, da prekolesarim še manjkajoči del kolesarske poti Porečanke (Parenzane) od Poreča do Motovuna.

Sprva je kazalo optimistično, saj so dejali, da je tranzit na Hrvaško možen, v petek pa so potem ploščo obrnili in čez mejo greš lahko samo še če imaš tam nepremičnino. Očitno imajo vsi člani aktualne vlade na Hrvaškem nepremičnino in so si pustili odprta vrata za prehajanje meje. Ostali pa, več sreče prihodnjič ali pa si kupite kakšen apartma ali vikend na Hrvaškem. Kot da ni dovolj že betona po Hrvaški obali in otokih!?

Čemu točno tak ukrep služi, si jaz z mojo logiko še ne znam razložiti! Pa sem se trudil razumeti.

Da sem jaz zdrav in zaprt v rdeči regiji, z velikim številom aktivnih okužb s Covid-19, se mi zdi nekaj podobnega, kot če bi ob jedrski nesreči v Černobilu ljudem prepovedali, da zapustijo Pripyat, razen če imajo v drugi oblasti (po naše regiji) nepremičnino!? Vem da ni čisto isto, je po podobno.

To, ali grem lahko jaz iz naše rdeče regije v Hrvaško oranžno regijo, bi morala odločati po mojem mnenju Hrvaška država, ne naša. Če to odloča naša, gre zame za čisto navadno zlobo ali pa nerazumevanje, kaj se sploh dogaja, kar je še slabše. Naša država lahko odloča ko se vrnem o tem, ali moram v karanteno oziroma ali mi sploh dovoli povratek. Možnost evakuacije od tu pa bi moral po mojem mnenju imeti! Poleg tega bi moralo biti naši državi v interesu, da sem jaz v tujini, v regiji, s precej manjšim številom okužb, kot je pri nas, saj bom s tem zmanjšal verjetnost za okužbo.

Sem pa v petek slišal zanimivo zgodbo, ki sigurno ni osamljena in lepo pojasni, zakaj se je z začetkom šolskega leta tako hitro zopet začela epidemija.

Pri osnovnošolskem otroku se pojavi sum na nov koronavirus, ker ima nekatere simptome okužbe in dobi termin za testiranje. Otrok gre kljub temu v šolo, kot da ni nič! Potem opravi testiranje in starši ga zvečer odpeljejo še na prostočasno aktivnost. Karate!? Karate brez mask! Nakar dobi izvid testiranja, da je pozitiven na novi koronavirus. Še en pozitivec več. Bravo! Ampak otrok ni tu nič kriv. Krivi so starši, ali medicinska stroka, če staršem ni dala ustreznih napotkov. Bi bilo pa v tem primeru zanimivo izvedeti, koliko okužb je bilo posledica samo tega enega neodgovornega obnašanja.

Tega se ne da rešiti niti z nošenjem mask med spanjem! Saj vam je to jasno, ali ne? Kot bi bral Butalce od Frana Milčinskega oziroma Butalci so pri nas nekakšen live motion picture.

vse foto: Dr. Onyx (motivi seveda niso moji)

Od Logatca, čez Laze in potem okrog Cerkniškega jezera ter nazaj je skupaj 64 km. Ampak to pot sem prevozil s kolesom že večkrat, tako da vse te kraje poznam. Kljub vsemu pa nekoliko bolje, kot če bi se vozil s kolesom po domačem dvorišču.

In kaj naj sedaj počnem zaprt v rdeči regiji do januarja 2021 ali še dlje? Se da vsaj na Hrvaški ambasadi zaprositi za korona azil?

Bom pa počakal še nagovor premiera. Upam da bo pojasnil, zakaj jaz ne smem na Hrvaško, nekdo, ki ima tam vikend, pa gre lahko. Ja, vem, on mora nujno tja odpret vodo, da ne bo zamrznila, pomiti okna in poruvat plevel. BUČKE!

Drugič imejte pogum in prepovejte odhod iz rdeče regije v tujino vsem. Politikom, pomembnežem, lastnikom nepremičnin, vsem.

