Drugič na dvatisoč metrih

29 08 2020

Moram reči da se čudim ljudem, ki se odločijo iti na Triglav, njihova edina fizična aktivnost pa je vožnja par kilometrov s kolesom do službe in še to samo ob lepem vremenu ter morda enkrat na mesec pohod na Šmarno goro ali kakšen podoben lokalni hrib.

Meni kaj takega ne bi prišlo niti na misel. Pa tudi če bi mi kaj takega prišlo na misel, bi se najprej zapeljal v neko alpsko dolino blizu Triglava in pogledal navzgor.

Za drug vzpon na dvatisoč metrov sem jaz izbral Kriške pode iz Zadnjice, ki velja za eno najlepših lahkih (iz tehničnega vidika!) visokogorskih poti pri nas. Se je pa ta vzpon izkazal za povsem nekaj drugega kot vzpon na Debelo peč. Višinske razlike je tu 1400 metrov, kar pomeni, da potrebuješ do vrha ob normalni hoji blizu 4 ure. In ko enkrat prispeš do Pogačnikovega doma na Kriških podih te potem čaka še blizu 4 ure spusta v dolino.

Spodnje Kriško jezero

Sam sem sicer imel dovolj kondicije in tudi s tem vzponom nisem imel kakšnih težav, se je pa izkazalo, da tu nujno potrebuješ planinske čevlje, ki jim lahko zaupaš in so prestali že kakšen resen test. Če dobiš na 2000 metrih žulje, ti nihče ne more pomagati in moraš priti nazaj v dolino sam, kar pomeni kot rečeno 4 ure hoje z bolečino. Druga možnost pa je helikopter in pristaneš v statistiki helikopterskega reševanja v gorah za tisti dan.

Če je bilo na Debeli peči tudi precej starejših planincev, kdo tudi precej čez 70 let, so v Pogačnikovem domu prevladovala mlajša dekleta in večina s čeladami. Očitno so se spravila osvajati okoliške gore. Bovški Gamsovec, Pihavec, Stenar, Križ…Če prespiš v domu se jih da osvojiti tudi več v enem dnevu.

Kdor bi se rad povzpel na Triglav v enem dnevu gor in dol “iz naslonjača“, kot se temu reče, mu vsekakor za test svetujem najprej vzpon na Kriške pode (ampak še raje kaj nižjega). Šele ko prideš tu na vrh, se na Triglavu začne zahteven vzpon, dolg verjetno več kot uro in pol, kjer moraš imeti še dovolj moči in koncentracije da prideš na vrh ob jeklenicah in po klinih. Jih poznam kar nekaj, ki so se pod vrhom obrnili nazaj, ker je zmanjkalo moči. In v gorah se je potrebno zavedati, da vedno obstaja tudi ta možnost, ki je lahko v nekaterih situacijah edina pravilna.

Na Kriških podih so mi sicer obljubljali gamse, ali celo kozoroge. Kljub sodobni optiki nisem opazil niti enega. Morda so vsi na Bovškem Gamsovcu?

Na Triglav grem pa pozimi. Je menda precej manjša gužva.

Pogrinjek

23 08 2020

Tale nenavaden pogrinjek sem opazil pred eno Piransko gostilno, ki se ponaša z nazivom Gault Millau. Gostilna je bila sicer popoldan povsem prazna, čeprav je bilo videti, da je odprta. Očitno tole ni nivo, po katerem bi segli vavčer turisti.

Se pa vidi, da jaz v gostilne s takimi plačljivimi nazivi ne zahajam. Prav pogosto? Ne, nikdar.

Prvo kar mi je prišlo na misel ob takšni drzni kompoziciji kozarca za vino je, da služi kot nekakšna past za žuželke. Ampak verjetno Gault Millau da dodatne točke tudi za pogrinjek, ki meni nikdar ne bi prišel na misel.

Dvatisočak

16 08 2020

Quest for The Fat Furnace (Debela peč)
The Savage Mountain

Za tale zapis sem nekaj časa razmišljal, v katero kategorijo naj ga uvrstim in na koncu sem se odločil, da ga dam pod Humor. Pa niti ni mišljen kot humor.

Kljub temu, da smo Slovenci narod ljubiteljev gora, hribolazcev in tudi narod vrhunskih alpinistov, ki so dosegli med drugim tudi številne mednarodne uspehe ter kljub temu, da imamo pri nas praktično na dvorišču številne dvatisočake, sam nisem še nikdar stopil na tako visoko goro.

Hoja v hribe, sploh pa visokogorje, se mi zdi nekaj podobnega kot religija. Vera se po mojem mnenju najpogosteje deduje oziroma prenese iz staršev na otroke. Kdor se je rodil vernim staršem, so ga ti vpisali k verouku in je opravil zakramente, kasneje pa so taki starši tudi svoje otroke vzgajali v tem duhu. Prav tako nekateri starši svoje otroke že od majhnega vodijo po hribih in danes še precej več kot včasih. Ti otroci imajo potem ponavadi privzgojeno ljubezen do gora in ko odrastejo, so tudi sami potem pogosti obiskovalci gora in to potem prenesejo naprej na svoje otroke. Po mojem mnenju precej manj pogost način je, da se znajdeš kasneje v družbi, ki hodi v gore in te povlečejo s seboj, tretja možnost pa je, da te gore pokličejo k sebi enkrat ko si starejši. Ampak ta se mi zdi statistično še najmanj verjetna.

Sam sem odraščal v družini, kjer praktično nismo hodili v hribe, še manj pa v gore. Kamor se ni dalo priti z avtom, tam preprosto nismo šli. In tako se ta ljubezen do gora name ni mogla prenesti. Žal tudi nikdar nisem bil v kakšni družbi, ki bi hodila v gore, pa tudi nikdar nisem dobil nekega notranjega klica, da bi me gore vabile. Seveda sem šel kdaj na kakšne nižje hribe, nikdar pa na dvatisočaka. Take višine so se mi vedno zdele bolj primerne za gamse, kot pa za ljudi.

Moj najvišji osvojen vrh, če se temu seveda sploh lahko reče vrh, ker tehnično gledano to ni, je bilo pred leti Kokrško sedlo na 1793 metrih, pa še to sedlo sem osvojil po pomoti, ker sem zašel na poti na Kamniško sedlo. Je bil pa takrat zelo vroč avgustovski dan in če ne bi imel s seboj več kot tri litre vode verjetno ne bi prišel nikdar niti do tja, saj bi prej dehidriral. To sem takrat vedel, da je voda v hribih življenjskega pomena, saj se telo več ur intenzivno znoji, ker je fizični napor lahko precej hud. Sem imel pa takrat kar precej kondicije, ker sem hodil celo zimo vsako jutro na plavanje v bazen, tako da bi lahko šel mimogrede še na kakšen okoliški vrh kot je Grintovec, kar mi je bilo kasneje žal. Ampak jaz nisem šel v gore tako kot ostali zgodaj zjutraj, temveč sem prišel v Kamniško Bistrico opoldne, v najhujši vročini. Kot bi šel v kakšen nakupovalni center.

In ko takole zadnjič kolesarim od Zgornjih Gorij do doline Krma opazujem visoke gore, ki se dvigajo nad to dolino. Poznal nisem nobene, vedel pa sem, da mora biti nekje v bližini tudi Triglav, saj se dolina nahaja v Triglavskem narodnem parku in zraven sta še dve ostali alpski dolini, od koder ljudje hodijo na Triglav. Ob tem me prešine misel, da še nikdar nisem stal na nobenem dvatisočaku in na hitro sem sprejel odločitev, da je to naslednji cilj.

Doma sem pogledal, katere vse gore se dvigajo nad dolino Krma in za prvi dvatisočak sem si izbral nekaj lahkega. Triglav. Ne, seveda ne. Že prej sem imel nekajkrat preblisk, da bi šel na Viševnik, ampak tokrat sem se odločil za Debelo peč, predvsem ker mi je bilo smešno njeno ime ter obljubljali so, da je poleg Viševnika to najlažji naš dvatisočak, na katerega lahko prileze skoraj vsak. In tu sem se jaz našel, čeprav beseda skoraj dopušča tudi možnost, da ti ne uspe. Ni pa na tej višini bojazni za višinsko bolezen, ker ta se pojavi menda lahko pri nekaterih ljudeh šele nad 3000 metri. No, tudi ta podatek me je presenetil, saj sem mislil, da je višinska bolezen problem samo na višinah najvišjih vrhov sveta, pa se očitno lahko pojavi tudi precej nižje.

Na spletni strani hribi.net sem potem pogledal kakšne so možne poti na Debelo peč in izbral za moj prvenstven pionirski vzpon na dvatisočaka kar prvo na seznamu. Medvedova konta – Debela peč. Lahka označena pot in do vrha samo 2 uri 15. Skoraj idealno. Kot iz reklamnega letaka. Še bolj idealno bi bilo, če bi bil dostop do izhodišča lažji, saj 6 kilometrov vožnje po makadamu sredi Pokljuških gozdov ne zveni preveč obetavno in lahko potencialno predstavlja problem še preden začnem lesti na to goro smešnega imena. Ob tem se spomnim, kako izgledajo prepadne ceste v Pakistanu do gorovja Karakorum, kjer leži tudi gora K2. Če zmorejo priti z avtomobilom po takih cestah, bom tudi jaz prišel do izhodišča za na moj dvatisočak.

Kako točno se pride do Medvedove konte nisem razumel iz opisa, ker sem bil na Pokljuki večinoma samo tam, kjer je poligon za smučarski tek na Rudnem polju. Jaz sem mislil, da je to naprej od Rudnega polja, ampak neka tabla za smer Lipanca, ki bi lahko bila prava, je bila že prej na poti. Zapeljal sem mimo tega odcepa kar dalje do Rudnega polja in moral potem obrniti, tako da sem izgubil pol ure. Sama gozdna cesta do Medvedove konte je sicer v redu vzdrževana in ni hujših udarnih jam, je pa v zadnjem delu ozka, tako da je vsako srečanje lahko manjši problem. Na srečo gredo dopoldne vsi gor, popoldne pa vsi dol, tako da je večina prometa tu v eno smer. In ko sem jaz prišel do tega parkirišča okrog devete ure je bilo že skoraj vse polno avtomobilov. Debela peč je očitno precej popularna gora, če je že v petek toliko avtomobilov. Kako to potem izgleda šele za vikend ob lepem vremenu? Takrat je daleč najtežji del tega vzpona verjetno najti prosto mesto kjer lahko pustiš avto. Obstaja pa seveda možnost, da greš iz Rudnega polja, kjer je parkirišč precej več, samo je pa tudi vzpon daljši za skoraj eno uro.

Sam moj vzpon na Debelo peč se ni začel najbolj optimistično, saj so me pohodni čevlji ožulili po prvih par ovinkih nekje na poti do Blejske koče. Očitno jih premalokrat uporabljam in še niso dobro ponošeni. Ampak nič hujšega, tako da sem lahko rečem z lahkoto osvojil svojega prvega dvatisočaka. Da ne govorim o tem, da je bilo takrat na vrhu vse polno ljudi in med drugim srečam tik pod vrhom še sodelavca, ki se je ravno vračal nazaj v dolino. Ker je višinske razlike za premagati na tej poti samo 600 metrov, je vzpon lahek še po mojih kriterijih. Fizično nekako podobno zahteven kot recimo vzpon na Lubnik pri Škofji Loki. Je pa zato razgled iz Debele peči toliko lepši, saj se vidijo prepadi v dolino Krme, torej pogled prav tja, od koder sem jo opazoval kakšen teden nazaj ter seveda pogled proti Triglavu in ostalim Julijcem. V bistvu je Debela peč kot nekakšna loža v gledališču za opazovanje Triglava in mnogi so več kot uro že čakali na vrhu, da bi oblaki razkrili sam vrh Triglava, ampak se kar niso in niso hoteli umakniti. Tisti dan, ko sem bil jaz na Debeli peči, so bili na Triglavu številni, od politikov do lika (po starem modela), ki je s seboj na Triglav privlekel poni kolo in se tako znašel v medijih. Ampak to se mi zdi pa poniževanje oziroma podcenjevanje gora, ne nek dosežek vreden omembe in dodatne reklame v medijih. Naslednjič bo nekdo na našo najvišjo goro nesel moped ali vrata od fička.

Moj pionirski vzpon na dvatisočaka ni omenil seveda nihče. Kje je bila moja služba za odnose z mediji nimam pojma. Sigurno ne pri stvari.

Blejska koča – imajo tudi gibanice
Pogled v dolino Krme proti Zgornji Radovni in Mojstrani
Dolina Krma, zadaj Triglav in Rjavina
Pogled proti …. ne vem, verjetno v ozadju Karavanke
Skale in gore in oblaki

Spodaj na sliki Triglav. Na povečani sliki v višji ločljivosti se lepo vidi kolona ljudi, ki se približuje vrhu in velika gužva na samem vrhu ob Aljaževem stolpu. Nekako tako si predstavljam da je videti tudi človeška avtocesta na Mount Everest ko vreme omogoča vzpon. Verjetno ima tudi Triglav svojo Hillaryevo stopnjo, kjer se tik pod vrhom promet zabaše in je potrebna potrpežljivost.

