Nerazumevanje Bruslja

03 07 2020

Po poročanju nekaterih medijev je Slovenija dobila iz Bruslja opomin, ker ni zagotovila ukrepov, ki obsojenim preprečujejo, da bi bili na vodstvenem položaju. Sicer gre za četrto direktivo o preprečevanju pranja denarja.

Verjetno so naši mislili, da te direktive sploh ni potrebno prenesti v naš pravni red, ker pri nas za vodstvene položaje imenujemo samo nedotakljive, ki sploh ne morejo biti obsojeni. Ta naša lokalna folklora kot kaže tujcem ni najbolj jasna.

Kako Slovenija dejansko deluje je težko razumeti marsikomu, ki tu živi in misli, da situacijo dobro pozna (večina jo ne!), kaj šele tujcem.

Aktivno upravljanje lastnih misli

02 07 2020

Tole sodi sicer morda res na področje, ki ga pokriva moj sodelavec, ampak si bom kljub vsemu drznil nekaj iz laičnega vidika napisati o tem. Gre pa za enega najpomembnejših zapisov na tem blogu, ki sodi na področje Apokalipse.

Kaj točno so naše misli in kako nastanejo, po mojem vedenju trenutno še ne vemo natančno. Za nekatere so misli zgolj električni impulzi v naših možganih, drugi trdijo, da obstaja nekakšen Eter zavesti, kjer se rojevajo vse naše misli. Kaj je res, ne vem, sigurno pa vem zanesljivo, da ne verjamem v teorijo električnih impulzov. To se mi zdi pa kljub vsemu preveč poenostavljeno, da bi bilo lahko resnično. Elektrika ne zna, nikdar ni znala in nikdar ne bo znala razmišljati.

Ampak kakorkoli že, naše misli so dejstvo, s katerim živimo.

Jaz sem nekaj časa študiral, pa ne prav dolgo, kaj je sploh osnova, da se rojevajo misli? Po krajšem premisleku sem prišel do zaključka, da je to jezik. Dojenčki recimo se še ne znajo sporazumevati z jezikom. Dojenček ne razmišlja v smislu…v želodčku mi kruli, torej sem lačen. Na kakšen način bi lahko pritegnil pozornost mamice, da me podoji? lahko poskusim z jokom, če to ne bo šlo, bom začel kričati. Ne, tako dojenčki ne delujejo, ker še ne poznajo jezika. Njihovo obnašanje torej usmerja nagon. Isti nagon, ki usmerja čebelo, da leta od cveta do cveta in povsem isti nagon, ki usmerja telička, da išče seske pri mami kravi, ko je lačen.

Ko enkrat obvladaš jezik, pa lahko začneš razmišljati in bolj ko obvladaš jezik, bolj kompleksno lahko razmišljaš ter seveda svoje misli izmenjuješ z drugimi prek pogovora. Če obvladaš več jezikov, lahko svoje misli izmenjaš s širšim krogom ljudi. Če obvladaš še jezik matematike in fizike, lahko zelo natančno izračunaš, kje bo čez tisoč let nek planet ali Sonce.

S pojavom koncepta razmišljanja se pojavi hitro tudi koncept tako imenovanega notranjega dialoga, ko se človek pogovarja sam s seboj, ampak tudi temu rečemo preprosto razmišljanje. Nekaj tuhtamo sami pri sebi.

Kako točno se porajajo misli, po mojem mnenju še ne vemo. Vemo, da se in to je vse. Lahko se osredotočimo na določen predmet zanimanja in potem so misli koncentrirane, lahko nam misli begajo sem ter tja in strokovnjaki potem temu rečejo, da imamo težavo s koncentracijo. Včasih nam nekaj pade na pamet, pa sploh ne vemo zakaj. Vse pa se ne konča pri mislih. Marsikatere misli zaživijo in nastane to, čemur pravimo delo človeških rok. Vse zgradbe, tehnični dosežki, pesmi in proza, scenariji za filme, slabo napisani zakoni, skrbno načrtovani umori, krvave revolucije, goljufije pri javnih naročilih, anonimke v medijih in še marsikaj se je najprej rodilo kot misel! Seveda pa številne misli nikdar ne zaživijo in ostanejo samo v “naših glavah”, dokler ne zbledi spomin, da so se kadarkoli rodile. Ampak te misli vsaj niso povzročile neke škode, če že niso ustvarile česa novega in lepega, česa občudovanja vrednega.

Na tem mestu pride pa sedaj pomemben del, ki zahteva pozorno branje in razumevanje napisanega.

V krščanski religiji obstaja molitev, ki se ji reče Oče naš ali Gospodova molitev, avtor te molitve pa je Jezus Kristus. Zelo pomemben del te molitve gre pa takole…

… in ne daj, da pademo v skušnjavo, temveč reši nas vsega hudega.

Življenje je očitno v prvi vrsti ne najbolj lahka miselna igra. Ampak beseda igra je morda za koga preveč lahkotna, saj redko kdo življenje dojame kot neko igro iz skupine iger Človek ne jezi se. Za nekatere je življenje dar in se težko sprijaznijo z mislijo, da se v nekem trenutku neizbežno konča in morda nekje drugje ponovno začne. Za druge je življenje mučno prekletstvo in si želijo, da se to prekletstvo čim prej konča in nikdar več ne ponovi. Mnogi o tem sploh ne razmišljajo, ali pa jim je čisto vseeno. Nekaj pač počneš, dokler ne umreš in te pokopljejo, če te najdejo. Temu potem rečemo strokovno življenje nekam tja v tri dni.

Ampak če na življenje gledamo kot igro, rezultat ni vedno ugoden za igralca.