Nov autoradio

18 10 2020

Zadnjič se mi je na poti iz primorske pokvaril autoradio. Pokvaril tako, da ga nisem mogel več ugasniti.

Gre za nek starejši model, ki je imel snemljivo prednjo ploščo, da bi bil tako manj privlačen za tatove, ker lahko to ploščo snameš, ko greš iz avta (tega seveda zares nisem nikdar počel in tudi nihče ni autoradia ukradel). In tudi če sem to ploščo snel, je autoradio še naprej igral. Bizarna situacija. Nesmrten autoradio. Kako sem to situacijo rešil, raje ne razlagam. Manjkalo je pa samo malo, da nisem šel rezat električnih kablov.

In sedaj sem si umislil nov autoradio.

Nekateri se mi smejejo, zakaj jaz temi pravim autoradio, če je pa navaden zvočnik. Nič ni navaden zvočnik! Ko je v avtu, je to pač autoradio, ker opravlja funkcijo autoradia. Prek blutootha povežem na zvočnik telefon in potem predvaja glasbo (play list), ki je najbolj primerna za posamezno vožnjo (zaenkrat uporabljam za predvajanje Pulsar Music Player). Če se grem preganjat po primorski avtocesti z Audiji in BMW-ji (v tem sicer zaradi slabega avta nisem konkurenčen), ki so bili karambolirani uvoženi iz Nemčije in tu servisirani (tudi glede avtov postajamo nekakšen junkyard), naložim na telefon nekaj bolj dinamičnega, za vijuganje po lokalnih cestah nekaj bolj umirjenega. No, res pa je, da radia pa ne poslušam več. Pa bi lahko, saj telefon zna tudi to, ampak ko imaš enkrat glasbo po lastnem izboru jaz na radio niti ne pomislim več. Denis Avdić in Miha Deželak. Kdo?

Sedaj moram samo še izumiti nek sistem za čim lažjo montažo zvočnika v avto in sicer tako, da se ga lahko potem enostavno tudi vzame ven. Tak zvočnik je namreč večnamenski, saj ga lahko imaš v kuhinji ko kuhaš, v kopalnici, ko si puliš obrvi ali celo kje na supu (tudi to sem že videl!), da preplašiš vse okrog sebe. In z malo domišljije se ga da uporabiti še za kakšno malenkost.

Ker JBL dela te zvočnike v različnih velikostih, pa je prednost takšnega autoradia tudi v tem, da lahko poljubno izbereš velikost in s tem največjo izhodno moč. Od precej skromnega, kot je moj, do dnevov grmenja, kjer bodo čez čas, ob polni jakosti, potniki v avtu zanesljivo oglušeli.

vir: JBL

Se je pa že takoj po začetni uporabi pri tem novem autoradiu pojavila prva slabost in sicer moraš vedno misliti na to, da ga vzameš s seboj v avto, ker je prenosen in ga seveda nima smisla imeti ves čas v avtu. Ampak sčasoma se bom upam tudi na to navadil.

Ko začnem jaz razmišljati, me včasih postane kar strah, kaj bo moja naslednja ideja. Večinoma so moje ideje povezane potem nekako s stroški.

Torej, ko mi enkrat zmanjka idej, takrat varčujem.

Modrost iz toalete

15 10 2020

S kolesom po Krasu

13 10 2020

Po skoraj sto kilometrih kolesarjenja po Hrvaški Istri se zdi naslednji dan 25 kilometrov po Krasu ne najslabša možna ideja?

Kras ima lepo predstavitveno spletno stran Visit Kras, ki je bila financirana s pomočjo Evropske unije – Evropskega sklada za regionalni razvoj in kjer so opisane med drugim tudi kolesarske poti in vodene kolesarske ture. Jaz sem izbral pot, ki se imenuje Po flišu in apnencu, med drugim tudi zato, ker je v opisu poti navedena trasa stare železniške proge med Kozino in Trstom, ki te popelje ob meji med apnencem in flišem. Kaj točno je fliš sicer nisem vedel, samo predvideval sem, da gre za neko kamnino. In glede na to, da naj bi bila trasa stare železnice, torej nekaj podobnega kot Porečanka, sem pričakoval nekoliko bolj lahkotno kolesarsko pot po lepi, s kamni okrašeni kraški pokrajini.

vir: Visit Kras

Na predstavitveni spletni strani kolesarske poti piše, da je dolžina 25,4 km, skupnega vzpona je 556 metrov, pot pa je označena kot nezahtevna.