Kavkin let
Tale ptiček se je odločil pozirati, tako da je dobil malo več pozornosti
Tudi on se ozira po višjih vrhovih ali ujedah
Uradno 2014 metrov

Še nekaj vohunske tehnologije. Na sliki spodaj je Celestronov spektiv, ki služi kot nekakšen daljnogled in lepo približa oddaljene gore, tako da se ti še bolj zvrti v glavi (sam sem sicer upal, da bom zagledal kakšnega gamsa ali celo kozoroga), spodnja dva posnetka pa sta nastala s pomočjo fotoaparata iz vrha Debele peči. Na prvem je vojaški helikopter Slovenske vojske vrste Cougar, ki je po vzletu nekje v bližini koče na Kredarici pristal spodaj v dolini Krme. Upam da ta dan kakšnih hujših nesreč v naših gorah ni bilo in da mu ni bilo potrebno poleteti proti Jeseniški bolnišnici. Na drugem posnetku pa je Dom Planika pod Triglavom, ki je oddaljen 7 km. In tudi na tem posnetku se vidi, da je bil Triglav ta dan precej zaposlen z njegovimi obiskovalci. Ima pa potem vsaj ponoči ali ob slabem vremenu nekaj več miru, da se lahko v miru pripravi na naslednji naval turistov gornikov. Ampak to pač pride z nazivom najvišja slovenska gora.

vse foto: Dr. Onyx

Sem pa preden sem šel na ta pionirski vzpon na dvatisočaka nekoliko tudi za motivacijo kupil knjigo Gora Petre Škarja. Knjigo sem sicer nesel s seboj na Debelo peč v nahrbtniku in sem jo mislil prebrati na vrhu, kar se mi je zdela dobra ideja oziroma pravo okolje za prebiranje te knjige, ampak potem sem bil zaposlen z vsem drugim in na to pozabil.

Knjigo sem potem prebral na plaži in pogled na fotografije zasneženih vrhov gora te lepo hladi. Sploh všeč pa mi je bila misel – Lepo je poslušati tišino in delati nič. Ko bi to vedel prej, bi marsikaj naredil drugače.

Verjetno drži, da je statistično precej bolj verjetno, da srečaš po srcu dobrega človeka v cerkvi ali kje visoko v gorah kot marsikje drugje. To sicer lahko ne drži za vsak posamezni primer, na veliko vzorcih pa po mojem mnenju to kar drži in to velja nasploh za statistiko, da čim večji je vzorec, bolj natančno opiše nek pojav. Zakaj je temu tako pa v enem delu glede gora morda odgovori tudi Petra Škarja v svoji knjigi.

O ti Debela peč se pa nič ne smej! Naslednji moj dvatisočak bo nekaj bolj resnega, kjer so tudi gamsi. Nisem pa začutil (še) klica Triglava. Verjetno si je mislil – samo še to se mi manjka.

Dolini Krma se za morebitne napačne sklanjatve njenega imena opravičujem. So mi dali državljanstvo kar brez uspešno opravljenega izpita iz znanja slovenščine. Tako kot še polovici novih prebivalcev Kranja (ob tej misli mi je nehote šlo na smeh, pa to ne bi smelo biti smešno).

Blejski grad

09 08 2020

Blejski grad je zame šolski primer lokacije masovnega turizma, kjer je vse podrejeno čim večjemu zaslužku in kjer tujce pričaka očem nevidni slogan – Odprite denarnice. Kot domači gosti pa moramo to menda spoštovati in ceniti, saj se prek pobranih davkov s tem financira tudi delovanje te države.

Ko prideš do Blejskega gradu, te najprej stane 2 € parkirnina na parkirišču pred gradom, kjer lahko parkiraš največ dve uri. Kot piše na ceniku parkirišč je cena parkirnine dejansko 2 €/uro, samo je ena ura brezplačna. Temu strošku se da sicer izogniti, če parkiraš na spodnjem parkirišču in greš potem peš po cesti na grad. Se mi pa zdi, da je bilo pobiralcu parkirnine kar malo nerodno, ko mi je razlagal, da bo potrebno plačati parkirnino. Verjetno je vedel, da me čaka potem še vstopnina.

Da. Za vstop v grad je potrebno plačati na Bledu vstopnino. Ta znaša 13 €, jaz sem s pomočjo Spar kartice plačal 9 €. Ampak oboje je drago. Ne vem če so Blejci že bili kdaj v Ljubljani, ampak na Ljubljanski grad prideš brez da plačaš vstopnino. Plačaš pa, če hočeš na stolp ali če hočeš videti razstavo.

Blejski grad je vsaj zame namreč nekaj podobnega kot Ljubljanski grad. Večina gre na grad po mojem mnenju zaradi razgleda, ne ker bi si tako zelo želeli videti muzej. Kakšnega pristnega srednjeveškega vzdušja pa na obeh gradovih že zdavnaj ni več.

Tudi na Blejskem gradu je restavracija in neka kavarna, kjer imajo sigurno tudi blejske kremšnite. Ampak da prideš do tega, moraš plačati najprej vstopnino. Če bi bil kdo slučajno izjemno navdušen nad kulinarično ponudbo na Blejskem gradu, naj se pripravi, saj bo veliko denarja odštel samo za vstopnine. Na že omenjenem Ljubljanskem gradu lahko prideš do restavracije, kavarne ali celo vinoteke brez plačila vstopnine! Besedo vstopnina sem namerno uporabil večkrat, ker sem želel to še posebej poudariti.

Kar se muzeja tiče je vsega skupaj malo in dobil sem vtis, da je to tam bolj zato, da lahko zaračunajo vstopnino za na grad, v enem prostoru pa celo vrtijo samo reklame za ostale muzeje v okolici.

Za ceno vstopnice dobiš še vstop v vinsko klet, kjer sem samo na hitro preletel cene vin in zbežal takoj ven ter Grajsko tiskarno, ki pa je v bistvu manjša prodajalna s spominki in kjer ti pokažejo na leseni tiskarski stiskalnici kako so včasih tiskali knjige. Obstaja pa še Grajska kovačnica, kamor nisem šel, gre pa očitno tudi tu bolj za prodajalno s spominki, kjer lahko kupiš kovance ali svečnike.

Zame primer zanimivega gradu pri nas je grad Snežnik, kjer bi lahko bila tudi razstava vsega mogočega, kar so kadarkoli našli v njegovi okolici ter obvezni LCD zasloni, občutljivi na dotik, s čuda nekimi informacijami, kar vse lahko danes dobiš tudi na internetu, če te to zanima. Ampak tega na gradu Snežnik na srečo ni. Dobiš pa lahko na gradu Snežnik občutek, kako so včasih živeli na takih gradovih, če greš na voden ogled. Tega ne dobiš ne na Blejskem gradu, kot tudi ne na Ljubljanskem gradu.

Bi bila pa moja osebna terapevtka Eva šokirana, ko bi videla tole inštalacijo pred grajsko vinoteko. Ena majhna steklenica po imenu Eva in tri mogočne steklenice z imenom Adam. Kaj je skriti pomen takšne postavitve nisem raziskoval, ker če bi preveč spraševal, bi moral kupiti še kakšno steklenico vina. Kot omenjeno, te so drage, poleg tega pa Bled kakor vem ne slovi ravno kot vinorodno območje.

Ta postavitev definitivno ni delo feministke, kvečjemu kakšnega mačista.

Dve uri plačane parkirnine, pri čemer je bila ena ura brezplačna, se je izkazalo ravno za kakšno uro preveč. Višek je verjetno tista brezplačna ura.

Edino kar Bledu še manjka je, da bi posneli kakšno epizodo serije Igra prestolov (Game of Thrones) na Blejskem gradu. Potem bi bila šele veselica.

Poglej še:
Ljubljanski grad

Blejski lutki

08 08 2020

Ne vem, če sta ti dve Blejski lutki znani tako kot Blejska kremšnita med azijskimi turisti, sem se ju pa ustrašil, ko sem ju zagledal v eni izmed izložb na Bledu. Morda bi lahko posneli kakšno srhljivko s tema dvema lutkama v glavni vlogi namenjeno izključno azijskemu trgu? Nekakšno našo verzijo filma Annabelle. Tudi uporaba dežnika namesto klasične motorne žage se mi zdi dobra izbira. Se ne spomnim, da bi že kdo dežnik uporabil v srhljivkah? Noži, motorne žage, sekire, to ja, dežnika se pa ne spomnim. Celo v filmih iz franšize Žaga (Saw), kjer so že uporabili vse mogoče, nisem zasledil dežnika.

foto: Dr. Onyx

Kvalitetno narejena srhljivka bi morda lahko odgnala trume azijskih turistov iz Bleda, tako da bi bil Bled lahko spet naš. Epidemije novega koronavirusa bo verjetno enkrat konec in potem se bojim, da bo na Bledu spet vse po starem. Armada tujih turistov, ki je prišla naredit selfija z Blejskim otokom v ozadju ter armada domačinov, ki jim želijo pobrati čim več denarja.

Sladoled za 2,30 evra po kepici, ki ni prav nič boljši od kateregakoli drugega sladoleda zelo povprečnega okusa, se mi zdi pa čisto navadna kraja. Ampak to je verjetno značilnost vseh takih turist trap destinacij po svetu. Približno toliko stane namreč kepica sladoleda tudi v Parizu.

Je pa ob vsem tem zanimivo, da kljub upadu tujih turistov cene niso spustili niti za cent. Nikjer, ne samo na Bledu! Ponekod so celo cene še dvignili, da na tak način ublažijo izpad prihodkov od tujih turistov. Na račun domačega gosta seveda. Kot uradni razlog za podražitve pa so običajno navedena razkužila in dodatno delo z razkuževanjem miz, kar pa redko kje zares počnejo.

Če ne drugje, se na Bledu zaveš, kako zelo draga je dejansko postala Slovenija. Bo pa za kraje, kot je Bled, ta epidemija hud udarec, saj so bili do sedaj navajeni, da so tuji turisti kar prihajali in prihajali in prihajali. Ne glede na cene.

Posebne metode

06 08 2020

Kot sem že večkrat omenil, se v Sloveniji nimamo kaj za norčevati iz držav, kot so Rusija, Belorusija in podobne, saj so pri nas ustvarili podoben sistem v času tranzicije, le da je naš nekoliko bolj inteligentno zastavljen in je uspešno vrgel na finto tudi tujino. Ampak v principu gre pa za povsem enak sistem transformacije komunizma v sistem, ki deluje po načelih organiziranega kriminala. Povsod pa gre v bistvu za neko omrežje, ki obvladuje skoraj vse. Medije, represivne organe, pravosodje in še marsikaj. Celo za varuha človekovih pravic si taki sistemi nastavijo svojega človeka, ki potem krivice samo sešteva, ali pa še to ne. Opozicija v takih sistemih ponavadi sicer obstaja, ker se želijo predstaviti kot klasične demokracije, je pa pod nadzorom in ponavadi takšni sistemi ne izbirajo sredstev, ko je potrebno opozicijo onemogočiti, da slučajno ne prevzame oblasti in ne pride do sprememb družbene ureditve, ki koristi zlasti ozkemu krogu ljudi na vrhu te sheme. Seveda domači javnosti pa taki sistemi ponavadi brez sramu razlagajo, da njihovi državljani živijo v najbolj demokratični državi na svetu. To ljudem razlaga Aleksander Lukašenko v Belorusiji, Vladimir Putin v Rusiji in to so razlagali tudi pri nas, da preostalih držav, ki so nastale na ozemlju razpadle Jugoslavije, niti ne omenjam.

Za vse te sisteme je ponavadi tudi značilno, da povprečen državljan ne meni, da je s takšnim sistemom karkoli narobe, za kar ponavadi poskrbijo mediji, ki jih tako omrežje obvladuje. Ampak ker so ti sistemi nastali iz komunizma, ki je vrhunsko obvladal medijsko manipulacijo, to ne bi smelo biti neko hudo presenečenje.

Kot sem sam opazil pa to omrežje pri nas med drugim uporablja že ves čas tranzicije precej inteligenten trik in sicer se člani tega omrežja navzven dostikrat delajo, kot da se ne marajo med seboj. Ampak to je prefinjen trik zato, da potem lažje odkrivajo notranje sovražnike, ki se nekomu od teh zaupajo, ker ne vedo, da gre za člane istega omrežja. Ampak kdor ima malo občutka in razmišlja s trezno glavo hitro ugotovi, kdo spada skupaj. Po 30 letih izvajati še vedno ta isti trik, se mi zdi pa tudi nekoliko idiotsko, ker to izpade kvečjemu smešno.

Ampak kot sem že večkrat napisal, zgodovine se ne bo dalo pretentati, pa ne glede na to, koliko doprsnih kipov si še dajo postaviti. Nenazadnje, vsak doprsni kip se bo dalo enkrat tudi premakniti kam drugam, če se bo ocenilo, da ne sodi tja, kamor so ga nekoč postavili.

foto: Dr. Onyx

Moram pa včasih prav pogledati, katerega leta sploh smo. 2020!? Že? Ni videti. Sploh ni videti. Vsaj ne po spomenikih, ki se postavljajo po Ljubljani! Ampak če se že moramo še naprej preštevati in deliti slovenski narod, pa dajmo. Samo koliko časa še? Naslednjih 30 let?

Smrdi pa to po starem in zatohlem. Smrdi to po časih, ki bi morali biti že dolgo za nami, pa očitno še vedno niso.

Eden izmed problemov tranzicije držav, ki so nastale po razpadu Jugoslavije na Balkanu je bil po mojem mnenju tudi ta, da v Jugoslaviji komunizma večinoma nismo dojeli kot nekaj slabega, zato smo potem po padcu komunizma v 90 letih dopustili, da so si “reformirani” komunisti postavili države po svoji meri, tako kot je njim najbolj ustrezalo. In za to so bili potem tudi bogato nagrajeni. Rezultati tega so že dolgo časa lepo vidni, saj nekatere od teh držav sodijo med deset najmanj razvitih in najbolj revnih v Evropi, kjer vladata zlasti korupcija in kriminal. Predvsem mladi pa se poskušajo iz teh držav čim prej izseliti, saj ne vidijo v teh državah prihodnosti.