Zelo hitro se že kot otroci naučimo, da življenje lahko prinaša tudi nekatere tegobe in težave. Nenazadnje nas o tem vedno znova spomni zgodovina. Ampak veliko teh tegob in težav izhaja iz tega, da ljudje z mislimi niso znali in še vedno ne znamo aktivno upravljati in ne tehtamo kaj dosti, katere misli so take, da ima smisel, da zaživijo, katere pa je potrebno blokirati in potem ostanejo zgolj v “naši glavi” neizživete. Misli, ki nekomu drugemu povzročajo bolečino in trpljenje so že take, ki bi jih morali znati blokirat, ne pa da za vsako nam storjeno krivico ali prisoljeno klofuto posežemo takoj po meču in se skušamo čim prej maščevati. Kot je nekdo nekoč napisal – če nekdo meni vrže pasjo bombico, mu jaz zabrišem nazaj pravo bombo.

Tu moramo zaupati v to, da je sistemu, v katerem smo se po čudežu znašli, kristalno jasen koncept dobrega in slabega ter da ima že sistem sam vgrajene mehanizme, ki dobro na(d)gradijo, slabo pa kaznujejo in zavržejo. Torej nam ni potrebno vedno znova in znova pravice jemati v svoje roke in četudi se nam zdi, da je naše pravosodje skorumpirano in krivično, bo sistem sam poskrbel, da bo univerzalni pravičnosti zadoščeno. Slej ko prej. In najhujše kazni morda potem sploh niso zaporne.

Ta miselni proces v naših glavah si lahko predstavljamo tudi kot jadrnico na morju. Ena možnost seveda je, da jadrnico prepustimo vetrovom in morskemu toku da pljuje sem ter tja. V tem primeru je velika verjetnost, da se bo znašla pogosto sredi hudega viharja, ali se celo razbila ob čereh na obali. Lahko pa z jadrnico aktivno upravljamo, spuščamo in dvigamo jadra, spreminjamo smer in iščemo zavetje pred viharji.

Temu potem lahko rečemo v prispodobi aktivno upravljanje lastnih misli.

Seveda vse skupaj v praksi ni tako zelo lahko, saj na nas vplivajo še številni drugi dejavniki, kot so naša čustva. Dostikrat se odločamo v efektu, torej impulzivno, brez da bi lahko sploh tehtali, kaj naj z mislimi naredimo in katere je potrebno blokirati. Tako obnašanje je potem nagonsko, torej se v tem približamo živalim.

Če ima kdo težave z ločevanjem med dobrim in slabim oziroma osnovni konceptom dobro je dobro, slabo je zanič, pa lahko vedno naredi preprost miselni poizkus. Postavi se v vlogo Boga in se zazre nazaj sam vase. Bi bil kot Bog ponosen, radosten nad videnem, ali bi bil morda žalosten? Bi bil nad videnim odkrito razočaran? Bi ga postalo sram? Bi pobesnel? Bi se razjokal?

Za konec te pridige pa še nekaj misli iz Zb(i)rke misli na to temo:

ZA VSE MOJE GREŠNE MISLI
RES NE MOREM BITI SAM KRIV.
SAJ SI JIH NISEM JAZ IZMISLIL.

MISEL MOJA MALA,
LEPO SI ME NAPLAHTALA,
JAZ PA SEM TI VSE VERJEL.

VSE MISLI NAJPREJ FILTRIRAM,
POTEM PA ŠE CENZURIRAM.

MOJEMU MOŽGANU NE ZAUPAM VEČ,
ODKAR JE ZAČEL RAZMIŠLJATI
PO SVOJE.

UPORABLJAM DOMIŠLJIJO
IN NE DOVOLIM,
DA ONA ZLORABI MENE.

NA PROVOKACIJO NISEM NASEDEL.
NASADIL SEM SE.

ČE BI MISLI UBIJALE,
SEM MORILEC.
VEČKRATNI.

KDOR MISLI,
DA VE VSE,
NAJ ZAMENJA PONUDNIKA MISLI.

VSE VELIKE STVARITVE ČLOVEŠKIH ROK
SO SE NAJPREJ RODILE KOT MISLI
IZ NAVDIHA.

NAVDIH SI NE PUSTI UKAZOVATI.
SE PA RAD RAZVAJA.

in ne daj, da pademo v skušnjavo, temveč reši nas vsega hudega.

Amen.

Vizija raja

02 07 2020

Raj je nek miselni koncept, ki si ga verjetno vsak predstavlja po svoje. Kot tak je torej prilagodljiv posamezniku.

Moja vizija raja je star volkswagnov kombi in tri študentke zadnjega letnika filozofije na FDV, s povprečjem ocen vsaj osem in uspešno zaključenimi vsemi laboratorijskimi vajami pri predmetu marksistična politična filozofija. Ter štiri frnikole.

Moja osebna terapevtka Eva sicer meni, da je po njeno to bolj koncept pekla, ampak tu se pač lahko samo strinjam, da se z njo ne strinjam.

Slavoja Žižka bo pa potrebno pustiti doma, ker to je pa v mojem happy vanu, strogo prepovedana literatura, ki sodi med herezijo.

Utrinki Ljubljane

02 07 2020

Začenja se še en nov dan pod diktaturo in tiranijo nove oblasti. Številne je strah za prihodnost. Delajo se različni seznami oporečnikov. Nihče ne ve, kaj bo. Udeležbe na protestih so postale nevarne, saj je očitno med protestniki pomešanih precej takih, ki skrbijo za prepoznavo obrazov. Sistematično se pregledujejo Facebook profili. Ljudje smo postali paranoični, saj nikdar ne veš, kdo je kdo in kakšna je njegova agenda. K zelo napetemu ozračju je svoje prispevala še epidemija novega koronavirusa. Če ti uspe in se ne znajdeš na seznamu oporečnikov ali ne padeš v nemilost oblasti, te lahko pokosi virus.

Nevarnost preži na vsakem koraku.