Na spletni strani bikemap.net sem na srečo našel gpx sled za navigacijsko napravo. Brez tega se na tej poti vsaj jaz ne bi najbolje znašel, ker oznak praktično ni. Zame to torej ni neka označena kolesarska pot. To bi lahko na spletni strani pisalo, ker v takem primeru moraš imeti po moje s seboj nek zemljevid in natančno poznati, kam greš.

Parkiral sem v Kozini in potem s kolesom odšel proti označenemu začetku poti. Že takoj na začetku se je izkazalo, da tako enostavno tokrat ne bo šlo, saj je bila kolesarska pot zaprta v smeri, v katero naj bi se začela, ker je bila v gradnji. Bil je sicer označen nek obvoz za kolesa, ampak tja si nisem upal, ker je bila to neka kolovozna pot v hrib, primerna za gorska kolesa.

Navajen sem, da na teh spletnih straneh ponavadi niso aktualne informacije. Spletno stran se enkrat postavi, plača, potem pa je tam na internetu, dokler se nekdo ne odloči, da postavi novo spletno stran. Se mi zdi pa lepo, če so na takih spletnih straneh tudi aktualne informacije.

Sem šel pa potem v nasprotno smer.

Ker je krožna pot očitno v eno smer na začetku zaprta, sem se odločil že takoj, da celega predvidenega kroga ne naredim, ker ne bom prišel na izhodišče oziroma bom naletel na zaporo sigurno tudi na drugi strani.

Sama pot na začetku nasprotne smeri poteka po asfaltu in lokalnih cestah, kasneje pa zavije potem na kraške planote, kjer je makadam. Ta del poti od kraške vasice z nenavadnim imenom Ocizla je sicer lep, ni pa ta odsek prav dolg. Morda kakšnih pet ali šest kilometrov. Po nekaj kolesarjenja prideš do dela poti, ki ima dva kraka. Po enem lahko greš do gradu Socerb in se ob poti ustaviš še pri Sveti jami. Drugi krak pa pelje potem po asfaltirani cesti navzdol, čez Slovensko – Italijansko mejo v predmestje Trsta. V kraju Dolina sem se obrnil nazaj, saj je bil spust dolg 3 kilometre, kar potem pomeni, da imaš za nazaj tudi 3 kilometre kolesarjenja v hrib. To je lepota spustov, ki jo ne maram preveč. Bolj hitro gre navzdol, bolj mučno je navzgor. Ta hrib pa je bolj strm, kot so vzponi na Porečanki, tako da tisti, ki ne marajo kolesariti v klance, nad njim ne bodo preveč navdušeni. Seveda ni pa to Vršič ali Mangart. Tudi ostali del poti nazaj je še nekaj vzponov, tako da ravninski deli so tu večinoma samo krajši odseki po kraških planotah.

Kako izgleda preostala polovica te kolesarske poti ne vem. Vsaj ta del poti meni ni deloval, da bi bila to lahko trasa stare železniške proge. Kaj točno pomeni nezahtevna kolesarska pot in kakšni so kriteriji za to, tudi ne vem. Zame tole ni nezahtevna pot, saj je zlasti kar zahteven vzpon iz Doline do gradu Socerb dolg kot rečeno 3 kilometre. Nezahtevno, če imaš kondicijo za kolesarjenje v klance, sicer pa po mojih kriterijih vsaj srednje zahtevno. In ta vzpon moraš seveda premagati tudi če greš v pravi smeri po tej kolesarski poti.