Res je sicer, da ima Slovenija bistveno višji BDP na prebivalca kot nekatere ostale države, ki so nastale z razpadom Jugoslavije, so pa tudi življenjski stroški tu bistveno višji, kot v teh najbolj revnih državah, tako da razlika v standardu za povprečnega državljana niti ni tako velika, kot bi morda kdo mislil samo iz statističnih podatkov. Neprijeten pa je tudi vsaj zame občutek, da si v lastni državi drugorazredni državljan oziroma da živiš v državi, ki jo povsem obvladuje neko omrežje, ki ima vpliv praktično na vse in lahko naredi karkoli. Zaradi okuženosti s tem tudi pravosodja pa mi je jasno, da o kakšni resni pravni varnosti v taki državi ne more biti niti govora.

Posledice slovenske tranzicije se bodo čutile še dolgo časa, slovenski narod pa ima majhne možnosti preživetja in obstoja. Zastrupljene s tem pa bodo zanesljivo še naslednje generacije. Tudi zato taki spomeniki po mojem mnenju niso na mestu. Oziroma so postavljeni na napačnem mestu!

Poglej še:
10 najbolj revnih držav v Evropi

Internet kot ogledalo

05 08 2020

Internet je tej civilizaciji nastavil ogledalo. Socialna omrežja so sliko v ogledalu samo še bolj izostrila.

Zipline Dolinka Bled

02 08 2020

V soboto sem šel v okviru reševanja našega turizma na Zipine Dolinka Bled.

Sicer je reševanje našega turizma v času novega koronavirusa kar priročen izgovor, da nekam greš in nekaj počneš. Prej sem se Bleda in njegove okolice sicer na široko izogibal, ker to se mi je zdela naša klasična turist trap destinacija za tuje turiste, zlasti številne iz Azije, ki so obsedeni z vsem, kar se začne na TOP 10 in must see before you die. Pa seveda nikakor ne trdim, da Bled ne sodi med lepe in atraktivne turistične destinacije. Slabo prenašam pa gužvo in preveč ljudi na kupu ter željo, da bi za čisto vsako malenkost radi od tebe izvabili denar! Še dober dan bi najraje zaračunali. Ljudem pa težko preprečiš, da bi bili lakomni, sploh če se valijo vsak dan trume turistov, ki so pripravljeni trošiti denar.

Da obstaja zipline tudi na Bledu, sem izvedel šele pred par dnevi. Vem, da tovrstno aktivnost ponujajo že nekaj časa v Bovcu in Planici, za tega pa še nisem slišal. Resda pa nisem bil še nikdar prej na ziplajnu (čakam ponesrečen slovenski izraz za to), tako da nisem vedel, kaj točno me čaka in ali bi me moralo biti kaj strah.

Bolj naključno sem izbral termin ob 16 uri in glede na to, da je bila vročina v soboto precejšnja, nenazadnje gre za prvi poletni vročinski val letos, bi bila verjetno bolj primerna 9 ura zjutraj, ko ozračje še ni tako pregreto. Da bi bilo vse skupaj še malo bolj naporno, sem prišel na Bled že okrog 8 ure, parkiral avto v Zgornjih Gorjah in potem šel s kolesom do Pokljuške soteske, kjer sem se zadržal kakšno uro, nato pa kolesaril naprej proti dolini Krme ob reki Radovni, kar je bilo skupaj potem še tri ure kolesarjenja. Ampak o tem v kakšnem drugem zapisu.

Samo zbirno mesto za to avanturo je v neposredni bližini znane slaščičarne Zima na Bledu, tako da tu težko najdeš brezplačno parkirno mesto. Mestno redarstvo na Bledu slovi po tem, da ne razmišlja kaj dosti, ko je potrebno napisati visoko kazen za napačno parkiranje. Nenazadnje so to izvirni prihodki občine in župan pridno sešteva cekinčke od pobranih kazni. Turizem smo ljudje, pravi znani slogan, mestni redar pa je na koncu dneva, ko sleče svojo uniformo, tudi človek. Jaz sem sicer avto pustil na brezplačnem spodnjem parkirišču ob cesti, ki vodi na Blejski grad, do zbirne lokacije pa potem prišel s kolesom, ki sem ga priklenil na ograjo ob slaščičarni. Na parkirninah varčujem iz principa, ne da si ne bi mogel privoščiti par ur parkiranja na Bledu. Da si ne bi župan Bleda česa domišljal, češ, pri nas imamo tako vrhunsko parkiranje, da si še Onyx tega ne more privoščiti. Nimate.

V skupini nas je bilo deset, plus dva vodiča oziroma inštruktorja, en par iz Nemčije pa je prišel do sem celo s kolesi. Do sem s kolesi iz Nemčije, ne tako kot jaz od ceste na grad. Ostali smo bili Slovenci. Je pa šofer kombija dejal, da so bili prejšnja leta gosti večinoma tujci. Nad tovrstno avanturo so zelo navdušeni menda Izraelci, pa tudi Indici so bili številčni. Kar me je nekoliko presenetilo. Indijce si ne predstavljam na ziplinu, je pa res, da gre verjetno tu spet za predsodek, saj sigurno niso vsi Indijci fakirji s turbanom, ki s piščalkami zabavajo kobre, da se zibljejo v ritmu.

Na začetku dobiš varovalni pas, čelado in delavske rokavice. Samo naj se nihče ne ustraši, ko mu dajo v roke delavske rokavice, ker te rokavice niso mišljene za delo. Ni pa potrebno podpisati nobenih reverzov ali izpolnjevati obrazcev, tako da so tu kot kaže birokratske ovire že uspešno odpravili. Nihče ti tudi ne pomoli pod nos ugodnega življenjskega zavarovanja. Do prve, šolske jeklenice te potem zapeljejo s kombijem, vožnja pa traja kakšnih 10 minut, tako da ni prav daleč. V kombiju sem imel občutek, da smo bili vsi očitno prvič in smo bolj študirali, kaj točno nas čaka. Tudi sam nisem poskušal z vprašanji v smislu, kaj se zgodi, če v jeklenico trešči strela, ravno ko se ti spuščaš po njej, ali pa kaj naredijo s teboj, če se vmes med spusti premisliš in si ne upaš naprej. Tokrat sem se zadržal.

Po tem, ko si uspešno natakneš varovalni pas in na glavo pripneš čelado sledijo napotki iz prve roke. S samim vpenjanjem na jeklenico in priklopom varovalne vrvi nanjo se sam med spusti ne ukvarjaš in to vedno naredi inštruktor. Pokažejo ti, kako se primeš za vpetje na jeklenici in kako se zavira pred koncem spusta. Ta del napotkov je dejansko najbolj pomemben. Med samim spustom po jeklenici namreč ne zaviraš in ne smeš zavirati, jeklenice so pa očitno namerno napete tako, da priletiš do konca z nekoliko večjo hitrostjo, tako da je potrebno tik pred koncem nekoliko zmanjšati hitrost. Končna hitrost je sicer odvisna tudi od teže in pozicije telesa med spustom. Inštruktor ti pokaže z znaki roke, kdaj začneš zavirati, nakar z roko, na kateri imaš seveda rokavico, pritisneš močneje na jeklenico. Torej zaviranje je s pomočjo trenja rokavice. Pomembno je tudi, da prenehaš z zaviranjem ko dobiš znak za to, sicer se lahko ustaviš pred koncem in se moraš potem z rokami potegniti naprej po jeklenici do cilja. Ampak če se držiš osnovnih napotkov, se to ne zgodi. No ja, meni bi se kmalu na prvem spustu, ker sem spregledal, kdaj bi moral nehati zavirati.

Je pa menda kakšno leto nazaj neka gospa preveč močno zavirala, tako da se je ustavila pred koncem, potem pa se ni potegnila do cilja, ampak jo je odneslo nazaj po jeklenici skoraj do sredine, kar pa verjamem da zna biti potem zelo neprijetno, saj se moraš z rokami potegniti tudi par sto metrov navzgor. Morda se sliši čudno, zakaj te lahko odnese nazaj, če se po jeklenici spuščaš, ampak jeklenica je napeta v obliki nekakšne ploščate črke U, torej se proti koncu jeklenica spet nekoliko dviguje, da se tako zmanjšuje hitrost proti cilju spusta.

Že prej pa sem slišal tudi zgodbo, da si je nekdo močno podrsal podlaht na roki, ker ni pravilno zaviral z rokavico, ampak kar z roko, kar vsekakor tudi ni dobra ideja.

Ampak kot rečeno, če se držiš osnovnih napotkov in ne počneš prevelikih neumnosti, je zadeva povsem varna.

Na tem trening poligonu ti razložijo tudi kaj narediš, če te prične v zraku obračati. V tem primeru moraš s pomočjo rok in telesa uravnavati položaj tako, da so noge obrnjene v smeri spusta. Sam nisem opazil, da bi imel s tem kakršnekoli večje težave ali da bi potrebno kaj bistveno korigirati položaj telesa med spusti, res pa ni bilo vetrovno. V primeru kakšnega močnejšega vetra zna biti s tem težava, ampak v takem primeru pa dvomim, da se spusti sploh izvajajo.

Kar se ostalih napotkov tiče pa je preprosto navodilo to, da se samo uležeš nazaj na varovalnem pasu, prekrižaš noge in letiš navzdol po jeklenici. Glavno delo opravi gravitacija.

Morda zanimivo vprašanje, čemu sploh služi varovalna čelada, saj ti pri padcu s take višine tudi čelada nič ne pomaga. Varovalna čelada še kako služi svojemu namenu in to lahko povem iz lastne izkušnje. Namreč če nisi dovolj nagnjen nazaj, kar se ti lahko hitro zgodi, ko se oziraš naokoli med spustom, zlahka s čelado podrsaš ob jeklenico. Brez čelade bi te po glavi v takem primeru dobro osmodilo.

Vseh spustov čez dolino Save Dolinke je sicer skupaj sedem in so dolgi nekje od 350 do 700 metrov. Največja hitrost, ki jo dosežeš pri spustu, je med 50 in 60 km/h, ampak nimaš nekega občutka, da gre zelo hitro, ker si precej visoko nad tlemi. Če bi šel tako hitro par metrov nad zemljo in po možnosti še med drevesi, bi bil občutek hitrosti bistveno višji. Ljudje namreč občutimo hitrost, če imamo blizu neko referenco, po možnosti stoječi objekt, še bolj pa občutimo nagle spremembe hitrosti ob pospeševanju ali zaviranju, ker takrat na telo delujejo še sile.

foto: Dr. Onyx

Zipline velja za adrenalinsko dogodivščino, ampak za tega bi dejal, da je bolj uživantske narave, kjer lahko med spusti opazuješ tudi okolico in reko pod seboj. Torej to vsaj zame ni neka huda adrenalinska preizkušnja, kjer bi bil po vsakem spustu ves bled in bi se mi še nekaj časa tresle roke, ali pa bi imel vrtoglavico. Vem, da pri nekaterih ziplinih dosežeš hitrosti, ki so blizu 200 km/h in so lahko dolgi več kot 2000 metrov. To pa verjamem da zna biti zelo adrenalinsko in dvomim, da pri takih hitrostih lahko v miru uživaš v razgledu okolice. Po moje se prej ukvarjaš z lovljenjem sape.

Ampak bolj uživantsko naravnan zipline je kot tak lahko potem zabava za precej širši krog ljudi. Po svoje se s tem, da se zipline kar avtomatično uvršča med adrenalinske dogodivščine, dela slaba reklama, ker se potem veliko ljudi prestraši oziroma niso ljubitelji adrenalina. Hkrati pa bo kdo, ki pričakuje adrenalin, kot na hujših napravah v zabaviščnih parkih ali vožnji z akrobatskim letalom, lahko tudi razočaran.

Med posameznimi spusti je nekaj hoje. Dve jeklenici sta sicer par metrov narazen, med ostalimi pa je potreben krajši sprehod. Najdaljši je bil okrog 10 minut in nekaj hoje tudi v klanec. Ni pa bojazni, da bi prišel do naslednje jeklenice utrujen in bi te zaradi hoje bolele noge. Je pa res, da sem bil jaz utrujen že ko sem prišel na začetek od kolesarjenja in vročine. Tako da tistih 10 minut hoje nisem preveč užival. Ko je inštruktor dejal, da je to najdaljši sprehod, sem se oddahnil. Oddahnil šele potem, ko sem prišel do sape. In ob tem sem zavidal tistim, ki so imeli s seboj vodo. Ne vem če sem že omenil, da je bilo zelo vroče in soparno?

Na spletni strani piše, da traja dogodivščina skupaj dve uri in pol. Ta podatek po moji izkušnji kar drži, oziroma če štejem še vožnjo s kombijem nazaj do izhodišča na Bledu smo porabili kakšnih 15 minut več. Ob tem, da so šli vsi spusti tekoče, brez kakšnih zapletov, ali da bi moral kdo kakšen spust ponoviti. Se pa ponavljati da verjetno samo spust po šolski jeklenici čisto na začetku.

Ta zipline ima nekatere omejitve in sicer je najvišja dovoljena teža 125 kg. Omejitev glede teže ne verjamem da je zaradi varnostnega pasu, ker ta bi moral zdržati tudi bistveno višje teže ali nosilnosti jeklenice. Bolj verjetno je omejitev zaradi tega, da so hitrosti predvidljive, ker s težo narašča tudi hitrost spusta. Ne vem pa ali je dovoljeno, da prideš z lastnimi utežmi, če bi rad dosegal višje hitrosti? Recimo dodatnih 30 kg svinca v nahrbtniku.

Otroci med 6 in 13 letom se ne spustijo sami, ampak gredo v tandemu z inštruktorjem. V moji skupini je bil samo eden tak in sta šla vedno prva. Kaj v primeru, če je takih otrok več, ne vem, saj se inštruktor spustiti nazaj na izhodišče ne more, oziroma bi bil to precejšen napor brez kakšnega pripomočka. Je pa vedno eden izmed inštruktorjev na začetku, kjer te vpne na jeklenico, drugi pa na cilju, kjer daje napotke za zaviranje, med seboj pa komunicirata prek radijske postaje.