Nekaj prepotrebnega optimizma mi vzbudi oglas, kjer nekdo za 30€ riše kužke. V teme oglasu zagledam upanje. Dokler si ljudje želijo ročno narisanega svojega kužka, ne more biti vse tako črno…razmišljam sam pri sebi.

Ko se takole spehajam po jutranji Ljubljani, poskušam najti kakšen motiv, na katerem ne bo samo grafit Ustavimo ablast, ki zna samo krast, napisano s pisavo, ki izdaja, da je avtor ponavljal verjetno že malo šolo, ko so se učili lepo, pravilno pisati. Koliko razredov osnovne šole je uspešno dokončal, si ne upam ugibati. Prav veliko ne.

Na Ribjem trgu naredim sliko vodnjaka Dekleta z vrčem. Vonja po ribah ne začutim. Morda je še prezgodaj in se tržnica odpre kasneje. Na tem trgu stoji tudi najstarejša hiša v Ljubljani iz leta 1528, v kateri je nekaj časa bival Primož Trubar. Če bi živel danes, bi verjetno hodil k vodnjaku jokat, ko bi videl, kaj počnemo z jezikom. Balkanizacija kamor pogledaš. Nekateri tudi v tem vidijo prednost, saj je jezik bolj sočen in je nabor kletvic bistveno širši. Nekatere od teh kletvic so naravnost ostudne, sploh tiste, ki omenjajo v isti povedi Sonce in intimne odnose.

Zraven Parka Zvezda stoji nek monolit, na katerem ne piše nič. Monolit brez besed, ga na hitro poimenujem. Ob tem monolitu se spomnim na film 2001: Vesoljska Odiseja. Zraven monolita je položen venec.

Foto: Dr. Onyx

Jutri je petek. Časa za nove proteste in novo prepoznavo obrazov. Seznam oporečnikov bo zanesljivo dopolnjen z novimi imeni. Narod, ki ni sposoben razčistiti s preteklostjo in se zazreti z optimizmom v prihodnost, čaka trpljenje. Sadomazohizem je verjetno pravi izraz za ta vzorec obnašanja.

Monolit brez besed pa nič. Kdor molči, desetim odgovori. Prostora za nove vence pa še precej.

Monolit brez besed.

Botanični vrt

01 07 2020

V nedeljo popoldan sem skočil v Ljubljanski Botanični vrt. Ker se tudi sam zadnje čase nekoliko bolj intenzivno ukvarjam z vzgojo in oživljanjem sobnih rastlin sem hotel zlasti preveriti, kaj na tem področju počne konkurenca. Že dokaj hitro sem ugotovil, da imajo rož in rastlin več od mene. Sem bil pa vesel, ko sem opazil, da imajo v svoji zbirki tudi nekaj takih rastlin, kot jih imam jaz. In sem bil kar malo ponosen, ko sem jih prepoznal.

Drevesasta šeflera, precej večja od moje, Dracena in Cikas palma tudi. O, lepa, lepa… Slonova nogica, seveda tudi spet večja od moje…vse so večje od mojih. Pa kaj je to? Tekmovanje kdo ima večjo? Edino Saracenija je njihova manjša. Upam pa, da ima bolj urejeno prebavo od moje.

Naslednje tri fotografije štejem med blažja umetniška dela.

Na prvi sem poskušal z igro svetlobe in sence ustvariti vtis pahljače.

Druga fotografija je nekakšna skakalnica, kjer sem poskušal s kompozicijo poustvariti občutke smučarskega skakalca na letalnici, ko iz zaleta gleda v globino.

Tretja je pa samo list z luknjami.

To se mi je zdelo samo po sebi umetniško narejeno. Ne razumem sicer najbolje, čemu te luknje v listu služijo, ampak videti so pa lepo, glede na to, da gre za rastlino s tako srhljivim imenom – Monstera. Tako ime bi jaz dal prej kakšni veliki mesojedki, ki je sposobna prebaviti poljskega zajca.

Seveda se pa tudi tokrat nisem mogel premagati in sem pri konkurenci kupil še dve rastlini za v mojo domačo zbirko. Ena mi je bila preprosto všeč, drugo sem pa kupil zato, ker je pisalo, da gre za drevo denarja, ki prinaša veliko sreče, blaginje in bogastva. Sicer znanstveno so rastlini reče Crassula, kar pri nas prevedemo v Krasula, ki pa meni zveni smešno za rastlino, ki prinaša denar. Če se bo pokazal čez čas učinek te rastline, jih nameravam potem kupiti v večjih količinah, preden jih povsod zmanjka. Lahko pa da gre spet za nek marketinški trik in si je kdo spomnil tako ime samo zato, ker rastlina ni šla dobro v promet.

Vsaj zame impresiven design pa je čebelnjak v Botaničnem vrtu.

Ker se je oče ukvarjal s čebelarstvom so mi zadeve s čebelami dokaj poznane. Čebele sodijo med najbolj pomembna živa bitja tega planeta, saj skrbijo za opraševanje rastlin. Zato seveda sodijo tudi na častno mesto v vsak botanični vrt. Zelo dobro pa ima ta čebelnjak rešeno pregrado s steklom pred panji, tako da si lahko od blizu pogledaš pristajanje in polet čebel iz panja. Če se panju preveč približaš te čebele namreč rade pičijo, ker si za njih avtomatično vsiljivec, četudi ne misliš nič slabega.

Foto: Dr. Onyx

Kogar čebele zanimajo priporočam knjigo Svet čebel avtorja Ivana Esenka. Vsaka resna knjiga o čudežih narave bi se morala po moje začeti s čebelami.

vir: Družina

Poglej še:
Vzgoja sobnih rastlin
Plečnikov botanični vrt za plevele

Ko bom opazil razliko

01 07 2020

Časi za naše tiskane medije morajo biti težki. Epidemija novega koronavirusa je povzročila, da je bila marsikatera naročnina na časopis odpovedana. Veliko gostiln in javnih ustanov je verjetno naročnino odpovedalo tudi zato, ker se virus lahko širi s prenosom prek časopisa, ki si ga deli več bralcev. Marsikateri oglaševalec je zmanjšal število oglasov v tiskanih medijih zaradi gospodarske krize.