Kje na poti sem srečal fliš, tudi ne vem. Ampak če ne veš, kako nekaj izgleda, potem tudi ne veš, kdaj si to videl. Lahko pa da je fliš na drugi polovici poti, ki sem ga tokrat preskočil zaradi zapore.

Zato slikarji obožujejo jesen.
S kamnitimi kristali posuta pokrajina.
Pogled iz Socerba na Trst.
Simpatija.
Jesenski impresionizem s pestro barvno paleto.
Oh, tole…Očitno so vrtni palčki spet moderni.

Od Sečovelj do Motovuna

10 10 2020

Marsikdo kolesarsko pot Porečanko (Parenzano), ki poteka po trasi stare ozkotirne železniške proge med Trstom in Porečem, prekolesari v dveh ali treh etapah, da naredi še eno kljukico, potem pa nikdar več. Kar je škoda.

Jaz slovenski del te kolesarske poti koristim kot idealno povezavo in bližnjico med kraji na slovenski obali s kolesom. Pri nas je praktično ves del te poti asfaltiran in poteka ločeno od prometnih cest, samo v Izoli kolesariš krajši čas tudi po cestah. Moj najbolj priljubljen naš odsek pa je od Strunjana, čez predor Valeta do Sečovelj oziroma meje s Hrvaško.

Prednost kolesarskih poti, ki so speljane po odsluženih in zapuščenih železniških progah je tudi v tem, da običajno na njih ni kakšnih hudih vzponov in podobnih presenečenj, ker vlaki česa takega niso zmogli, tako da so te kolesarske proge zlasti za tiste, ki radi na kolesu uživajo, ne marajo pa hudega napora. Tu se jaz najdem. Vsaj dokler nimam kakšnega kolesa z električnim pogonom za pomoč v klance.

Sem pa imel že nekaj časa namen prekolesariti še del Hrvaškega odseka te kolesarske poti od meje pa do Motovuna. In ker je bilo za petek napovedano lepo jesensko vreme sem vzel dopust in se odpeljal na obalo.

Parkiral sem na nekem parkirišču ob cesti poleg letališča Portorož, se preoblekel in začel kolesarit, pri čemer sem samo približno vedel, kaj me čaka, oziroma sem vedel, kako poteka trasa in nič kaj dosti več. Pa vedel sem tudi, da tu ni dosti asfalta, tako kot pri nas in je kolesarska pot večinoma speljana po makadamu.

Začetni del poti od meje s Hrvaško v smeri rta Savudrija je po moji oceni še najhujši vzpon, samo še vedno nič posebnega, sploh ker si še spočit. Ves ta del poti pa lahko občuduješ razgled na Piranski zaliv in Sečoveljske soline.

Ko se vzpon konča se kolesarska pot obrne nazaj proti Bujam in pride na vrsto več kot 10 kilometrov poti, ki je bila vsaj zame razočaranje. Kot sicer večino poti tudi tu makadam, le da je speljan na več mestih tako, da kolesariš neposredno ob avtomobilski cesti in se sprašuješ, zakaj bi se mučil po makadamu, ko bi lahko vozil po asfaltirani cesti? Ampak to bi se štelo verjetno kot goljufija. Ta del poti tudi ni najbolj ohranjen, saj je ponekod videti kot kakšna kolovozna pot, višek tega dela pa je bil odsek, kjer so bile na poti neke razbite steklenice in samo upaš, da ne predreš kolesa. Kateri idiot gre razbijati steklenice na kolesarsko pot? Skratka, tu sem se začel spraševati, ali je bila odločitev za tole sploh prava.

V okolici Buj krajši odsek kolesariš po prometnih Istrskih cestah in to je edini tak del te poti. Tu moraš tudi paziti, da te napisi ob cesti ne zapeljejo v skušnjavo in ne zaviješ na kakšno vinsko cesto, cesto medu ali cesto olivnega olja. Skratka, tu moraš imeti ves čas pred očmi kam si namenjen in na tej poti vztrajati. Je pa teh tabel, ki te vabijo levo in desno, vse polno.