Od inštruktorjev pa izveš tudi kakšno zanimivost. Kot sem razumel, so hoteli tu na Savi zgraditi jez za hidroelektrarno, samo so se domačini in okoljevarstveniki temu uprli, ker bi poplavilo večji del doline. Kako lahko kdo pride na tako zamisel in kako bi to izgledalo, si ne predstavljam. Na tem območju rastejo nekatere zelo redke rastlinske vrste, prav tako pa živijo tu nekatere ogrožene živalske vrste, zato je ta del Save Dolinke sedaj vključen v območje Natura 2000.

Zipline Dolinka Bled je vsekakor prijetna dogodivščina. Jo pa ne morem primerjati s kakšnim drugim ziplinom pri nas, ker je kot rečeno to moj prvi spust po takih jeklenicah. Po posnetkih sodeč je v Bovcu nekaj podobnega, medtem ko je v Planici en sam spust in je kot kaže mišljen bolj v smislu simulacije leta skakalca. Obstaja pa nek nov zipline tudi v Črni na Koroškem, ki je letošnja nova pridobitev na tem področju in je dolg 1260 metrov, najvišja hitrost pa naj bi bila celo do 120 km/h.

Težko pa priporočim Zipline Dolinka za team building, vsaj ne za klasičen slovenski kolektiv, kjer bi se vsi radi na takih buildingih na prefinjen način znebili nesposobnih in osovraženih šefov. Vpetje na jeklenico z varnostnim pasom je tu preveč kvalitetno, poleg tega pa imaš še dodatno varovalno vrv, zapeto na jeklenico s karabinom. Za klasični slovenski team building bi bolj priporočal rafting na deroči Soči. Tam lahko mimogrede izgubiš šefa na kakšnih brzicah, da ga ni, pa bodo verjetno opazili šele naslednji dan.

Pogrešal pa ga itak ne bo nihče.

Skrivnosti uspešnih

31 07 2020

Na svetu je trenutno okrog 200 držav, ki se med seboj zelo razlikujejo, tako po velikosti oziroma površini, številu prebivalcev, gospodarski moči, političnem sistemu, skrbi za okolje, naravnih bogastvih, zadovoljstvu državljanov in še marsičem. Torej kogar zanima to področje je gradiva kar precej za študij in analizo, veliko od tega pa je tudi prosto dostopnega na spletu.

Od teh 200 držav pa jih obstaja kar nekaj takih, ki se štejejo za zelo uspešne in kjer bi večina prebivalcev tega planeta najraje živela. Te države imajo marsikaj skupnega, med njimi tudi to, da nobena med njimi ni diktatura, avtokracija, komunistična utopija ali kaj podobnega. Torej se očitno nekateri družbeni modeli obnesejo mnogo bolje kot drugi, čeprav je seveda res, da na to vplivajo tudi številni drugi dejavniki. Norveška ima recimo nafto in je ena najuspešnejših držav na svetu. Venezuela ima tudi nafto in jo je težko šteti med uspešne države. Prej nasprotno. Pa bi verjetno lahko bila razvita tako kot Norveška, če bi nekatere reči tam počeli drugače, kot jih.

Za bolj plastično ponazoritev, kaj želim povedati, si bom sposodil sliko dveh stanovanjskih blokov iz Ljubljane.

foto: dr. Onyx

Eden stanovanjski blok je starejša gradnja iz komunizma, drug stanovanjski blok je novejšega datuma, verjetno zgrajen v zadnjem desetletju.

Če pustimo ob strani ceno, bi velika večina verjetno raje živela v novogradnji, kot v starejšem bloku. Če bi vprašal stanovalce, kje bi raje živeli, nisem prepričan, če bi bil odgovor enak, ker vsak pozna samo svoje stanovanje in je nanj navajen. Po logiki bi moralo biti življenje v novogradnji sicer bolj udobno, pa tudi stroški življenja bi morali biti manjši, ker ima novogradnja boljšo izolacijo in kvalitetnejša okna. Nisem pa namerno napisal, da bi moralo biti življenje v novogradnji lepše, ker to je odvisno bolj od tistih, ki živijo s teboj v stanovanju, kot od same starosti in kvalitete gradnje. Poleg tega ima pa lahko tudi novogradnja številne skrite napake, ki se izkažejo šele, ko se vanjo vseliš.

Nekoliko starejši, kamor sodim tudi sam, imamo izkušnjo dveh različnih družbenih ureditev oziroma političnih sistemov. Komunizma in tega, kar naj bi imeli sedaj. Kapitalizem in demokracija. Naj bi imeli sem napisal namerno, ker naša verzija demokracije ima po moje še številne napake, nekatere od njih so tudi namerno vgrajene, torej so napake by design.

Komunizem je bil v svojem bistvu enopartijska diktatura, kjer nisi smel razmišljati preveč po svoje, paziti si moral, kaj si rekel, sicer so te lahko tudi zaprli za verbalne delikte, zasebna gospodarska iniciativa je bila zatirana in nezaželena, ker se je z vsako malenkostjo hotela ukvarjati država. Politični sistem je imel razvejano mrežo nadzora in ovaduhov, ker se je bal notranjih sovražnikov. Ko je nastopila kriza, si je moral izmisliti nekega zunanjega sovražnika, da je preusmeril pozornost od lastnih slabosti. Mediji so bili v celoti pod nadzorom vladajoče partije in živeli smo kot v filmu Matrica, torej v nekem navideznem svetu, ki so nam ga ustvarili tudi ali bolje rečeno predvsem s pomočjo medijev.

V kapitalizmu je zasebna gospodarska iniciativa zaželena in država se ne ukvarja z vsako malenkostjo. Veliko je tako prepuščeno trgu, ki sam odloča, kaj bo uspelo, kaj pa propadlo. Po spletu in na blogih lahko pišemo skoraj kar hočemo, lahko tudi kritiziramo oblast. Če oblast ne izpolni pričakovanj, se jo lahko na volitvah zamenja in pridejo drugi. V demokraciji tudi ni takšnega nadzora, kot ga je poznal komunizem, saj za to ni potrebe, ker se ljudi ne da preganjati samo zaradi njihovega razmišljanja ali nestrinjanja z oblastjo.

Pri nas zadeve po moje še zdaleč niso idealne in marsikaj je še vedno ostalo iz starih časov komunizma, ampak načeloma pa lahko primerjamo oba sistema med seboj in so razlike vidne.

Če bi ljudi vprašali, v katerem sistemu bi radi živeli sem prepričan, da bi večina izbrala demokracijo, se pa sigurno najdejo tudi številni nostalgiki, ki jim je bil všeč komunizem, kjer je za vse poskrbela država. In resnici na ljubo tudi v komunizmu nisi imel nekih velikih problemov, če se nisi upiral režimu, ki je imel oblast in se ga ni dalo na noben način zamenjati.

Sam Slovenijo ne štejem med najuspešnejše države na svetu in do tja še manjka nekaj časa in sprememb. Ampak tudi klub najuspešnejših držav ni nedosegljiv.

Je pa ob vsem tem zanimivo, da najuspešnejše države na svetu sploh ne skrivajo recepta za svoj uspeh. Marsikaj glede njihovega delovanja in ureditve je javno dostopno tudi na spletu, če želiš, pa so ti z veseljem pripravljeni razložiti in razkazati vse, kar te zanima. Kako jim deluje pravna država, pravosodje, organi pregona, gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo, davčni sistem, kakšen je odnos do narave, človekove pravice, kako delujejo mediji in vse ostalo.

Torej recepta ne skrivajo tako kot Coca-Cola za svojo pijačo.

Ampak pri tem pa je zanimivo, da si večina ostalih držav očitno niti ne želi preveč posnemati njihovega modela. In ti modeli sploh niso avtorsko zaščiteni! Prav tako na tem področju ne obstajajo patenti, tako da recimo nihče drug ne bi mogel uporabljati Finskega šolskega modela, če jim ne bi plačal visokega zneska za pravico do uporabe.

Ampak zakaj je temu tako?

Ena možna razlaga je ta, da se ne da enega uspešnega modela prenesti drugam, ker so okoliščine druge in se lahko ne bi obnesel. Ponekod je pol leta temperatura blizu 40 stopinj, drugje imajo pol leta temo. Nekdo ima naravna bogastva, kot so nafta in rude, drugi naravnih bogastev nima, ali pa samo misli, da jih nima, pri čemer jih ne opazi, pa jih ima pred nosom. Nekatere države so nacionalne, kjer živijo večinoma pripadniki enega naroda, druge so mešanica različnih narodov, ki poskušajo živeti v sožitju.

Ampak po moje je bolj razlog v temu, da bi v taki državi uspevali lahko drugi ljudje, kot uspevajo sedaj, česar pa si nihče, ki je na oblasti, ne želi oziroma ga je strah takih sprememb. Zakaj bi se jaz, ki sem recimo v neki manj uspešni državi polpismen minister za infrastrukturo, zavzemal za demokratične spremembe, če pa bom v novem sistemu težko sploh našel kakršnokoli službo? Ni govora! Pri nas so menda po drugi svetovni vojni številni hlapci in dekle v komunizmu kar naenkrat postali šefi v tovarnah ali celo najvišji politični funkcionarji. Pa marsikdo od njih je znal komaj pisati in brati. Torej države si ne želijo sprememb očitno predvsem zato, ker se vladajoči oklepajo svojih položajev in nimajo zaupanja vase, da bi v drugačnem sistemu lahko enako uspeli. Je pa seveda tudi res, da so spremembe mnogo lažje v manjših državah. Demokratični procesi v velikih državah bi lahko povzročili, da bi dobili na svetovnem zemljevidu zelo hitro še cel kup novih držav, saj preden bi se pokazali kakšni rezultati, bi se že med seboj skregali in šli narazen, tako kot je hitro razpadla naša bivša domovina bratskih narodov Jugoslavija.

Je pa na mestu vprašanje, kaj naredi najuspešnejše države na svetu tako uspešne oziroma kaj je recept za uspeh?

Po moje moraš pri postavitvi kateregakoli družbenega sistema izhajati iz tega, da ljudje nismo enaki in da imamo tako različne sposobnosti, kot tudi različne lastnosti. Sistem, ki tega ne upošteva, je takoj obsojen na neuspeh, ker se bo resničnost razlikovala preveč od teorije.

Uspešna država mora po mojem mnenju postaviti tak sistem, kjer pridejo do izraza najboljše sposobnosti in lastnosti ljudi, slabe pa morajo biti ustrezno omejene, sicer natopijo težave. Nekdo je recimo lahko zelo sposoben podjetnik, ampak ima pred očmi samo dobiček in je pripravljen uničiti tudi okolje za svoje cilje. Tega si kot država ne želiš in ne smeš privoščiti, torej ga moraš pri tem omejiti.

Komunizem je bil bolezensko obseden s tem, da je imel vse pod kontrolo, ker ljudem in njihovim sposobnostim niso zaupali ali pa so se bali, da bodo najbolj sposobni želeli spremembe sistema, ker se je že takrat izkazalo, da je konkurenčni model mnogo uspešnejši.

Kot lahko opažamo tudi pri nas je oblast lahko obsedna s tem, da ne moreš vladati, če ne obvladuješ vsega. Medije, represivni aparat, pravosodje, podjetja. Ampak to je seveda neumnost, ki na koncu pripelje v avtoritarno državo. Tako razmišljanje je dejansko nevarno in tu gre po mojem mnenju tudi za nerazumevanje tega, kaj mora početi država.

Kakor vem imajo tudi najuspešnejše države na svetu zapore, torej tudi njim ni uspelo izkoreniniti kriminala, pa čeprav je socialna podpora v teh državah ponekod tako visoka, da se da preživeti tudi brez resnega dela. Torej ne glede na blaginjo, bodo nekateri ljudje očitno še vedno delali mimo zakona in iskali bližnjice tam, kjer jih sistem ne predvideva.

Osnova, da je neka država uspešna, je po mojem mnenju tudi učinkovita pravna država, ki mora imeti med drugim tudi učinkovit in neodvisen sistem organov pregona in pravosodja. To ni pomembno samo zato, da se zapre kriminalce, ampak to potrebujejo tudi podjetja še bolj, kot pa nizke davke, da so zaščitena, če gre kaj narobe. Redko kdo si želi investirati v državo, kjer se vsaka malenkost po sodiščih vleče desetletje ali več, v ozadju pa vedno obstaja neka nevidna roka, ki lahko doseže kar hoče samo s klicem na pravo telefonsko številko. Nekako tako, kot to še vedno menda poteka pri nas.

V takšni pravni državi tudi ni velike bojazni ob zamenjavi oblasti, saj so neodvisni in učinkoviti organi pregona in pravosodja garancija, da tudi po spremembah na vrhu ne more iti kaj hudo narobe ali izven obstoječih pravnih okvirjev. Torej ne bo prišel čez noč nekdo, ki bi postavil diktaturo in uvedel represijo, saj ga bodo začeli preganjati takoj, ko bo prestopil meje dovoljenega in zakonitega, pa ne glede na to ali gre za predsednika vlade, ministra ali samega predsednika vrhovnega sodišča. Garancija za to pa je neodvisnost in kompetentnost teh struktur. Če take neodvisnosti ni, lahko oblast vedno te strukture tudi zlorabi oziroma jih vsaka oblast izkorišča za svoje cilje.

Kdor upošteva različne sposobnosti in lastnosti ljudi bo verjetno šolstvo zastavil tako, da imajo vsi prebivalci enake možnosti šolanja, ne glede na materialno stanje svojih staršev. Očitno distribucija pameti in kapitala ni povsem v korelaciji. V interesu uspešne države je, da pridejo do najboljše izobrazbe najbolj sposobni in talentirani ljudje, ki bodo opravljali potem najzahtevnejša dela. Če si lahko to privoščiš, lahko sicer sposobne in talentirane tudi dobiš tudi tako, da jih ukradeš drugim in s tem potem še sam nimaš stroškov z njihovim izobraževanjem. Ampak pametne države hitro ugotovijo, da jim nekdo najsposobnejše ljudi krade in poskušajo to zaustaviti. Torej moraš biti kot država tudi zaradi tega konkurenčen ostalim. Nekaterim državam pa je za to čisto vseeno, ali pa so celo še veseli, če se znebijo najbolj “problematičnih”. To je sicer dober recept za katastrofo, ki pride s časovnim zamikom.