Delo v svoji prilogi Ona s celostranskim oglasom nagovarja že nagovorjene. Očitno vsem ostalim s tem oglasom sporočajo, da so v težavah in je usoda črne vdove negotova. Lahko še sama postane truplo na medijskem prizorišču.

vir: Ona

S celostranskim oglasom sporočajo, da razlike ne opaziš, dokler jo ne opaziš. Tega slogana moram reči ne razumem. Razliko bom opazil, ko bo. Dokler ni razlike, nimam kaj opaziti. Delo je bilo del propagandnega stroja levice ves čas tranzicije in tu se ni spremenilo čisto nič. Razlike ni moč opaziti, ker je kot rečeno ni. Ko bo, pa razlika bo in jo bomo seveda tudi opazili. Brez reklame.

Tudi slogan vedeti več pomeni imeti moč je bolj za lase privlečen, čeprav ne trdim, da ni v njem tudi kančka resnice. Ampak časopis Delo se zaveda, da tista prava moč pomeni imeti možnost vpliva na svoje bralce. In to je v samem bistvu vsakega dobrega propagandnega stroja politike.

Manipulacija za politično indoktrinacijo, bi bil mnogo bolj primeren slogan.

Ampak kdor to ve, ima moč, da se tej manipulaciji na široko izogne. To je tudi moč. In Delo to zelo dobro ve, saj jim naklada z leti strmo pada.

Morda bi lahko enkrat poskusili še s tem, da bi izdajali eno verzijo časopisa brez notranje politike, torej za tiste, ki jih motijo nenehni poskusi ideološke indoktrinacije v smislu Živalske farme – štiri noge dobro, dve nogi slabo. Kučan dobro, Janša slabo. Ne trdim, da se bo to potem Delo prodajalo za med. To ne. Poskusiti pa morda kljub vsemu velja.

Trgovanje z organi

01 07 2020

Marjan Šarec, prvak stranke LMŠ je za nek časopis izjavil, da je pri prestopu poslanca tako, kot pri presaditvi organa. Traja nekaj časa, da ga telo sprejme ali zavrne.

Marjan Šarec pa je ob tem pozabil povedati, da se z organi tudi trguje na črnem trgu in da niso vsi organi za rezervne dele pridobljeni na zakonit način.

Kakšna je trenutna cena poslanca na črnem trgu ne vem. Po moje prav dosti niso vredni.

Olika je moja odlika

01 07 2020

Ko prebiram razne komentarje na spletu in debate po spletnih forumih sem dobil občutek, da so mnogi pri nas zelo nestrpni, celo sovražni do tistih, ki jih dojemajo kot politične nasprotnike, pri čemer prevladujejo podobna čustva, kot pri ekstremnih športnih navijačih. Žaljivke letijo na vse konce. Svečkarji, Jajo, Prištinski dohtar, Princ TemeTM…Včasih kdo v eter vrže popolno laž ali čisto izmišljotino in to potem oživljajo še v nedogled. Tudi ko se že ve, da gre za navadno laž ali izmišljotino, ta ne umre, ampak živi veselo dalje. Nekaterim se zdi, da so politiki tam samo zato, da jih lahko javno žalijo in sramotijo, pri čemer so dovoljena vsa sredstva, ker so javne osebe. Včasih celo politiki sami to vzpodbujajo in pri tem aktivno sodelujejo, kar je pa sploh neumnost in streljanje v lastno koleno s pnevmatskim zabijalnikom za žeblje.

Ko sem nekje omenil, da se mi zdi, da so pristaši levice bolj nagnjeni k žaljenju političnih nasprotnikov in da je druga stran bolj olikana, sem dobil nazaj odgovor:

Če bi bil premier vlade malce bolj kulturen, bolj povezljiv med ljudstvom, bi bilo vse ok. Ampak ne, on zanalašč povzroča nemire, in narod medsebojno skrega. Ko je bil prej na oblasti, je narod zmerjal z Zombiji, sedaj s komunisti in levičarji? Prej je bil kriv Kučan, sedaj Šarec, in nikakor ničesar konstruktivnega. vedno le kreg kreg kreg in nič produktivnega. Kot je Šarec rekel, za twitanje ima preveč časa. Roko na srce, njegovi twiti niso nikakor ustrezni funkciji ki jo izvaja.

Potem sem mu jaz odgovoril, da olikanost nikdar ne more biti pogojena z obnašanjem drugih. To je tvoja lastnost in ne od drugih.

Nakar mi na to nekdo drug odgovori preprosto z Ne klobasaj.

Na to pa nisem našel primernega odgovora. Če ne gre, pač ne gre. Morda kdaj drugič.

Če bi vsi spuščali naše standarde olike vsakič, ko opazimo, da je šel nekdo okrog nas še nižje, potem smo čez čas vsi čisto na dnu. Tu se pač ne sme ozirati na druge. Vzdrževati moraš svoj nivo olike in se ne pustiti provocirati. Vemo pa, da je mnogo lažje spuščanje, kot pa plezanje navzgor.

Potem nekdo da povezavo na nek twitter profil ObjaveIzKleti, s katero verjetno želi demantirati mojo tezo, da so pristaši desnice bolj olikani.

vir: ObjaveIzKleti

Na to mu jaz odgovorim, da na vsaki strani najdeš tudi tiste, ki blodijo po dolini senc in teme. Se pa nima smisla s tem preveč obremenjevati. Pač ignoriraš. Če gre za kazniva dejanja pa je to potem posel za policijo, ne pa da se poskuša na lastno pest žveplo z žveplom nevtralizirati. To pomeni vedno samo še več žvepla na kupu in še večji smrad, ki draži nosnice.