Kolesarska pot mesto Buje zaobide, tako da ga lahko samo opazuješ v daljavi na vzpetini. V bistvu so tu skoraj vsi omembe vredni kraji na neki vzpetini.

Pogled nazaj proti Bujam.

Od Buj naprej pa se začne precej lepši del poti, ki poteka za razliko od slovenskega dela Porečanke večinoma samo po Istrski flori. Vsepovsod je veliko zelenja in marsikje prijeten vonj po borovcih spominja na poletje. Po približno 10 kilometrih prideš do mesta Grožnjan, ki ga podobno kot Buje ta trasa zaobide, tako da če želiš v samo mesto moraš zaviti s poti. Ampak to je samo dodatnih par sto metrov. Jaz sem ga prihranil za pot nazaj.

V daljavi Grožnjan.

Od Grožnjana do Motovuna pa pride zame najlepši del te kolesarske poti, dolg okrog 20 kilometrov, kjer se voziš ves čas po obronkih nad dolino Mirne in uživaš v razgledu. Na tem delu poti imaš tudi zares občutek, da voziš po bivši železniški progi, saj si sledi več predorov in tudi nekaj mostov.

Precej hitro iz Grožnjana zagledaš nekje v daljavi na vzpetini mesto Motovun, ampak približuješ pa se mu počasi in je do tja še kar precej kolesarjenja. Ko gledaš Motovun v daljavi, se ti nekaj časa zdi, kot da se sploh ne premikaš. Ves čas pa še vedno bolj ali manj kvaliteten makadam.

Zanimivo ob tem je, da sem na celotni poti srečal presenetljiv malo kolesarjev. Skupaj manj kot 10! Marsikje na poti sem se počutil, kot bi bil na snemanju kakšnega filma, kjer je predvideno v scenariju, da si na sceni sam in je dostop na sceno ostalim namerno blokiran.

Pri nas imaš pred predorom Valeta pri Portorožu in pri Sečovljah števec in že dopoldan jih je lahko tisti dan pred tabo šlo po tej poti več sto.

Praktično celotna kolesarska pot je hud stresni test za kolo in vse, kar je privito nanj, torej luči in morda še kaj. Vse kar je manj od dobrega treking kolesa tu po mojem mnenju nima kaj početi, ker bo verjetno razpadlo. Meni je celo dvakrat, očitno zaradi hudih tresljajev, odpovedal fotoaparat in je napisal neko napako z lečami. Samo po parih ponovnih zagonih je spet deloval. Višek pa sta dva mostova, kjer je bil kamen tako grob, da sem šel raje kar peš čez.

Vsekakor ima ta trasa še priložnosti za izboljšave in upam, da bodo Hrvati nekaj denarja vložili tudi v to kolesarsko pot. Pa me niti ne moti toliko makadam, bolj je problem, da je na nekaterih delih ta makadam zares slab. In Porečanka ni mišljena kot gorska kolesarska pot oziroma brezpotje za gorska kolesa.

Sploh pri spustih, kjer je hitrost večja, moraš zelo paziti in zavirati, saj se da hitro pasti na takem terenu. Ponekod srečaš pohodnike in mimo moraš peljati počasi, ker kamni včasih letijo izpod koles in ne bi bilo prijetno, če tak kamen koga zadane v glavo. Paziti je potrebno tudi na veje, ki ponekod ležijo na cesti, da se ti ne zapletejo med kolesa ali verigo.

Pot od Grožnjana do Motovuna oziroma kraja Livade se skoraj ves čas spušča. Ampak tega niti ne opaziš, če se ne oziraš nazaj. To pa potem še kako opaziš na poti nazaj, ko večino poti kolesariš v sicer zelo položen klanec. Ampak je pa klanec in ne gre tako hitro, kot je šlo v smeri proti Motovunu.

Motovunu sem se približal praktično na doseg roke, ampak krajši izračun je pokazal, da za ta kraj časa več ne bo, če želim priti nazaj pred mrakom. Potreboval bi namreč vsaj še kakšno uro, saj Motovun leži na vzpetini, tako da te čaka še ta vzpon, peš ali s kolesom, pa tudi za sam ogled kraja bi šlo hitro kakšne pol ure. Zato sem se raje odločil, da se na poti nazaj ustavim v Grožnjanu.