Za uspešno državo je po moje zelo pomembno, da izvaja pozitivno kadrovsko selekcijo, to pomeni, da delovna mesta zaseda najboljši kader, ki se ga dobi na trgu. V kapitalizmu je to v zasebnih podjetjih ponavadi samoumevno, ker je to v interesu lastnikov kapitala, ne drži pa to nujno za državno administracijo, širši javni sektor in podjetja, ki jih ima država v lasti in za katere ponavadi poskrbi, da so monopoli. To, kar smo mi izvajali zadnjih 30 let tranzicije je tipična negativna selekcija, saj se je za ta delovna mesta predvsem izbiralo kadre po nekem čudnem političnem ključu, tako kot prej v komunizmu. Za to obstaja celo zabavna krilatica, ki zadane bistvo tega početja – ni važno kaj zna, važno je, da je naš. Upam da je to prevedeno v vse svetovne jezike.

Najbolj uspešne države tudi skrbijo za okolje in za to, da neokrnjena narava ostane neokrnjena. To je strategija, s katero ne moreš nikdar zgrešiti.

Ampak to je brez veze razlagati, ker to se vse ve. Kot rečeno, recept najuspešnejših držav je znan, vprašanje je samo, če si oblast drugod iskreno želi spremembe.

Elitni klub najuspešnejših držav ne bo več elitni, ko bo v njem enkrat prevelika gneča.

Moderna umetnost in teater absurda

30 07 2020

Jaz dolgo časa nisem vedel, kakšna točno je razlika med performansom in inštalacijo v moderni umetnosti. Torej kaj moram jaz narediti, da bo to inštalacija in kaj da bom izvedel performans. Na to temo so sicer pri nas narejene magistrske in morda tudi doktorske naloge, samo to me ne zanima toliko, da bi šel te naloge prebirati, ker gre za zelo obsežna in poglobljena dela, ki jih rajtam da ne bi niti razumel. Sem si pa ustvaril vsaj približno neko predstavo, kaj bi lahko bila razlika med performansom in inštalacijo, ki pa seveda ni nujno pravilna in strokovno korektna.

Jaz si predstavljam, da je inštalacija nek statični izraz moderne umetnosti, medtem ko je performans dinamični izraz moderne umetnosti.

Recimo tak najbolj preprost primer inštalacije je, če nekemu kipu ali spomeniku narišeš s črnim sprejem hitlerjeve brčice. Ampak zadeva ni tako preprosta, kot je videti morda na prvi pogled. Končni umetniški izraz je v tem primeru morda res inštalacija, ampak sam akt risanja brčic je pa dejansko performans.

Recimo jaz si predstavljam, da bi bil lahko performans če mačku ali psu na rep zavežeš neko konzervo in s tem potem leta naokrog. Ampak če tega psa ali mačka povozi avto, je pa potem to inštalacija, ko negiben obleži na cesti. Skratka med inštalacijo in performansom očitno niti ni neke ostre ločnice oziroma performans lahko preide v inštalacijo ali celo obratno.

Samo to niti ni najbolj bistveno. Bistveno je, da pri nas nihče točno ne ve, kaj sploh je moderna umetnost in kje so njene meje, kar pa se da izkoristiti za razne subvencije od države, ki mora menda umetnost podpirati z denarjem davkoplačevalcev. Tudi če nekomu očitaš, da to, kar počne, pa že ne more biti moderna umetnost, ti pa nazaj zabrusi, da je to teater absurda, ki je v nacionalnem interesu, tako da ga je država dolžna financirati, saj država, ki ne podpira umetnosti, nima prihodnosti.

Za konec tega razmišljanja pa še en konkreten primer kako izgleda inštalacija v moderni umetnosti.

Tale nakupovalni voziček je nekdo v okviru svoje inštalacije pustil v podhodu parka Tivoli v Ljubljani. Nepozoren opazovalec, ki mu moderna umetnost morda ni blizu, verjetno sploh ne bo pri tej inštalaciji opazil, da ima nakupovalni voziček ključavnico za zaklepanje koles in da je prazen, kar je bistvo za samo razumevanje umetnikovega dojemanja sveta in njegovega avtobiografskega izraza. Pri tej inštalaciji gre dejansko za pogumno premeščanje uveljavljenih struktur in objektov ter umetniško eksperimentiranje, zamrznjeno v prostoru in trajajočem času. Umetniška postavitev nakupovalnega vozička zagotavlja prehod objekta v subjektivno prizmo opazovalca, ki tako na nezaveden način postane tudi sam del te inštalacije. Ampak s tem pa inštalacija subtilno preide v performanse, torej opazovalec nezavedno tudi sam postane sodoben umetnik. Tu gre dejansko za klasičen primer modernizma v sodobni umetnosti.

Nakladam? Ja! Haaalooo!? Važno da država da subvencije in podpira moderno umetnost! Za kaj se točno gre itak ne razume nihče. Še sodobni umetniki sami ne.

LOL!

Uhljebi

28 07 2020

Hrvaška je po mojem mnenju podobno žalostna tranzicijska zgodba, kot je Slovenija, s to razliko, da je pri njih stanje še bistveno slabše, tudi zaradi dejstva, da je njihova osamosvojitvena vojna trajala več let, prav tako pa niso uspeli oživiti gospodarstva, razen turizma. Od turizma so sedaj praktično usodno odvisni, kar pa bo dolgoročno po moje nevzdržno. Epidemija novega koronavirusa je med drugim pokazala, da je tudi ta gospodarska panoga podvržena nepredvidljivim okoliščinam in recesiji.

Tudi pri njih država po padcu komunizma po mojem mnenju deluje po načelih organiziranega kriminala, korupcija je prisotna povsod, resne pravne države pa jim tako kot nam v 30 letih tranzicije ni uspelo vzpostaviti. Pri nas uporabljamo izraz udbomafija, pri njih kakor vem temu rečejo uhljebi. Ampak gre za isto sranje. Neposredna posledica te norosti pa je potem to, da se je iz države samo v zadnjih 10 letih odselilo več kot 200.000 ljudi, zlasti mladih, kar je praktično tragedija svetopisemskih razsežnosti in vse razsežnosti te tragedije se bodo pokazale šele v naslednjih desetletjih.

Ampak to niti ni bistvo tega zapisa. Prepričan sem, da bodo tudi Hrvatje znali pravilno napisati svojo zgodovino in analizirati, kaj vse je šlo narobe in zakaj.

Pet dni letošnjega dopusta sem preživel na otoku Krku.

Sam sem sicer mislil letos izkoristiti priložnost in oditi na dopust kam v južno Dalmacijo, ampak sem se potem premislil, ker s tem praktično izgubim dva dni na poti, za kar se mi je zdelo škoda dopusta.

Na poti nazaj iz Krka sem se vračal po Jadranski magistrali, ker mi je všeč vožnja nad Bakarskim zalivom, ustavil sem se pa za dve uri v Opatiji.

Da bi bil kdaj kot turist v Opatiji, se ne spomnim. S starši smo šli večkrat na Reko, kjer smo hodili na Trsat, nismo se pa nikdar ustavili v Opatiji. Lahko pa da smo se in sem to pozabil.

Na glavni plaži v Opatiji je bilo ljudi malo. Tu očitno turistični delavci močno občutijo vpliv novega koronavirusa in dvomim, da so vsi hoteli odprti, sicer bi moralo biti na glavni plaži precej več ljudi, razen če niso vsi na bazenih ob hotelih.

Sama plaža je en sam beton. Iz katerega obdobja je ta plaža sicer ne vem, ampak tu je bil nekdo dobesedno obseden z betonom. Bolezensko obseden z betonom. Opatija je bila sicer znano Avstro-ogrsko pomorsko letovišče in iz tega obdobja so predvidevam tudi nekatere lepe stavbe in hoteli ob obali. Jaz močno dvomim, da je v tistem času ta plaža izgledala tako. Kot mi je omenil natakar v sosednji restavraciji, so vse to tako zabetonirali zato, da lahko prodajajo na plaži ležalnike in senčnike (suncobrane). Ko zaplavaš in gledaš pod vodo, ni nikakršnega morskega življenja. Ni ježkov, ni alg, ni niti rib ali meduz. Kaj šele morskih konjičkov. Kot bi bil v kakšnem slabo vzdrževanem bazenu. Vidiš pa pod vodo ploščice iz kopalnic in celo nekakšno železje, oziroma dele armiranega betona, ki se sicer uporablja pri gradnji. Kdo je lahko tako nor, da sredi glavne plaže v Opatiji to odvrže kar v morje, mi ni jasno, ampak že samo to nakazuje, da tu ni nikakršne vizije razvoja turizma. Kot bi bil v kakšni državi tretjega sveta.

Je pa zanimivo, da nisem nikjer zasledil, da bi po padcu Avstro-ogrske monarhije to področje naselili kakšni drugi prebivalci. Verjetno so prebivalci ostali isti, spremenila se je samo mentaliteta, ali pa način upravljanja.

Na Krku sem bil sicer v mestu Krk, samo najprej nekaj besed o naravni nesreči, ki se ji reče Baška. Nova Baška oziroma po moje pravilneje Nora Baška.

V Baški sem bil nazadnje pred kakšnimi 10 leti in sicer v enem izmed tamkajšnji hotelov. Že takrat sem bil šokiran nad stanjem, saj so na glavni plaži ljudje ležali skoraj eden nad drugim! Tisti v vrsti za tabo je imel praktično noge za tvojim vratom. Nekateri si po moje v Baški nastavijo budilko, da jih zbudi sredi noči in gredo potem na plažo položiti brisače. Za prvo vrsto ob morju moraš verjetno vstati ob treh ponoči, ali še prej. Letos se mi je zdela na tej plaži kljub epidemiji situacija še hujša, saj je bilo ljudi po moje še več, vmes pa so kot kaže zgradili še nekaj dodatnih turističnih kapacitet. Čez 10 let bodo s tako stopnjo “razvoja” turizma ljudje na tej nesrečni plaži poleti, na vrhuncu sezone, ležali v dveh nadstropjih. Je pa ob tem zanimivo, da je samo par sto metrov naprej od te plaže manjši zaliv, kjer je FKK kamp Bunculuka. Tam je stanje precej bolj normalno, še lepše lokacije pa so ob tej obali proti zalivu Vela Luka. Je pa res, da se moraš do tja vzpeti čez hrib, ker dvomim, da te pustijo po poti čez FKK kamp. Sam sem sicer nameraval priti peš do Vele Luke, ampak to se je izkazalo za precej naivno, saj je od Baške do tja 7 km, kar po vročini ni ravno prijetno. Pa paziti moraš, da ne stopiš na kakšnega modrasa, ki se greje na vročih kamnih. Za spomladi ali jeseni pa vsekakor lep izlet, s čudovitim razgledom.

Zgodba Baške in še številnih drugih krajev na otoku Krku in drugje ob Hrvaški obali je v bistvu zgodba o nebrzdanem pohlepu in odsotnosti kakršnekoli vizije ali prostorskega planiranja! Če turisti prihajajo in so ljudje pripravljeni kupovati nepremičnine, potem samo zidaj, zidaj, zidaj. Zidaj, dokler je še kaj nepozidanega. Nekoč čudovita pokrajina ob obali se spreminja v eno navadno betonsko džunglo. Ampak uhljebom je za naravo čisto vseeno, važno da dobijo svoj delež pri tej norosti. Korupcija pa sigurno tudi tu cveti. Če ti ne dajo gradbenega dovoljenja po naravni poti, pa podkupiš koga in ga dobiš. Če tudi to ne pomaga, podkupiš koga višje v hirarhiji te postkomunistične mafije. Seveda se pa uradno temu ne reče podkupnina. Diskretno pač vprašaš, kaj konkretno moraš narediti, da dobiš to in to, potem pa ti diskretno odgovorijo komu kaj oziroma koliko. Drugače niti ne more biti, ker sicer ne bi v tako kratkem času toliko obale pozidali.

Na Hrvaški obali je veliko teh apartmajev in počitniških objektov v lasti tujcev, tudi številnih Slovencev, ki to kupujejo kot nekakšne investicije, namesto palic zlata ali vrednostnih papirjev! Ti številni objekti so potem zasedeni morda deset do največ dvajset dni na leto, preostale dni pa niso v nikakršni funkciji in pač stojijo tam, kjer je bila nekoč flora in favna. Lastniki pa plačujejo davke ter vsak mesec položnice za razne komunalne prispevke in podobno, kar se zdi uhljebom na lahko zaslužen denar. Dostikrat pa je hitrost gradnje tako visoka, da temu sploh ne sledi komunalna in ostala infrastruktura, ali pa se na to namerno kar pozabi. Pridno pa rastejo kot gobje po dežju tudi razni večji in manjši nakupovalni centri. Vsako leto je kakšen več. Plodine, Konzum, Spar, Lidl. Pa še ene Plodine par kilometrov stran, naslednje leto pa še en nov Konzum par sto metrov stran od Plodin.

Ampak flore in favne na teh pozidanih mestih še dolgo več ne bo, saj je skoraj nemogoče spraviti ta betonski Babilon v prvotno stanje. Je precej lažje to graditi, kot pa rušiti.