Sem si pa za ime tega zapisa izposodil ime projekta šolskega centra Novo mesto. Upam, da njihovi dijaki, ko odrastejo, ne končajo na kakšnem spletnem forumu ali kot komentatorji pod “novicami” na 24ur.

Bajka

30 06 2020

Komunizem nam je prilagojeno verzijo zgodovine pripovedoval 45 let, potem pa še nadaljnjih 30 let branil to bajko! Dokler ni od vsega skupaj ostala samo še ena čisto navadna pripovedka.

Medvedek Lovro

30 06 2020

Včeraj sem si za 8 € kupil otroški zemljevid Medvedek Lovro raziskuje Slovenijo za lažjo odločitev, kje bi lahko porabil turistične bone.

Z veliko žalostjo sem ugotovil, da mi je svet preko Mure v vzhodni Sloveniji popolna neznanka, saj kot turist tam praktično še nisem bil, kar se mi zdi velika krivica. Tako da bo zelo verjetno letos za počitnice na vrsti Prekmurje.

Na tem otroškem zemljevidu so tu narisani mlin na Muri, štorklje, prekmurska hiška in balon, verjetno pa je tam še marsikaj zanimivega, kar je vredno obiskati in videti.

K temu zemljevidu po mojem mnenju lepo sodiš še knjižica Slikovita Slovenija. Samo potem si pa samo še bolj zmeden, kam s turističnimi boni. Ali pa manj. Kakor se vzame.

Vonj po železnici

29 06 2020

V soboto sem se želel oddahniti od petkovega napornega reševanja slovenskega turizma na obali, zato sem dan posvetil rekreaciji. Načrt je bil s kolesom iz Ljubljane do Litije in nazaj.

Avto sem parkiral na obrobju Ljubljane, ob Cesti v Kresnice, kjer se sicer začne pohodniška pot na Debenji vrh. Kolesarska pot do Litije je v celoti lepo označena s tablami, tako da ne zahteva kakšnega večjega miselnega napora v smislu kam pa sedaj ali katera pot je prava. Lahko povem, da se nisem na poti niti enkrat izgubil, kar si lahko tisti, ki je postavljal te table, šteje v čast. Job well done.

Večina kolesarske poti je prijetno ravninska in kolesariš v nekakšnem sendviču med železniško progo in reko Savo oziroma na začetku poti voziš še ob Ljubljanici, nakar prideš do sotočja Ljubljanice in Save. Potem pa s kolesom kar precej časa vijugaš skupaj s Savo in železnico. Do Litije je 22 kilometrov, kar ob rekreativnem tempu z ogledovanjem okolice pomeni uro in pol. Kdo bi ob tem zavzdihnil kaj tja in nazaj, ampak jaz si pač vzamem čas, da še kaj vidim, ne samo vrtim pedala. Torej zame toliko samo v eno smer.

Večino poti kolesariš po odprtem, tako da ko sonce pripeka in je zunaj vroče, je zares vroče. In v soboto je bilo vroče. Čez trideset. Zadnji del poti od Pogonika do Litije je speljan po gozdu, tako da vročina popusti in voziš po senci. Da zadeva kljub vsemu ni prelahka, je na tem delu poti ne prehud vzpon. Ampak to pišem s časovno distanco. Takrat se mi je zdel kar hud.

Pri Pogoniku je včasih stal grad iz začetka 16 stoletja, ki so ga partizani med drugo svetovno vojno požgali, ker so se v njem naselili okupatorji, lastnik pa ga je po vojni potem obnovil. V bližini gradu je tudi partizanski spomenik, saj so tu poskušali partizani ohromiti oskrbo evropskih bojišč z napadom na železniški most. Železniški mostovi očitno nastradajo v vsaki vojni. Če si most in se začne vojna, veš, da bo hudo. Vsaj ena stran te bo hotela na vsak način podreti.

Tu v gozdu sem srečal skupino mladih, ki se je očitno odpravila na neko čistilno akcijo. Ena izmed mladenk je nosila na hrbtu karton z velikim napisom NARAVE NE DAMO, na majici pa je imela nek slogan v zvezi z Janšo. Tako na hitro sem ocenil, da ni ravno njegova vneta oboževalka. Očitno je politična indoktrinacija uspešno segla tudi do mladih v teh krajih. Torej ta pojav ni zgolj značilen za Ljubljano, kot sem si sam naivno predstavljal. Upam, da je čistilna akcija uspela. Če se pri nas lotiš takih čistilnih akcij, ponavadi uspejo, saj smeti in odpadkov ni tako težko najti.

V Litiji se nisem prav dolgo zadrževal, ker se mi je zdelo, da me bo od vročine infarkt, tako da sem želel čim prej nazaj. Za trenutek me je obšla celo slabost. Ker se je voda v bidonu segrela, sem želel v trgovino po pijačo. Na vratih se spomnim, da so sedaj spet obvezne zaščitne maske, kar seveda nisem vzel s seboj. To se mi zadnje čase pogosto zgodi. Smo mislili, da se je epidemija že končala in je vse po starem. Ni. Na hitro sem dobil občutek, da je Litija še eno slovensko mesto, ki v bistvu ni več kaj dosti Slovensko. Še en šolski primer uspešne balkanizacije.

Na poti nazaj sem se večkrat ustavil in bil hud boj z vročino. Namesto da bi šel zgodaj zjutraj in prišel nazaj do desete ure, jaz kolesarim po najhujši vročini, sredi dneva. Daljši postanek sem naredil na železniški postaji v Kresnicah, kjer sem se usedel na klopco. Mimo mene zdrvi tovorni vlak, ki ga pozdravi vlakovni odpravnik z loparčkom. Tako kot nekoč. Potem sem nekaj časa občudoval povsem belo industrijsko zgradbo, ki stoji tik zraven železniške postaje. Po snežno belem videzu sodeč sem menil, da gre za cementarno ali proizvodnjo apna. Na spletu sem potem doma prebral, da gre za proizvodnjo apna in da začetki podjetja segajo v leto 1929. To je bilo leto, ko se je začela velika gospodarska kriza oziroma velika depresija. Očitno proizvodnje apna ta kriza ni huje prizadela, saj snežno bela tovarna obratuje še danes.

