Posts Tagged ‘Komunizem’

O komunizmu spet in spet

04 07 2020

Pri nas kot kaže nekega napredka kar se tiče narodne sprave ne bo, dokler ne bo kritičnega obračuna s preteklostjo! In po moje bi bilo tu veliko narejenega, če bi se komunizem v tej državi uvrstil na seznam totalitarnih sistemov in bi bili prepovedani tudi komunistični simboli, ne samo svastika. Ampak to bi moralo biti storjeno že na nivoju EU, pa žal ni. Bi nam bilo precej mučnega sprenevedanja tako prihranjeno.

vir: wikimedia.org

Bi bilo pa potem hitro v težavah Nizozemsko pivovarsko podjetje Heineken, saj bi moralo umakniti rdečo zvezdo z njihovih steklenic piva. Podjetje sicer trdi, da njihova rdeča zvezda nima političnega vpliva, čeprav naj bi podjetje rdečo zvezdo zamenjalo z belo leta 1951 in se je ta vrnila nazaj šele leta 1991 po padcu Sovjetske zveze. Ampak komunizem je še danes živ na Kitajskem in v Severni Koreji, marsikje pa duh komunizma živi dalje v nekoliko modificirani obliki. Če je bil problem komunizem v Sovjetski zvezi, je problem tudi povsod drugod. Poleg tega se je v logotipu tega podjetja rdeča zvezda pojavila šele leta 1930, prej pa je bila zvezda bela.

vir Heineken

Heineken sicer trdi, da rdeča zvezda predstavlja po njihovo simbol petih sestavin piva – voda, ječmen, hmelj in kvas ter “čarovnijo varjenja piva”, ampak na tak način se lahko riše tudi kljukaste križe na pivske steklenice, pri čemer se izpusti med sestavinami “čarovnijo varjenja piva”.

Ko sem predlog o prepovedi komunističnih simbolov napisal na enem izmed forumov je nekdo odgovoril:

“Komunistična ikonografija je redkokje v svetu prepovedana, nacistična pa skoraj povsod. Pri nas pa še posebej mora tako biti saj je komunistična ikonografija povezana s partizanstvom, nacistična pa z izdajalci.”

To je tipičen pogled, ki Slovence razdvaja in jih bo še dolgo, če se nekaj ne ukrene. Nova državljanska vojna pa ni najbolj modra rešitev, saj vprašanje, če bi ta sploh lahko prinesla dokončno rešitev tega vprašanja. Morda, če bi se tokrat uspeli pobiti do zadnjega.

Zame sta oba sistem enaki zgodovinski zablodi. Če gledamo v svetovnem merilu je glede na število pobitih ljudi verjetno zmagovalec med zablodama komunizem, saj naj bi bilo žrtev komunizma skupaj več kot 100 milijonov! In komunizem je še vedno zelo živa ideologija. Kdo je na našem ozemlju pobil več ljudi pa nisem šel šteti in niti ni bistveno. Žrtev ene in druge zablode je bilo veliko. In seveda žrtve takih zablod nikdar niso samo mrtvi, ampak še številni drugi, ki padejo v nemilost takšnih zločinskih, nedemokratičnih režimov.

Jaz ne morem nikakor enačiti partizanstva in totalitarnega sistema, kot je bil komunizem. Pri nas so nekateri izkoristili upor proti okupatorju za inštalacijo svojega totalitarnega sistema, ki je potem vladal v teh krajih dolgih 45 let po drugi svetovni vojni. Druga svetovna vojna pa je trajala pet let. Torej komunizem je trajal pet krat dlje, kot pa recimo temu fašizem. Pri nekaterih je šlo torej dejansko za boj enega totalitarnega sistema proti drugemu. Boj ene totalitarne ideologije proti drugi. To se mi zdi da ni težko za razumeti?

Seveda pa dopuščam možnost, da so nekateri akterji komunistične revolucije pri nas zares verjeli, da bodo ustvarili boljšo družbo. Ampak ta zgodovinski eksperiment je tudi pri nas klavno propadel in tudi za njih velja misel T. S. Eliota “Most of the evil in this world is done by people with good intentions.”.

Kot opažam ima pri nas veliko ljudi težavo že z razumevanjem, kaj pa je bilo s komunizmom sploh narobe?