Prebivalci številnih okoliških držav imajo tako visok standard, da si zlahka privoščijo svoj apartma na nekem Jadranskem otoku, v katerem bodo preživeli morda deset dni na leto ali pa še to ne. In s takim tempom pozidave čez nekaj časa na obali in po otokih ne bo ničesar drugega kot sami apartmaji, mesta duhov, ki zaživijo v dveh poletnih mesecih, preostali čas leta pa samevajo. In Hrvatom ni jasno niti to, da ni v njihovem interesu, da ima milijon tujcev na njihovi obali lastniški apartmaje in na dopustu potem potrošijo morda kakšnih 100 € v Plodinah ali Konzumu, še raje pa v Sparu, ampak bi moralo biti njim v interesu, da turisti prinašajo zaslužek, torej jedo v restavracijah in plačujejo njihove turistične kapacitete. Torej da se turisti na dopustu obnašajo kot turisti, ne pa kot domačini.

Kaj si o vsem tem mislijo domačini, ne vem. Starejšim domačinom, ki se morda še spomnijo časov, kako so ti otoki izgledali nekoč, gre verjetno na jok. Številnim verjamem tako stanje tudi ustreza, saj na ta račun zelo dobro živijo in vsakih nekaj let zgradijo še kakšno novo počitniško kapaciteto. Ampak tu je država tista, ki bi morala imeti neko vizijo in ki bi morala omejiti človeški pohlep v kolikor toliko razumne meje. Hrvaška država je tudi na tem področju po mojem mnenju v celoti odpovedala.

Uhljebi pač.

Drugače pa Krk ni samo naravna nesreča, ki se ji reče Baška. Krk je zelo lep otok, z zelo bogato zgodovino in čudovito naravo, kar jo je še ostalo. Sam sem si kupil knjigo o otoku Krku Denisa Lešića, ki je na voljo tudi v slovenskem jeziku. Je pa res, da poletje ni najbolj primeren čas za raziskovanja otoka. Za to bo potrebno priti sem jeseni ali spomladi, ko ni tako vroče. Poleti je rutina plaža in zvečer promenada.

Prava zvezdica Krka je pa tale skuštran muc brez apetita. Sem ga poskušal spraviti v dobro voljo, a se ni pustil.

foto: Dr. Onyx

Tudi Hrvaška bi se morala zavedati, da je neokrnjena narava največje bogastvo, ki ga ima neka država in za to je potrebno znati skrbeti in jo znati tudi ohranjati za bodoče rodove.

Ena izmed značilnosti mafijsko vodenih slabo upravljanih držav je tudi ta, da jim je skrb za okolje zadnja briga, kot se temu tukaj reče.

Ali je bolj pravilno zadnja skrb?

900 konjev na vodi

24 07 2020

Ta vodni dirkalnik se nahaja v mestu Krk na otoku Krku. Gumenjak ima zadaj tri motorje Mercury, vsak od njih pa ima 300 konjev. Torej skupaj 900 konjev. In to drvi po vodi zelo hitro. Prek 100 km/h.

foto: Dr. Onyx

Sem pa na hitro naredil izračun, kako dobičkonosen je lahko ta dirkalnik na vodi. Najdražji na tem čolnu so sigurno motorji. Po moje stane en tak motor nekje okrog 30.000 €, kar pomeni skupaj 100.000,00 € samo za tri motorje. Gumenjak, oprema in sedeži stanejo verjetno še kakšnih dodatnih 50.000,00 € tako da pride čoln skupaj okrog 150.000,00 €.

15 minutna vožnja s tem čolnom stane 120 kun, kar pomeni okrog 15 € za eno vožnjo. Zadnja dva sedeža sta nekoliko dražja, ker sta višje, ampak to ni bistveno. Čoln izpluje skoraj vedno poln tudi zaradi pravilne razporeditve teže, saj so hitrosti visoke, manevri pa tudi precej divji, tako da se s tem čolnom prevrniti nihče ne želi. Torej ena vožnja prinese okrog 150 €. Kot sem opazoval, se vožnje začno ob 18:00 uri in trajajo tudi v noč po 22:00 uri, skupaj okrog 8 do 10 voženj na en večer. Torej recimo dnevni zaslužek 1.200,00 €. Po moje v eni poletni sezoni tale čoln lahko zasluži od 50.000,00 do 100.000,00 €. Nekaj denarja gre še za gorivo in zaposlene, ampak po mojih hitrih izračunih se strošek čolna povrne v treh do štirih letih. Na dobri lokaciji, kjer je veliko turistov, bi se dalo s takim čolnom zaslužiti v njegovi življenjski dobi torej krepko prek pol milijona evrov.

Seveda pa je pri nas potrebno poleg davkov upoštevati še stroške za podkupnine državnih in lokalnih uradnikov, saj brez tega ne gre in je to del lokalne folklore raznih opankarjev in papučarjev. Verjetno pa na Hrvaškem ni kaj dosti drugače, samo to pa nisem spraševal. Pri njih tem parazitom sicer rečejo uhljebi.

Sem pa opazil, da si je tudi naša pomorska policija že leta 2016 kupila dva podobna dirkalnika na vodi. Če se ne motim sta gumenjaka parkirana v Piranu, poganjata pa ju dva motorja Yamaha s po 350 konji. Koga preganjajo na naših par kvadratnih kilometrih morja s kar dvema tako močnima čolnoma sicer ne vem, verjamem pa, da policisti na teh dveh čolnih uživajo, ko se zapodijo za jadrnicami in ribiškimi čolni. Po moje se kdo na barki kar ustraši, ko mu pridrvi nasproti 700 konjev slovenske pomorske policije. Ampak v redu, ta dva čolna sta menda za razliko od legendarnega P-111 vsaj plovna in nista ves čas na remontu. Včasih pa odplujeta koga tudi reševat, če se znajde v neurju na morju, namesto na varnem v marini.

Na morje

18 07 2020

Če komu pri nas omeniš, da si šel na morje v Piran, se ti smejejo. Kdo hodi na morje v Piran? Kaj boš v Piranu? Piran je tako češki! In to se ti smejejo tisti, ki so na počitnicah na morju nekje v petnajsti vrsti naselja počitniških hišic v Barbarigi, ali celo v počitniški prikolici nekje v Umagu, kjer je tudi ponoči čez trideset stopinj in ves čas smrdi po hrani, sosedov pes pa laja v luno celo noč.

Piran je zame za Jadransko obalo to, kar je bil Saint-Tropez v šestdesetih letih za Francosko riviero, ko se je tam sprehajala še Catherine Deneuve.

Ampak ko sem se v ponedeljek odpravljal na morje, še nisem vedel kam točno grem in koliko časa bom ostal. Vzel sem samo nekaj najnujnejši stvari in kolo. Brez kolesa ne grem več na slovensko obalo, ker nočem izgubljati živce z iskanjem prostega plačljivega parkirišča. Ti časi so mimo.

Avto sem parkiral na makadamskem parkirišču zraven krožnega križišča v Strunjanu. Tam se mi je zdela dobra strateška točka, saj je zraven kolesarska pot Parenzana in si hitro s kolesom v Portorožu oziroma Luciji ali pa na drugo stran v Izoli. Skratka, to je bila takrat videti kot dobra taktična odločitev, na katero sem bil ponosen.

Kolo sem potem pustil ob glavni plaži v Strunjanu priklenjen na stebriček in se odpravil peš poiskati kakšen primeren kotiček. Take urejene plaže, kot je ta v Strunjanu, me ne privlačijo preveč, saj je običajno na njih velika gneča in predvsem kraval. Ter seveda plačljiva igrala v vodi. Tokrat je bil ob obali parkiran tudi reportažni avto Radija 1, od kjer so oddajali program v živo. Po moje je to plačljivo in bi ga postavili tudi na moje dvorišče, če bi plačal medijskem tajkunu, ki ima v lasti med drugimi tudi ta radio. Pa Strunjanska plaža ob vsej gneči res ne potrebuje še dodatne reklame. Že tako je vse skupaj izgledalo kot kakšen begunski kamp kjer v Afriki.

Najprej sem se odpravil v hrib do cerkve Marijinega prikazanja (Santa Maria della Visione), kjer še nisem bil. To je tudi sicer menda znana istrska božja pot.

Par korakov naprej od te cerkve prideš do urejene peš poti nad Strunjanskim klifom, ki je zame najlepša taka sprehajalna pot ob naši obali in od koder se vidi ob lepem vremenu cel Tržaški zaliv. Pogled navzdol je na nekaterih mestih prav strašljiv. Ne tako zelo strašljiv kot kakšne ferate, malo se ti pa zvrti v glavi kljub vsemu. Pod Strunjanskim križem pa zame najlepši del naše obale – Mesečev zaliv. Ta beli križ je postal medijsko bolje prepoznan ko so ga v imenu umetnosti že vsaj dvakrat zažgali, slovensko tožilstvo pa v tem ni našlo znakov kaznivega dejanja. Če bi jaz zažgal spomenik Borisu Kidriču ali kakšnemu drugemu našemu revolucionarju, me pošljejo za deset let na Dob! Ampak če pa zakuriš križ, si pa pri nas umetnik in verjetno te država za to še celo plačuje. Narobe svet!

Mesečev zaliv zame sicer izpolnjuje stroge kriterije idealne obale za kopanje. Kot rečeno ne maram preveč urejenih kopališč, sploh pa ne betona in navožene mivke v ogromnih količinah. Dostop do vode ne sme biti prelahak, saj potem bi se tu trlo kopalcev. Idealno je, če so v vodi ostre skale in ko butajo ob obalo visoki valovi moraš paziti, da te ne zabrišejo v skalo. Dodaten bonus je še, če je v vodi kaj življenja, ker se kot majhni otroci rad potapljam na dah, čeprav prav dolgo ne zdržim pod vodo. Na kakšnih petih metrih me že zagrabi panika in bolijo ušesa. Nameravam pa ob priliki narediti potapljaški tečaj. Potem pa ribice, pazite se me.

Sem pa tu opazil, da se morje ob plimi zelo hitro dvigne navzgor po obali in brisača, ki je bila nekaj metrov stran od vode, je kar naenkrat v morju, tako da se moraš vsake toliko časa pomakniti navzgor proti klifu, če nočeš, da te zalije voda.

Ker je bilo do četrtka napovedano lepo vreme sem na hitro sklenil, da vzamem dve nočitvi in ostanem do srede zvečer. Kaj dosti dlje kot tri dni na morju tudi sicer ne zdržim, ker ponavadi po treh dneh postanem utrujen, na koži se nabere debela plast sončne kreme, na čelu pa se mi pojavijo večje, temne pege.

Na tem mestu moram opozoriti, kako pomemben je na morju pravilno izbran slamnik! Sam sem kupil v zadnjih nekaj tednih že drugega, enakega, ker sem enega izgubil neznano kje. Očitno sem ga nekje pozabil, ali pa mi ga je odpihnil veter. Po moje mora imeti kvalitetni slamnik za na morje ravno pravo gostoto, da te hkrati ščiti pred soncem ter veter hladi bučo. Sploh na kolo ne grem več brez tega kosa garderobe.

V Portorožu je mojo pozornost pritegnil luksuzni vozni park pred nekimi vrstnimi hiškami z bazenom, da gostom ni potrebno iti do morja, če se želijo osvežiti v klorirani vodi. Kako so lahko postavili te vrstne hiše, ki izgledajo kot kakšno naselje ob Koseškem bajerju v Ljubljani, sredi kompleksa hotelov v Portorožu, meni ni jasno! To po moje v to okolje ne sodi. Ne bom pa razmišljal, ali gre spet za slovensko korupcijo, ker sem nenazadnje na počitnicah in na morju. S slovensko korupcijo se ukvarjam v prostem času.

Za dve nočitvi bi bile nenazadnje v redu tudi te hiške, če nekoliko spustim kriterije. Razmišljam, da bi jim natvezil, da sem pripravljen pri njih prenočiti, če mi plačajo 350 današnjih €. Oni bi se verjetno razburili, da moram jaz njim plačati za nočitev, ne pa da bodo oni meni plačevali. Jaz pa bi jim na to natvezil, da sem član občinskega odbora socialnih demokratov v Trbovljah, pomembne politične stranke, ki ima velik vpliv in moč v tej državi. Jaz lahko naredim, da boste imeli sredi najhujše zime v zadnjem stoletju, ko bo tu pol metra snega in bo morje zaledenelo, vse zasedeno, ali pa da tu ne bo več v bližini morja sploh, ker bomo zaliv zasuli in na tem mestu naredili komunalno deponijo.

Nič, grem jaz raje dalje.

Naslednji kandidat za dve nočitve je bil Hotel Palace ob Portoroški promenadi. Zadeva je navzven videti lepo, je pa menda tudi drago. Verjetno če bi tu prespal dve noči še ne bi sodil med slovensko tranzicijsko elito. Sploh ker sem prišel s kolesom. Ljudje pred hotelom so bili oblečeni v neke obleke iz časa Austro-ogerske. V tem hotelu se verjetno tudi ne bi znal obnašati, tako da nisem niti vprašal, če imajo kakšno sobo in kako drago bi me to stalo. Se zavedam, da izpade smešno, če greš na recepcijo vprašat, kako se na stranišču potegne voda in kje se ugašajo luči, ker ne najdem nikjer stikala.

Ostale velike hotele ob obali sem preskočil in odšel s kolesom direktno do Pirana. Ideja, da bi našel prenočišče v Piranu, mi je bila čedalje bolj všeč, saj Piran nudi lepe možnosti za sprehode in imaš vtis, da si v starem obmorskem mestu, kjer so v mandraču parkirane ribiške ladjice, iz zvonika nad cerkvijo pa te opazuje angelček. Kolo pa ti hkrati omogoča mobilnost in si lahko poiščeš plažo tudi kje drugje, izven mesta.