Še nekajkrat sem se potem ustavil ob Savi. Na večih mestih sem opazil opozorilne table, da je prepovedano odlaganje smeti. Očitno nekateri Savo dojemajo kot greznico, ki odplakne navzdol do Beograda vse, kar vanjo zmečejo. Na enem takem lepem mestu ob Savi bi pričakoval, da bo stala klopca, kjer se lahko usedeš in opazuješ reko, ampak je tudi tu nastalo smetišče, kjer so odvrgli v reko gradbeni material in celo stebla, po domače štible od pobranega krompirja.

Otroci se verjetno tu igrajo igro, kdo bo prvi opazil truplo, ki plava po Savi in je stopilo v deročo reko kje v Ljubljani, v poznih nočnih urah, opito do onemoglosti. Kot mi je razlagala sodelavka, so se otroci včasih tu igrali tako, da so žabam dali v rit slamico, jih napihnili in spustili navzdol po reki. Bljak! Jaz sem sicer s tem polemiziral, češ da žabe nimajo riti, samo potem me je zatolkel sodelavec, češ, na kaj pa bi se potem usedle?

Tole z žabami se mi zdi še hujše mučenje živali od mojega kurjenja koloradskih hroščev v žveplu. Jaz sem imel pri tem vsaj nek višji cilj. Želel sem ostale koloradske hrošče prestrašiti, da bi zbežali iz našega krompirja, posajenega na vrtu, samo to ni imelo na njih nobenega učinka. Verjetno so si mislili, da vsak v žveplu skurjen koloradski hrošč pomeni več krompirja za druge. Ne prav inteligentne živali. Mar bi jih pustili v Ameriki, kjer so prvotno menda bili staroselci, dokler jih ni nekdo pripeljal z ladjo še v Evropo in so se potem tu na veliko uspešno razmnožili.

Ko sem tako kolesaril tik ob železniški progi sem dobil občutek, da ima tudi železniška proga svoj značilen vonj.

Nekje v okolici Jevnice zagledam poslovno priložnost. Starejša bajta iz časov, ki so le še bežen spomin. Razmišljam, da bi tu lahko lastnik uredil manjši muzej, kako so v teh krajih živeli nekoč. Seveda to ne bodo takoj blazni zaslužki, sčasoma pa bi se dalo verjetno dodatno zaslužit kašen evro.

Tu nekje sem mimogrede in na hitro podelil še prestižno nagrado za najbolj domiselno ograjo. Ali je lastnik te ograje dobil idejo zanjo kje na internetu, ali si je sam izmislil, nisem preverjal. Če se izkaže, da je ideja pobrana od kje, bom nagrado seveda vzel nazaj oziroma podelim samo nagrado za realizacijo, ne pa tudi za originalno idejo.

Foto: Dr. Onyx

Ja, kot kaže ima tudi železniška proga svoj značilen vonj.

Parkirišče za konje

28 06 2020

Včasih se mi zdi, da me je povozil čas, vsaj kar se tiče razumevanja prometnih znakov.

Tale znak spodaj stoji pred botaničnim vrtom v Ljubljani. Kakor jaz razumem ta znak, velja tu prepoved parkiranja, razen za konje. Torej tu konja lahko parkiraš. Ampak ko sem videl ta znak, se mi je zdelo, kot bi bil v srednjem veku ali na divjem zahodu. Takrat si predstavljam, da je bilo za parkiranje konj dobro poskrbljeno. V teh časih pa težko najdeš še kakšno parkirno hišo za konje, kaj šele zunanje parkirišče.

Foto: Dr. Onyx

Sedaj razmišljam, kako bi bil videti prometni znak – Dovoljeno za ambasado, plemstvo in zadnjega austro-ogerskega cesarja?

Misel dneva

28 06 2020

Politična indoktrinacija je veter, ki piha v vse smeri. Ne samo v levo, ali samo v desno.

Od Strunjana, do Pirana in naprej

27 06 2020

Včeraj sem se ponovno odpravil na misijo reševanja slovenskega turizma. Tokrat sem šel reševati našo obalo. Meni se včasih zdi, da sem rojen za žrtvovanje. In kaj je lahko bolj plemenito, kot žrtvovati se za reševanje našega turizma, ki ga je močno prizadela epidemija novega koronavirusa?

Brez kakršnegakoli tehtnega razmisleka se odločim, da se odpeljem do Strunjana in tam parkiram. Na plaži ponavadi ne uživam preveč, ker mi je sigurno nekam vroče, kakorkoli se obrnem. Včasih pa še močno piha, ali ni vetra, tako da ti je še bolj vroče. Hitro se začnem na plaži tudi dolgočasiti. Tokrat sem se odločil, da dan posvetim literaturi in sem s seboj na pot reševanja slovenskega turizma vzel knjigo Živalska farma Georga Orwella.

V Strunjan pridem nekje ob pol enajstih, kar je zame še zgodnje jutro. Na velikem plačljivem parkirišču nisem našel niti enega prostega mesta za parkiranje. Naredim še en častni krog, če sem morda prvič kaj spregled. Ne, nisem. Res ni niti enega prostega mesta za parkiranje. Ne najdem ga tudi v okolici. Očitno se nas je veliko na isti dan odpravilo na misijo reševanja turizma, si mislim sam pri sebi in pri tem zelo malo manjka, da bi prvič na glas zaklel. Ampak kolnejo otroci, tako da ta izbruh čustev zadržim v sebi. Nekateri menijo, da to ni dobro in da bi moral človek včasih čustvom pustiti, da po naravni poti zapustijo telo.