Po današnjih “urbanih legendah” o komunizmu, so takrat vsi imeli delo, država ti je dala stanovanje ali pa ugodne kredite, da si si lahko z lastnimi rokami postavil hišo, nakar ti kreditov ni bilo potrebno vrniti, saj jih je požrla hiperinflacija, vsem je bilo dostopno šolstvo in zdravstvo. Snemali so filme, kot so Sreča na vrvici in Srečno Kekec. Smeli smo celo hoditi k verouku in v cerkev. Kriminala ni bilo videti prav veliko, celo drog se zdi da v komunizmu ni bilo toliko, kot jih je danes.

Ampak v komunizmu nisi smel razmišljati po svoje, torej drugače, kot vodilni misleci te ideologije ali biti odkrito proti vedno isti oblasti. Komunizem je zelo sovražil intelektualce in duhovščino, ker je v njih videl razredne sovražnike, se je pa delavskemu ljudstvu predstavljal kot rešitev. Komunizem ni izbiral sredstev, ko je bilo potrebno odstraniti tiste, ki mislijo drugače od tistega, kar je komunizem smatral za pravilno. Komunizem tudi ni bil ekonomsko vzdržen, saj smo velikokrat imeli hiperinflacijo, bila so tudi daljša obdobja pomanjkanja raznih osnovnih življenjskih potrebščin.

Slogan Blaginja za vse se zelo hitro v komunizmu spremeni v kruto realnost v obliki Revščina za vse.

Sistem, ki želi ustvariti enakost vseh ljudi je tudi sicer čista neumnost, ki ne upošteva realnosti! Ljudje nismo enaki, zato nas noben politični sistem ne more narediti enake! So enaki matematični genij, vrhunski glasbeni skladatelj, lokalni pedofil in morilec otrok? Kaj je tu enakega, razen da gre za isto vrsto? Vedno, ko začneš izvajati to trapasto politiko enakosti ugotoviš, da se moraš najprej znebiti najbolj sposobnih, ki so gibalo napredka vsake družbe! To je ugotovil seveda tudi Jugoslovanski komunizem in tudi Jugoslovanski komunizem je aktivno preganjal intelektualce. Za njihov zapor je namenil kar cel otok v Jadranskem morju!

Komunizem je enaka zabloda kot fašizem in tu dileme ne bi smelo biti nobene! Če ima kdo morda še kakšne pomisleke, naj pogleda primer Severne in Južne Koreje. Ena je zasmehovanja vredna totalitarna komunistična država, iz katere se skoraj cel svet norčuje, druga pa ekonomska velesila.

Kje bi raje živeli, si naj pa vsak pri sebi razjasni.

Nekdo mi je na to vprašanje odgovoril, da odvisno, kaj si. Če bi imel na izbiro biti voditelj Severne ali Južne Koreje, bi bil raje voditelj Severne Koreje. V to ne dvomim. Tako so razmišljali verjetno tudi naši komunistični revolucionarji, ampak to ni nič drugega kot samo rahlo prilagojena verzija slogana Blaginja za vse. Blaginja za izbrane.

Zagovorniki in častilci slovenskega komunizma še vedno izkoriščajo partizansko gibanje za navadno krinko in sredstvo manipulacije ovčic iz Orwellove Živalske farme. Štiri noge dobro, dve slabo. Komunizem dobro, fašizem slabo. Komunizem dobro, fašizem slabo. Ponavljajo v nedogled kot staro lajno. Ampak realnost je drugačna. Oboje je slabo in si ne bi smeli želeti, da se še kdaj ponovi.

In od tu pa potem izhajajo težave, s katerimi se soočamo še danes in se vlečejo skozi celotno tranzicijo, torej dolgih 30 let.

Ena politična opcija želi na vsak način še naprej braniti naš komunizem kot nekaj dobrega, kot nekaj, kar je neločljivo povezano z uporom proti okupatorju, hkrati pa vse, ki so bili proti komunizmu označi kar avtomatično za domače izdajalce. Pa seveda zadeve takrat niso bile tako preproste in enostavne. Nekateri so se odločali med dvema slabima opcijama in se odločili po načelu sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj in zaveznik. To nikakor ni tako črno belo, kot poskušajo prikazati zagovorniki komunizma pri nas.

Seveda tu potem do nekega preboja ne pride, saj tega se ne da ubraniti in se nikoli ne bo dalo ubraniti. Proti taki miselnosti se bo vedno upiral velik del Slovencev, ki imajo kritičen pogled na zgodovino.