Motovun

Pred Motovunom leži nekoliko večji kraj Livade, ki je kakor sem uspel razbrati znan po tartufih. Menda izbirajo celo miss tartufov, samo ta, aktualna, ne dela selfijev s kolesarji, tako da krasna fotka za spomin z miss tartufov v Livadah žal odpade. Mogoče bo naslednja miss tartufov bolj naklonjena fotografiranju. Sem pa v tem kraju nekaj pojedel, ampak ne tartufe, ker tega še nisem poskusil in nisem želel tvegati. Kdaj drugič.

Prijazna natakarica, ki se je začudila, kako lahko pride nekdo sem iz Slovenije s kolesom, mi je natočila vodo v prazno steklenico, se je pa kasneje izkazalo, da je imela ta voda zelo zanič okus. Ne vem kako morejo piti vodo takega zanič okusa! Kot bi bili v njej več let rjaveči deli razpadlih koles, nekaj podobnega, kot so v Pleterskem žganju hruške. Razen če je slučajno mislila, da bom s to vodo opral kolo, ampak natočila pa jo je iz običajne vodovodne pipe. Kot rečeno je potem ta voda, kljub slabemu okusu, še kako prišla prav, saj me je čakalo skoraj 20 km blagega vzpona do Grožnjana. In kot sem opazil, ob tej kolesarski poti ne moreš nikjer natočiti vode, razen v krajih s kakšno trgovino, teh je pa ob tej poti zelo malo. Morda ne več kot tri.

V kraju Livade je menda tudi nek muzej Parenzane, samo ga nisem iskal. Če ni več časa za Motovun, ga ni tudi za muzeje.

Spodnje zanimivo opozorilo sem opazil na poti proti Grožnjanu ob cest. Če lahko k temu dodam še idejo, naj lastnik tega napisa zraven doda še nekaj svežih, umetnih grobov s križi. Bo zastraševalni učinek še večji. Vsekakor pa je to ena izmed tistih hiš ob poti, kjer si ne bi upal prositi za vodo. Sploh ker je posebno poudarjeno tudi…i cijela obitelj. Torej očitno nima probleme samo gazda te družine, ampak tudi še vsi ostali in celo pes.

Za konje pa sicer kot je videti zgledno skrbijo, tako da verjetno le niso čisto tako slabi človeki, kot bi si mislil glede na opozorilno tablo.

Grožnjan, mesto umetnikov in glasbe, je vsekakor vreden obiska in po mojem mnenju obvezen postanek. Če bi bil v pokoju, bi si želel živeti v mestu, kot je Grožnjan. Seveda če jim vleče do tja internet in imajo kje v bližini večji nakupovalni center. Poleti si predstavljam da je to malo Istrsko mestece polno turistov, tokrat pa jih je bilo le za vzorec, saj so samevala tudi parkirišča pred mestom. Svoje pa je prispevala še epidemija novega koronavirusa.

Nisem pa uspel izvedeti, kdo dela v Grožnjanu vse te čudovite makete ladjic. Teh maket sem naštel šest, pa verjetno je še kakšna kje skrita sredi mesta. Lahko da je tudi kakšna nagrada za tistega, ki jih najde vse.

vse foto: Dr. Onyx

V Grožnjanu je sicer veliko raznih umetniških galerij in ta dan je bilo razmerje med galerijami in obiskovalci po moje nekje dva proti ena. V korist galerijam.

Kar se tiče samih označb kolesarske poti težko povem kaj pametnega, ker sem sledil navigaciji na Garminu in nisem opazoval oznak. Po moje je kolesarska pot dobro označena, morda se samo na posameznih mestih lahko pojavi dilema, kam naprej, sploh v predelu okrog Buj, ko gre pot za nekaj časa po cesti in lahko spregledaš, kdaj moraš zaviti dol z glavne ceste.