V Hotelu Piran so imeli še na voljo prosto sobo, tako da sem brez razmišljanja vzel dve nočitvi z zajtrkom. Gospa na recepciji si je ves čas popravljala črno zaščitno masko in opazil sem, da ji gre to z maskami počasi že na živce. Meni tudi. Omenila mi je, da lahko koristim turistične bone in to možnost sem gladko zavrnil. Kaj si pa mislijo? Da nisem sposoben plačati dveh nočitev s pravim denarjem? Če bi hotel, bi lahko kupil ta hotel, Šmarno goro in Hipodrom Stožice! Poleg tega so ti turistično boni po mojem mnenju ustvarili nekakšno segregacijo med ljudmi. Ko se enkrat razve, da si v hotelu na turistične bone, te ostali gosti kar nekako grdo gledajo, češ, kaj dela revež tukaj. Grdo te gledajo celo tudi tujci, ko jim razložijo, kaj se mi gremo s temi turističnimi boni. Verjetno si mislijo, da imaš uši ali glivice na nogah.

Nič, vzamem jaz lepo ključ od moje sobe in se odpravim v drugo nadstropje z dvigalom. Ko sobo odprem, najprej opazim veliko balkonsko okno in lep pogled direktno na morje. Skratka soba, kot se spodobi, ne pa pogled na kante za smeti ali še nedokončan del hotela v izgradnji, kjer gledaš lahko samo neometane cegle in mešalec za beton. Samo potem pa zagledam, da so na obešalnikih obleke in po hodniku razmetani neki otroški čevlji. Tu očitno še nekod živi, ali pa se ni pravočasno izselil iz sobe. Grem nazaj dol do recepcije in prosim, če mi dajo obrazec za pritožbo, ker je moja soba zasedena. Nakar dobim ključ za drugo sobo, ker je očitno prišlo do zmešnjave. Tokrat je soba v tretjem nadstropju. Ta suita ni bila tako elitna, ker je bila v bistvu nekakšna podstrešna soba, okna pa so bile nekakšne okrogle line, kot bi bil na ladji. Ampak nič kritičnega. Ponoči sem pustil okno odprto, tako da se je slišalo prijetno butanje valov od obalo in prepir galebov. Ti so kot kakšni majhni otroci. Ves čas povzročajo nek kraval. So pa vrhunski jadralci. Ampak to je del morskega vzdušja in zato pridemo na morje.

Na vrhu hotela je terasa, kjer lahko v miru piješ cuba libre, opazuješ morje in razmišljaš, kaj sedaj počnejo tisti, ki so na počitnicah na morju nekje v petnajsti vrsti naselja počitniških hišic v Barbarigi, ali celo v počitniški prikolici nekje v Umagu, kjer je tudi ponoči čez trideset stopinj in ves čas smrdi po hrani, sosedov pes pa laja v luno celo noč. Ja, zavist je ena taka čudna reč. Nikdar ne veš kdo bi moral komu kaj zavidati. Lahko pa razmišljaš seveda tudi o tem, kje porabiti turistične bone, da ne boš deležen rasističnih opazk.

Če koga motijo kipi angelov in razni motivaciji izreki na hodnikih in ogledalih, bo tu lahko nekoliko razočaran. Sam sem si najbolj zapomnil misel iz četrtega nadstropja, da moraš paziti, kaj počneš ljudem, ki jih srečaš na poti navzgor, ker jih boš lahko srečal še enkrat na poti navzdol. Ampak teh likov si ne želim še enkrat srečati, zato moram paziti, da ne grem navzdol, ampak vedno samo navzgor, bi jaz dodal k tej misli.

To, da imaš avto parkiran nekje v Strunjanu in si s kolesom v Piranu se izkaže v nekem trenutku tudi kot manjša slabost. Namreč v avtu je ostala sveža majica, atraktivne spodnje hlačke, zobna ščetka in ustna vodica. Ampak res se mi ne ljubi sedaj kolesariti nazaj do avta še po to. Čas je za prvi večji kompromis. Delal se bom, kod da sem Tom Hanks v filmu Brodolomec. Če je on zdržal toliko časa brez vsega, bom pa tudi jaz en dan. V hotelu s štirimi zvezdicami, sredi Pirana, Jadranskega Saint-Tropeza.

Ko sem imel prenočišče praktično že v žepu in sem vedel, da bom tu ostal do srede, sem pozno popoldan odšel s kolesom po Paranzani do mejnega prehoda Sečovlje. Običajno so se tu valile v tem času kolone avtomobilov tujih registracij na Hrvaško. Danes skoraj nikogar. Samo par avtomobilov, pa še to večinoma naših registrskih tablic. Na poti nazaj sem naredil še krajši vzpon do cerkve sv. Martina v Sečovlju, od koder je lep razgled na Sečoveljske soline in letališče Portorož.

Piran je sicer lepo mesto za jutranje ali večerne sprehode. Jaz vedno odkrijem kaj novega, čeprav sem bil tu že večkrat. Lahko se greš igro spomina, da se sprehajaš po mestnih uličicah Pirana in poskušaš naslednji dan to pot ponoviti. Lahko se igraš igro, da prehodiš vse uličice Pirana in sicer tako, da ne greš po nobeni dvakrat. Ta je težka in nisem prepričan, če je komu to že uspelo. Vedno greš lahko na vzpetino do cerkve sv. Jurija in razmišljaš, kaj počnejo trenutno tisti, ki so na morju v Barbarigi ali prikolici v Umagu. Lahko prebiraš razne bolj ali manj originalne izreke in misli pred gostilnami. Lahko opaziš lutke rdečega križa, preden te one opazijo. Lahko opazuješ lepo okrašena Piranska okna, oblečena drevesa in inovativne hišne številke. Lahko opazuješ galebe, ki se delajo, da napadajo mačke in mačke, ki jim gredo galebi na živce s tem svojim obnašanjem.

Lahko pa samo hodiš in opazuješ in paziš, da se ne zaljubiš. V Piran.

Naslednji dan sem se poskušal obnašati kot turist, ki tu preživlja dopust. Torej tako nekako, kot če bi bil kje na Hrvaški obali. S kolesom sem odšel do pomola v Portorožu in šel na izlet z ladjico do Izole.

Ne sicer s tole:

Kot tudi ne s tole:

Ampak s to:

Vožnja do Izole je trajala celo uro, kar me je presenetilo. Sem mislil, da prideš po morju hitreje do Izole. Na ladjici smo bili večinoma sami Slovenci. Še posebej zabavna pa je bila družinica z dvema mlajšima otrokoma, kjer je bil oče Francoz, mama pa Slovenka. Onadva sta se med seboj pogovarjala v angleščini, otroka pa sta kot kaže znala slovensko in francosko. Tako sta v hipu preklopila med obema jezikoma, ki sta za marsikoga težka za naučiti. Očitno gre otrokom to lažje v glavo. Po pričakovanju je največ navdušenja med potniki na ladjici požela vožnja mimo Pirana. Tudi sam sem pristno odigral navdušenje in naredil par posnetkov, čeprav sem v tistem trenutku bolj razmišljal o tem, da mi na ladjici ne bi postalo slabo.

Še v študentskih časih smo šli z ladjico okrog Grškega otoka Zakintos. Izlet je bil celodnevni, tako da greš zjutraj ob osmi uri, vrneš pa se nazaj v pristanišče zvečer. Jaz sem sedel na ladji zraven motorja, kjer je ves čas ropotalo ter smrdelo po nafti in izpušnih plinih. Kmalu po začetku izleta mi je postalo zelo slabo. Tako zelo slabo, da sem razmišljal celo pot samo o tem, kdaj pridemo spet nazaj na kopno. Na poti smo se večkrat ustavili, tudi v zalivu tihotapcev, katerega slika z gusarsko ladjo ponavadi visi kot reklama za Grčijo na kakšnih letališčih. Ostali so navdušeno skakali z ladje v kristalno čisto morje. Samo meni je bilo tako slabo, da sploh nisem mogel nikamor, kaj šele, da bi užival in skakal v vodo. Od tu prastrah pred temi ladjicami in izleti po morju.

V Izoli sem se obnašal kot turist, ki je prvič tu in sem se odpravil na sprehod po ozkih ulicah tega obmorskega mesta, znanega po ladjedelnici, marini in visokem dimniku na obali. Seveda nisem bil zares prvič v Izoli, nisem se pa še nikdar tako sprehajal po mestu.

V neki uličici sem naletel na nekaj, kar ne vem točno kaj sploh je. Morda gre za nek manjši muzej posvečen Titeku oziroma maršalu Josipu Brozu Titu, da ne bom z uporabo pomanjševalnice užalil koga, ki obožuje lik in delo tega ključavničarja, ljubitelja življenja na veliki nogi. Lahko da gre tudi za kakšen kult častilcev komunizma in obdobja pionirskih čepic in rutic. Danes meni to deluje absurdno, včasih se pa nam to ni zdelo tako bedasto in smo imeli celo v razredu njegovo sliko. Mu pa je potrebno vsekakor priznati, da je s pomočjo svojih partijskih tovarišev lepo negoval svoj kult osebnosti. Ampak tudi pri izgradnji njegovega kulta osebno so glavno vlogo odigrali režimski mediji, ki so nam ustvarjali navidezno resničnost komunistične utopije.

V bližini tega spomina na pretekle čase stoji hiša, kjer je očitno šlo nekaj narobe in je dobila uradno oznako nelegalnega objekta z glavo in grbom pristojnega ministrstva. Kakor sem razumel iz situacije na terenu je nekdo staro zgradbo kar lepo podrl in na njenem mestu postavil nov, nekoliko nižji objekt. Ampak takih oznak pri nas skoraj ne vidiš, čeprav je takih nelegalnih objektov povsod kolikor hočeš! Ponekod velja celo pravilo, najprej zgradiš, potem se pa ukvarjaš s papirji in birokrati. Kaj konkretno je šlo tu narobe, da je dobil lastnik te nelegalne gradnje tak oster inšpekcijski ukrep, ne vem. Lahko da je zmanjkalo denarja za podkupnine, ali pa se je zameril kakšnemu lokalnemu veljaku in so se mu na tak način maščevali.

Tudi v Izoli je najlepši razgled po mestu iz zvonika cerkve sv. Mavra. Na vrhu zvonika sem srečal še nekatere potnike iz ladjice, ki so bili očitno enakega mnenja in so želeli objeti Izolo iz višine.

Preden smo odpluli nazaj sem v pristanišču v Izoli opazoval mladenko, ki se je očitno učila šofirati precej veliko jadrnico z motorjem. Ves čas je izvajala enak manever. Najprej je počasi izplula, potem jadrnico obrnila in parkirala nazaj v pristanišče. Najzahtevnejši del tega manevra pa obrat skoraj na mestu, ko se jadrnica počasi zasuka tako, da se postavi vzporedno s pomolom. Vse skupaj pa nadziral starejši morski volk s košato, sivo brado, ki mu je do stereotipa manjkala samo morska kapa in pipa.

Popoldan sem preživel kar na plaži poleg Hotela Piran. Ampak kot rečeno sam nisem prevelik ljubitelj takih plaž. Tokrat sem želel začutiti utrip mestne plaže. Morje tu je zelo hitro globoko, tako da potapljanje ne pride v poštev. Zaradi tega in morskega toka je bilo tudi precej bolj mrzlo, kot pa v Mesečevem zalivu. Se pa na takih plažah potem zabavam z opazovanjem raznih likov okrog mene.

En tak lik se je obesil na stopnice, ki so namenjene za v vodo kot da bi bil v toplicah, kjer ima vsak gost svojo tako stopnico in se na njih razgibaval. Nobeden pa mu iz vljudnosti ni rekel, da to ni samo njegova stopnica. Vsi smo se oddahnili, ko je končno splezal iz vode.

En drug lik, nekje iz juga, je imel izklesano tole in je očitno pol življenja pustil na napravah in utežeh v fitnes centrih. Namesto kopalk je imel oblečene neke kratke hlače. V vodo ni šel po stopnicah, ali s skokom na bombico, temveč je vzel zalet, se odgnal iz pomola in ko je bil tako v zraku vzporedno z vodo, je usmeril navpično navzdol roke in noge. Ter treščil na ploh v vodo! Resno? Za mišice je porabil na stotine ur, potem pa tole. Mar bi si vzel še kakšno uro časa in se naučil pravilno skakati na glavo v vodo.

Spet nek drug lik, ta Slovenec po govorici sodeč, je ležal na plaži pred elitnim hotelom v Piranu na ležalniku in se ves čas pogovarjal po mobilnem telefonu. Ker je govoril zelo naglas, je cela plaža okrog njega morala poslušati, kako doma gradi hišo, kakšne materiale morajo vgraditi v kopalnico, kako bo videti kamin in kakšna bo kuhinja. Vsake toliko časa pa je še poklical kakšnega obrtnika, ki mu gradi hišo in se mu osebno zahvalil za izvedena dela ter ni pozabil omeniti, da lahko račun plača tudi prek spletne banke na telefonu. Kakšen dopust je to? Mar bi ležal doma na vrtu in urejal te reči ter od doma vodil operacijo prenove kopanice.

Ampak kot rečeno, mestne plaže me ne privlačijo, tako da sem šel naslednji dan spet nazaj s kolesom v Strunjan.

Kaj počnejo tisti v Barbarigi in počitniški prikolici v Umagu nisem več razmišljal. Upam da so se imeli lepo, tako kot jaz v Piranu.

Moram pa za konec omeniti še zanimivo naključje. Na plaži sem na e-bralniku do konca prebral knjigo Čefurji raus! avtorja Gorana Vojnovića. In glej ga zlomka, ko takole zadnji dan sedim v gostilni (trattoriji) Pod Trto pod trto v Strunjanu pride notri nihče drug kot Goran Vojnović osebno.

Ampak nisem zakričal Čefurji raus!.

Salamandra

16 07 2020

Ljubljanski Močerad je večstanovanjska, za naše razmere menda luksuzna stavba v Trnovem, ki vzbuja pri ljudeh mešene občutke in to v več pogledih.