Ko sem tik pred tem, da doživim še napad besa, razmišljam, zakaj nisem s seboj pripeljal kolesa in bi lahko parkiral kje dlje od obale. Ampak če nimaš načrta, se nanj vsaj ne moreš jeziti, da je bil slab.

Iz Strunjana se prek Belega križa odpeljem naprej do Pirana. V krožnem križišču, kjer je odcep za Piran, naredim par krogov več, kot je običajno. Odločiti se moram namreč, kam naprej. Zapeljem v Piran. Spodnje parkirišče ob obali piše, da ni za obiskovalce in me table usmerijo v parkirno hišo. Parkirnih hiš se sicer bojim in če se da, na daleč izogibam, ker so ponavadi hud preizkus moje duševne uravnovešenosti in vozniških spretnosti, Jaz nimam ne enega, ne drugega. Prvo prosto mesto najdem kakšnih pet nivojev pod vrhom in mukoma spravim ne ravno velik avto v ne ravno velik prazen parkirni prostor. Vrata na voznikovi strani sem komaj odprl toliko, da sem se povlekel ven iz avta. Nekaj kilogramov več in bi verjetno obtičal, zagozden med vrati. Ko pridem do avtomata za plačilo parkirnine, me prešine misel, kaj bom jaz počel v Piranu, saj Piran ni za kopat, ampak sprehajat. Ko zagledam še cenik parkiranja je odločitev sprejeta hipoma. Jaz moram stran od tu. In sledi potem spet pet nivojev vzpenjanja po parkirni hiši, na srečo pa mi ni bilo treba plačati parkirnine, ker sem parkirno hišo zapustil dovolj hitro.

Sledi spust do Portoroža in počasna vožnja po promenadi. Nekdo je kar sredi ceste pustil prižgan avtobus z vklopljenimi vsemi štirimi utripalkami, tako da smo kakšnih deset minut stali na mestu. Nekajkrat sem potrobil, da dam vozniku avtobusa vedeti, da postajam živčen in naj umakne ta prekleti avtobus nekam dol s ceste. Ponavadi v takih primerih tudi blendam, ampak tokrat je bila zunanja svetloba premočna in to ne bi imelo nekega velikega učinka. Samo žarnici bi čisto po nepotrebnem skrajšal življenjsko dobo.

Z bočnim parkiranjem se tudi tokrat nisem šel smešit, tako da sem parkiral kar na moje standardno mesto v Luciji, zraven marine. Včasih je bilo to parkirišče brezplačno, sedaj pa je že nekaj časa rampa in avtomat za parkirnino. Reševanje slovenskega turizma se je v tej zgodnji fazi izkazalo predvsem kot iskanje plačljivega parkirnega mesta.

Na poti do plaže zagledam ob teniškem igrišču grafit, na katerem piše, da je Janez Janša nekomu uničil življenje. Bogi. Mojega je uničila Tanja Fajon, ko se je poklonila spomeniku Borisu Kidriču, pa zato ne pišem grafitov.

Svoj prostor pod soncem si najdem na plaži zraven Kampinskega. V vodi so neke velike školjke. Z njimi se da igrati igro, da jim daš prst in ga poskušaš izmakniti, še preden te uščipnejo. Študiram, kateri prst bi bil lahko primeren. Sredinec nikakor, saj z njim izražam čustva in komuniciram z okolico. Ostalih prstov se mi zdi tudi škoda. Morda bi bil še najbolj primeren mezinec, samo potem se spomnim, za kaj vse je uporaben mezinec in se odločim, da se s temi školjkami ne bom igral. Za zabavo si naj najdejo koga drugega.

Knjigo Živalska farma sem z užitkom prebral. Ta knjiga mora biti v Severni Koreji sigurno prepovedana. Ni mi tudi jasno, kako je šla lahko skozi našo cenzuro? Očitno niso sploh razumeli, kdo so v tej pripovedki prašiči, ovce in krokar. Zabavna mi je bila tudi asociacija na potemkinove vasi. V knjigi so namreč živali na farmi, da bi prikrile pomanjkanje hrane, lesene skrinje napolnile s peskom in na vrhu posule žito. Na mestu, kjer najbolj delavnega konja odpelje konjederec v klavnico, ko povsem opeša, sem postal žalosten. Ob tem se spomnim, da je tudi pri ljudeh tako, da tistim najbolj pridnim nalagajo čedalje več dela, dokler ne opešajo, nakar jih brez razmišljanja zavržejo. Najbolj sem se nasmejal, ko si je vodilni prašič kar sam sebi podeljeval neke medalje za izmišljena junaška dejanja. In če je meni nekaj v taki vročini smešno, potem je zares smešno tudi sicer. Živalska farma je sicer politična satira, ki z živalskimi prispodobami opisuje Stalinov totalitarizem. Razmišljam, da bi nekoč nekaj takega napisal za slovensko tranzicijo. Prašiči in ovce so namreč isti. Vloga prašiča Cvilka pa je kot nalašč pisana za naše tranzicijske medije.

Štiri noge dobro, dve slabo, neprestano ponavljajo ovce, ki verjamejo prašiču Cvilku vse na besedo.

Ko je bilo že pozno popoldan sem se spomnil, da sem prišel sem reševati slovenski turizem in da še nisem zapravil skoraj nič. Čaka me sicer še plačilo parkirnine, ampak to je par evrov. Odločim se, da grem sedaj pa zares zapravljat in se odpeljem nazaj v Piran, v isto parkirno hišo, v kateri sem že bil.