Skupaj prevožena razdalja v obe smeri je bila 94 km, kar me je presenetilo, saj sem mislil, da je pot precej krajša. Povprečna hitrost 15 km/h, skupni vzpon pa 922 metrov. Ampak kot rečeno, noben vzpon tu ni kakšen hud klanec, ki bi ti vzel voljo do kolesarjenja. Skupaj porabljen čas 8 ur, pri čemer sem naredil več postankov. V Slovenijo sem se vrnil okrog pol sedme zvečer, ko se je delal že mrak. Če bi šel še v Motovun, bi prišel nazaj verjetno po temi. In ko se naredi v teh krajih mrak, je tudi temperatura precej nižja, kot pa čez dan. Tako da to ne bi bila dobra ideja. Vedno se je pametno pozanimati, kdaj točno je sončni zahod, sploh sedaj, ko so dnevi precej krajši, kot pa poleti.

Če bi še enkrat delal načrt za to pot, bi vsekakor naredil nekaj sprememb. Na pot bi šel kakšno uro prej, saj je pot res dolga. Najprej bi se ustavil v Bujah in bi šel tudi do Motovuna. Verjetno na vzpetino kar peš. Škoda energije mučiti se s kolesom. V Grožnjanu bi najel prenočišče in se potem vrnil nazaj naslednji dan. Skoraj 100 km kolesarjenja po makadamu je vsaj zame naporno za en dan.

Morda še boljša ideja je, da prenočiš v Motovunu in potem naslednji dan greš še iz Livad v par kilometrov oddaljeni Oprtalj, ki je videti tudi lepa Istrska vasica ali pa v Istarske Toplice, ki so kakšnih 6 km iz Livad. Lahko pa skočiš tudi do jezera Butoniga, ki tudi ni prav daleč od tu. Pa morda je v bližini še kaj, kar se splača obiskati. V tem primeru lahko začneš kolesariti kasneje, ko je bolj prijetno toplo, saj je časa dovolj.

Če bi bil makadam bolj prijazen, je tole vsekakor kolesarska pot, ki se jo splača prevoziti enkrat na leto. Seveda spomladi ali jeseni, ko so temperature bolj znosne za kolesarjenje. Poleti pa mi ne pride kaj takega niti na misel. In paziti je tudi potrebno, da ne greš na to pot po kakšnem močnejšem dežju, ker v tem primeru pa nimaš opravka samo z makadamom, ampak na večih mestih tudi sigurno z visokim blatom. Potem bi bil pa tale kolesarski road trip lahko res popoln.

Ti pa na taki kolesarski trasi hitro pride na misel, da potrebuješ poleg klasičnega treking kolesa za asfalt in dober makadam še neko bolj gorsko kolo, z boljšimi gumami za off road in po možnosti električno, da si lahko pomagaš v klance, če kje omagaš. In čez čas imaš lahko potem koles že več kot čevljev.

Kogar kolesarska pot Parenzana (Porečanka) zanima, obstaja tudi knjiga avtorja Janka Ferka, kjer je opisana zgodovina železnice, ki je nekoč vozila po tej poti, podrobno je opisana celotna kolesarska trasa in kraji ob njej. V knjigi pa najdeš lahko tudi kakšen koristen nasvet in zanimivost.

Meni pa na Porečanki tako ostane še odsek med Motovunom in Porečem. Verjetno bom začel v Poreču in prespal v Motounu. Morda še letos.

Umetna svetloba

08 10 2020

Če želi kdo na oblačen dan nekaj več svetlobe v svojem stanovanju, si lahko privošči tudi tole. Verjetno pa ni ravno poceni, poleg tega pa za delovanje potrebuje še precej močan električni agregat.

vse foto: Dr. Onyx

Kot statusni simbol pa vsekakor ideja vredna razmisleka. Sosedje vam bodo zavidali! Kar pa je bistvo, mar ne?

Sosed, kaj za vraga pa imate tole?
Sem si zaželel malo več svetlobe v dnevni sobi. Jurčka na uro se mi ne zdi drago.