Kar se same arhitekture tiče nekateri menijo, da gre za enega najlepših primerkov postkomunistične arhitekture na slovenskem, za druge je stavba tako ogabna, da jih sili na bruhanje. Kot bi nekdo pobiral ostanke razbitih kopalnic in iz tega naredil fasado, menijo tretji. Da je ograja na vhodu lepa, se strinjajo skoraj vsi.

Za nekatere prebivalce te zgradbe zlobni jeziki pravijo, da bi morali imeti vsaj začasno prebivališče na Povšetovi ulici 5 v Ljubljani ali celo na Slovenski vasi 14 v Mirni na Dolenjskem. Ampak menda sodijo med nedotakljivo slovensko postkomunistično elito. Ali imajo zlobni jeziki prav, težko sodim, ponavadi je pa tako, da je ulica kar solidno informirana in ve veliko. Lahko da k tej nedotakljivosti nekaj prispeva tudi varovalna, rumeno – črna barva, ki ponavadi v naravi simbolizira znak za nevarnost, oziroma na kratko – bejžte stran! Mogoče bi si morali še ostali pobarvati svoje zgradbe v rumeno – črno kombinacijo? Če že slučajno ne pomaga, škoditi sigurno ne more, mar ne?

Sam sem se zapeljal do zgradbe in skušal preveriti, če morda koga od prebivalcev poznam iz črne kronike. Vendar seznam prebivalcev te zgradbe ni tak kot v povprečnem slovenskem stanovanjskem bloku. Muratagić, Bešlić, Đorđević, Novak, Berishaj, Mlinar, Bajrami, Mitrović…

Tu ni na vhodu objavljenih nobenih imen ali priimkov. Samo Stanovanje 1, Stanovanje 2, Stanovanje 3 in tako naprej. Zakaj prebivalci tega bloka skrivajo svoja imena, ne vem. Če prideš na obisk, pa moraš očitno vedeti natančno, v katerem stanovanju nekdo živi. Tudi če bi prišla kdaj slučajno sem policija ob peti uri zjutraj izvajati hišne preiskave, si samo s priimkom ne more dosti pomagati. Mora vedeti natančno za katero stanovanje gre, ali pa da pozvoni kar pri vseh. Zlobni jeziki bi rekli, faliti kaj dosti ne morejo, če pretresejo kar vse. Pri nas velja namreč stereotip, da si kaj takega s poštenim delom itak ne moreš privoščiti.

Kot sem že velikokrat napisal je zame Slovenija postala nekakšen mali Balkan oziroma Jugoslavija v malem. In to zame ni nekaj pozitivnega. Na to kot narod nikakor ne moremo biti ponosni, saj s tem hitro izgubljamo lastno identiteto in postajamo tujci na svoji zemlji. Država pa tako postane en navaden azilni dom.

Balkan je v svetovnem merilu sinonim za vukojebino, kot se temu ljubkovalno reče.

Po padcu komunizma si je večina ostalih bivših komunističnih držav lepo opomogla, Balkan pa se je zapletel v vojno in še danes so na Balkanu ene izmed najmanj razvitih držav v Evropi. Sam sem se večkrat spraševal, kaj je temu razlog? Da bi bilo to pomanjkanje pameti na Balkanu, močno dvomim, saj so bili nekateri največji umi te civilizacije prav iz Balkana. Nikola Tesla recimo. Po mojem mnenju je razlog temu dejstvo, da v teh krajih vlada korupcija do najvišjih vrhov oblasti, odsotnost kakršnekoli resne pravne države, nekaj povsem običajnega so izterjave, podkupnine, izsiljevanja. V teh državah lepo uspevajo razni mali in veliki kriminalci. Če tu, pri nas, na Balkanu, župan skoraj sam osebno izvaja izterjave, se nam zdi to smešno v smislu kakšen car (tsar), kakšen lik, kakšna legenda in se iz tega norčujemo ob jutranji kavi! V razvitih državah jim kaj takega ni smešno in takega župana stresejo iz spodnjic. Samo tu čisto nič ne moreš spremeniti, ker je že sam sistem tak. Če napišeš kazensko ovadbo in priložiš zraven še vse dokaze, jo zabrišejo direktno v smeti, ali v najboljšem primeru takoj arhivirajo, tebi pa lahko z enim klicem na pravo telefonsko številko uničijo življenje. Zakaj? Ja zato, ker je mafija že država sama in vse njene inštitucije. Uradno sicer temu nihče tako ne reče, samo ob jutranji kavi se pa vsi iz tega norčujemo. Ko je enkrat okuženo in skorumpirano pravosodje, je problem praktično nerešljiv!

Samo komu zvon zvoni? Se morda s tem ne norčujemo tudi iz nas samih, saj v takšni državi živimo!?

Ampak iz Balkana si vsak pameten želi samo zbežati nekam stran. Stran od opankarjev. Stran od papučarjev. Stran od trenirkarjev. Stran od negativne selekcije. Stran od mafije. Samo stran od tu.

Ko včasih objavim na spletni strani Financ v komentarjih kakšno povezavo na moj zapis na tem blogu vidim, iz kje vse prihajajo obiskovalci. In to so praktično države iz celega sveta. Torej mnogi Slovenci so od tu očitno že uspešno zbežali in prepustili svoje mesto nekomu drugemu iz Balkana, ki tu išče svojo odskočno desko v kakšno normalno državo kje na zahodu. Tisti, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo, pa tu odkrijejo raj, saj jih nihče ne preganja. Oziroma ne preganja tako, kot bi jih kje na razvitem zahodu.

Precejšnje razočaranje je zame tudi EU. Človek bi pomislil, da bo EU poskrbela, da se v njenih članicah zgodijo demokratični procesi, če so jih že sprejeli medse. Vendar ne. V članici EU je povsem možno, da ima ena politična opcija v rokah propagandni aparat, ki se mu reče državna RTV in so ga prisiljeni financirati vsi davkoplačevalci. V članici EU je povsem možno, da ena politična opcija ustanovi elitno enoto policije z namenom pregona opozicije. Na nek način EU potem temu početju podeli legitimnost in tudi prebivalci sami menijo, da če bi bilo kaj narobe pri nas, bi nam to povedala EU. Da je zadeva še bolj absurdna, takšne navidezne demokracije, kot je tudi naša, pridigajo EU, kaj je to vladavina prava!?

Današnja Rusija je scam, ki ga lahko opazi vsak, ki pogleda par dokumentarnih oddaj na Youtube. Slovenija je mnogo bolj prefinjen scam. O Sloveniji ni nobenih takih dokumentarnih oddaj. Da odkriješ scam v Sloveniji, moraš pogledati v drobovje delovanja te države in pri tem povsem odklopiti medije, ker sicer te lahko spretno zavedejo.

Ampak moj današnji osnovni namen ni bil Močerad. To zgradbo sem slučajno srečal na poti.

V Ljubljano sem šel prevzeti nova očala, ker slabo vidim in s seboj sem pripeljal kolo, da se grem še malo voziti po Ljubljani s kolesom. To mi je zadnje čase postalo zabavno, saj je s kolesom Ljubljana praktično malo večja vas.

Ko sem prevzel nova očala, sem kupil mimogrede še nova sončna očala znamke Randolph. Stara očala znamke Police sem razbil na Piranskem obzidju, ko sem se zaletel v nek zid oziroma obok. Firmo Randolph nisem izbral zato, ker bi jo poznal, ampak zato, ker mi je bilo ime všeč in me je spomnilo na Grace Randolph, mojo najljubšo Youtuberko in filmsko recenzentko. Ne vem če še kdo drug tako kupuje ne najbolj poceni sončna očala?

Potem sem šel na Ljubljanski nebotičnik. Tam sem zadnje čase velikokrat, ker imajo dobro gibanico in ker imam od tam boljši pregled nad Ljubljano iz višine. Tokrat sem šel na nebotičnik tudi zato, da naredim plan, kam bi lahko danes še šel s kolesom.

V daljavi sem opazil cerkev sv. Jožefa, ki je bila po vojni nacionalizirana in je v njej deloval filmski studio Viba film. Torej nekakšen naš socialistični Hollywood, kjer so posneli številne znane filme. Sreča na vrvici, Poletje v školjki, Dolina miru, Kekec, Vesna in seveda legendarnega Kekca. Tam blizu je porodnišnica, v kateri sem se rodil neko nedeljo, jeseni leta 1969. Na tem mestu se je začela zgodba, ki še traja in nekaterim gre to blazno na živce. Sam se počutim kot nekakšen slovenski Simon Wiesenthal, le da je on lovil naciste, jaz pa postkomunistične zločince, ki nekateri še vedno niso tam, kjer bi morali biti.

Ker še vedno nismo uspešno razrešili misterije, kdo je dejansko umoril Ivana Krambergerja leta 1992, postanem včasih kar besen. Besno besen. Ne samo malo besen. Ampak bomo rešili tudi to. Potrpljenje je božja mast, pravijo menda v teh krajih. Rešili smo težje misterije in ni vrag, da bomo rešili tudi to. Če obstaja zločin, mora obstajati tudi kazen! In slej ko prej bodo ljudje videli, česa vse je bil komunizem sposoben. Pri nas ni bilo čisto nič drugače, kot v ostalih komunističnih državah. Samo Ivana Krambergerja so pa ubili leta 1992, ko so nam prodajali že demokracijo! V komunizmu je lahko tak umor način dela, za demokracijo pa je to nesprejemljivo in začno utripati rdeče luči, začnejo tuliti alarmi. Potem se pa rdeča luč prižge in gori neprestano. Dokler ni več razloga za preplah.

Torej najprej sem se šel poklonit mojemu rojstvu na Ulico stare pravde, kjer je bila v tistih časih porodnišnica. Narcisoidno? Jaz mislim da ne. To bi morali početi tudi ostali. Vsak poklonit k svoji porodnišnici seveda. Ne vsi k moji.

Potem sem se malo vozil s kolesom po Ljubljani.

Nekje v okolici Plečnikovih zapornic sem prišel na idejo, da grem pogledati, kako izgleda sprehajalna pot ob Savi v Črnučah. Takrat še nisem vedel, da je to dejansko del pešpoti, ki se začne v Kajak kanu centru v Tacnu in je dolga skupaj 14 km.

Jaz sem kolesaril po Dunajski cesti in potem zavil do hipodroma Stožice. Tu sem šel najprej desno po tej poti in sem prišel do točke, ko sem zagledal neke nagce ob Savi, kjer sem se potem obrnil. Sem pa opazil to tudi že pri nas na obali, da se nagi ponavadi ne kopajo in nastavljajo soncu tisti z najbolj izklesanimi postavami, ampak prej nasprotno. Človek bi mislil, da se bodo ravno ti najraje kazali v adamovem kostumu, da pokažejo sadove trdega dela v telovadnicah in fitness centrih. Skratka, ta pot se konča na eni strani ko prideš pod podvozom Štajerske avtoceste do nekega divjega kopališča ob Savi. In zagledaš nagce.

Sem šel pa potem še v drugo smer mimo kopališkega resorta na Ježici, ki je bil tokrat skoraj povsem prazen, čeprav je poletje na vrhuncu, naprej pod podvozom Dunajske ceste in nazaj čez Kleče na Dunajsko cesto. Kot rečeno takrat nisem vedel da se celotna trasa te poti dejansko začne v Tacnu, ker sicer bi šel do tja.

Je pa ta pot, vsaj zame, boljši PST od pravega PST, saj si ves čas v naravi, ob vodi in ne kolesariš skozi stanovanjska naselja.

Sem pa na tej poti pod mostovi mimogrede opazil tudi to, da niso bili včasih samo socialistični stanovanjski bloki tipski, ampak so bili tipski očitno celo socialistični cestni mostovi.

Morda se bo kdo ob vsem tem vprašal, kakšna pa je tu moja agenda.

Jaz nimam nikakršne moči in seveda tudi ne pooblastil, da bi spravil v red slovensko policijo, pravosodje, državno administracijo in obveščevalno službo. Prav tako jaz ne morem ukiniti državne RTV Slovenija. Edino kar jaz lahko počnem je, da pri nekaterih poskušam vzbuditi občutek krivde in slabe vesti.

Tudi če bi kandidiral na volitvah in tako poskušal kaj spremeniti, bi prostitutke na državni RTV Slovenija poskrbele, da me nihče ne bi maral. In te tetice moč manipulacije imajo. Tega se dobro zavedam in tega se dobro zavedajo tudi one.

Je že res, da je izdaja lastnega naroda sramota, ki jo bo pravilno ovrednotila zgodovina. Vendar to je kaj slaba tolažba za vse tiste, ki sedaj živimo tu in moramo vse to prenašati in gledati.

Skrbi me tudi za otroke v vrtcih, ki jih gledam, kako se brezskrbno igrajo. Že čez par let bodo spoznali, da so se rodili v državi, kjer vsi pridejo do služb samo po vezah in je korupcija vseprisotna. Če nimaš vez, nimaš skoraj nikakršnih možnosti, ne glede na tvoje sposobnosti. Najboljše avtomobile in vile imajo tu kriminalci. Take in drugačne vrste. Saj je vseeno. Kriminalec je kriminalec, pa četudi je župan ali minister. Marsikdo od teh, ki so sedaj v vrtcih, bo v nekem trenutku pomislil, da mora od tu oditi, saj tu ni prave perspektive. In EU to seveda z odprtimi mejami omogoča.

Kdo bo pa ostal tu?

Grobovi Slovencev in pol Balkana.

Današnja Slovenija je samo še eden stranski produkt zablode vseh zablod – komunizma in njegove sistematične negativne selekcije!

Misel dneva

13 07 2020

Vsem se v lajfu nekaj dogaja. Razlika je samo v tem, da eni o tem tudi nekaj napišejo, drugi pač ne. Oboje pa v redu. Važno je, da se dogaja. In to se. Vedno.