Na spodnjem parkirišču ob obali mi ne gre v glavo, kako je to parkirišče rezervirano samo za domačine, veliko avtomobilov pa z registracijami LJ, CE in MB? Očitno spet neki partijci s privilegiji še iz prejšnjega režima. Pri nas je ta miselnost še kako živa.

V Piranu se poskušam obnašati kot tuji turist, ki je prvič tu, zato mi je vse lepo in novo. Skoraj da se nisem začel dreti meraviglioso in prepevati O bella ciao, bella ciao, bella ciao, ciao, ciao…

Tu se operacija reševanja slovenskega turizma zares začne in začnem na veliko zapravljati. Pravi Shopping Spree. Najprej si kupim za šest evrov verižico za okrog vratu s križem. Ker veliko mojih sodelavk nosi majice z rdečo zvezdo se mi zdi to dobra provokacija. Res pa verjetno v službi še nekaj čas ne bom napredoval zaradi tega. Ampak ker sem prilezel že skoraj do vrha, me to ne skrbi preveč. Važno da bodo sodelavke hude. Ob tej misli se zlobno nasmehnem.

Potem plačam deset evrov za razstavo pajkov. Na ogled so sami neki veliki primerki pajkov. Suhe južine so tu izven konkurence. Nekateri znajo plezati celo po gladkem steklu in sedaj razumem, zakaj se reče človek – pajek Spider-Manu. Večina terarijev ima nek prostor, kamor se pajek lahko skrije, tako da polovice razstavljenih sploh ne vidiš. Očitno ne razumejo, da so na razstavi. Večina pajkov poskuša skopati luknjo in zbežati od tu.

Ob obali si privoščim Cuba Libre za pet evrov. To štejem kot reševanje gostincev. Bolje rečeno žrtvovanje za gostince. Na tabli ob lokalu zagledam, da obstaja očitno tudi nek koktajl z imenom adios motherfucker. To priznam in ni me sram – prvič slišim. Razmišljam, da bi adios motherfucker naročil za s seboj v smislu dovtipa, samo osem evrov se mi zdi predrago za nekaj, kar sploh ne vem kaj je. In verjetno natakarica dovtipa sploh ne bi pravilno razumela.

Ko zagledam kip ženske na obali me spet prime, da bi se začel dreti meraviglioso in prepevati O bella ciao, bella ciao, bella ciao, ciao, ciao…

V zraku začutim nekaj nedoločljivega. Torej točno to, kar obljublja predstavitveni letak tega lepega mesta. Nisem pa vedel, da je to tu.

Potem pride na vrsto meni draga Stolna cerkev svetega Jurija. Tu se je namreč praktično končala moja slikarska kariera in sicer že v osnovni šoli. Takrat sem dobil nekakšen nagradni izlet na Ex-tempore in zadnji dan narisal na hitro zvonik te cerkve. Žirija, ki je podeljevala nagrade, je moje delo spregledala, je bilo pa kljub temu razstavljeno na priložnostni razstavi v neki galeriji. Kaj vse bi lahko dosegel, če bi moj slikarski talent razvijal naprej, si ne upam niti pomisliti. Verjetno bi nekoč kronisti zapisali, da so ga kritiki raztrgali, laična publika pa prezrla.

Na tem mestu me začne peči vest, ker sem na misiji reševanja turizma, zapravljam pa malo. Kot turist, ki je prvič tu, bi verjetno spet moral zavzdihniti meraviglioso.

Odločim se, da se vzpnem na zvonik. Čeprav sem bil pri tej cerkvi že velikokrat, pa se še nikdar nisem povzpel na zvonik. Plačam dva evra in se začnem vzpenjati po lesenih stopnicah proti vrhu. Tik pod vrhom zagledam ime svojega alter ega Michael. To mi da vedeti, da sem na pravi poti. Michael tu nastopa v vlogi nadangela, njegov več kot tri metre velik kip, ki se vrti in obrača po vetru, pa stoji tudi na vrhu zvonika. Ne vem pa, če je on tudi zavetnik vseh tistih, ki se obračajo po vetru? Če je, se mi zdi tri metre malo malo za tak kip.

Ko se vzpenjam po zadnjih stopnicah pričnejo zvoniti zvonovi in zaslepi me močno večerno sonce, tako da za nekaj časa nič ne vidim in nič ne slišim.

Pogled na vrhu zvonika je tako kot pogled z Ljubljanskega gradu povsem v skladu s pričakovanji. Vidi se Piran. In morje. Tu sem pozabil kričati meraviglioso, ker me je pogled tako očaral.

Na poti navzdol do Tartinijevega trga sam za reševanje slovenskega turizma namenil še pet evrov za zapestnico za okrog roke ter še dvanajst evrov za lepo, manjšo lončeno piransko hiško s sončkom in sivko. Doma mi je bilo potem žal, da nisem kupil večje. Pomeni pa vsak tak nakup pri meni doma potem manjšo prenovo, saj premikam spominke po stanovanju. Hiška sedaj sem, manjše okrasno ogledalo po novem tja…

Foto: Dr. Onyx

Za konec misije ostane še plačilo parkirnine. To je pri nas nekaj podobnega, kot v tujini turistična taksa…

Nič preveč razmišljat, je treba plačat.

Pimp

27 06 2020

Glede na to, kako zadnje čase ženske oblegajo zvezdniškega žvižgača tranzicijske levice Ivana Galeta razmišljam, da bi se mu ponudil kot njegov manager oziroma pimp. V tej fazi ga sigurno potrebuje. Nisem tudi povsem prepričan, da on loči med pristašinjo SDS ter zmerno levičarko iz LMŠ? SDS bi mu lahko podtaknila kakšno našo Mata Hari in kot njegov manager bi se čutil dolžnega, da vse njegove oboževalke najprej sam preizkusim. Nekako tako kot so včasih imeli na dvorih preizkuševalce hrane, da ni kdo vanjo vsul strup za kralja.

#IvanGaleRocks!