Je pa vprašanje, koliko časa bomo še potrebovali, da bomo z zgodovino enkrat za vselej razčistili, obsodili, ker je vredno obsodbe in se zazrli naprej v prihodnost. Predvsem je pa po moje škoda otrok in mladine, ki jih vedno znova povlečejo v te ideološke boje in tako prenesejo bremena preteklosti na naslednje rodove. Tudi če postaviš čisto novo hišo pride nekdo, ki ti nanjo nariše ali rdečo zvezdo, ali svastiko ali celo kar oboje.

Je pa res, da ko takole razmišljaš, te dostikrat propagandni stroj branilcev komunizma obsodi, da si domači izdajalec. S tem se jaz ne obremenjujem. Propagandni stroj ni tisti, ki odloča o tem, kdo so domači izdajalci.

Moj edini sorodnik, za katerega vem, da je padel med drugo svetovno vojno, je bil očetov brat, ki je padel kot partizan, ko še ni dopolnil niti 18 let.

Pa to prav v ničemer ne spremeni mojega pogleda na zgodovino. Jaz verjamem, da je odšel v partizane z namenom upora proti okupatorju in ne zaradi komunistične revolucije.

Da razumemo komunizem in tudi stanje v Sloveniji, moramo razumeti, da je komunizem načrtno izvajal negativno selekcijo in skrbno izbiral ljudi za najvišje strukture. So pa zame na nek način žrtve komunizma tudi na strani tistih, ki tak sistem izvajajo, saj če ti neka ideologija tako skrči in omeji možnost razmišljanja, si zame sam tudi žrtev.

Prebere še:
Kako sem preživel komunizem
Goli otok
Brioni
Vse narobe
Zb(i)rka misli

Bajka

30 06 2020

Komunizem nam je prilagojeno verzijo zgodovine pripovedoval 45 let, potem pa še nadaljnjih 30 let branil to bajko! Dokler ni od vsega skupaj ostala samo še ena čisto navadna pripovedka.

Kako sem preživel komunizem

11 10 2018

Otroštvo in mladost sem preživel v političnem sistemu, ki se je imenoval komunizem. Komunizem je bil nekakšen eksperiment večjega obsega, saj je v tem eksperimentu sodelovalo precej držav po svetu, med njimi tudi takratna Jugoslavija, katere sestavni del je bila naša socialistična federativna republika Slovenija.

Osnova tega sistema je bila v tem, da je obstajala neka manjša skupina skrbno izbranih mislecev, ki si je izmišljala razne ideje, potem pa smo morali še vsi ostali razmišljati enako. Če se kdo s tem ni mogel sprijazniti, ali pa je razmišljal izven okvirjev, ki jih je določila ta skupina, je imel lahko hude težave. Ena od možnosti je bila tudi ta, da so ga poslali kar na poseben otok v Jadranskem morju, ki je služil kot zapor. Brez posebnih pomislekov so tja pošiljali tudi profesorje, učitelje, zdravnike in intelektualce.

Komunistični politični sistem je iznašel zelo učinkovito metodo proti človeškemu pohlepu in sicer uravnilovko. Samo izkazalo se je, da ta metoda pa ni najboljša, saj so v takem sistemu potem pridobili zlasti tisti, ki so bili pod ravnjo. Vemo pa, da se ljudje ne rodimo enaki in nimamo enakih sposobnosti, tako da se z uravnilovko hkrati učinkovito nevtralizira tudi tisti del populacije, ki je običajno gibalo napredka in razvoja. O čem so takrat razmišljali ti skrbno izbrani misleci mi še danes ni jasno.

V komunizmu tudi ni bilo možno, da bi recimo delavec v Litostroju ali TAM-u imel sto krat ali tisočkrat nižjo plačo kot direktor firme. Vsak takšen poskus pohlepa bi glavni misleci zatrli že v kali, saj je bila ena vodilnih misli tega sistema ta, da ima oblast delovno ljudstvo, ki ga zastopajo ti glavni misleci. Ampak tu je bila pa zmeda popolna, saj delovno ljudstvo ni imelo občutka, da ima oblast, saj niso smeli niti razmišljati po svoje. Volitve so bile pa sploh komedija, saj so delovnemu ljudstvu dali volilne listke, na katerih so bili samo glavni misleci. Tako se je na volitvah samo uradno potrjevalo, da še vedno vsi mislimo enako.

Nisem pa več povsem prepričan na kakšen način so sploh določili, kdo so ti glavni misleci. Po moje so oni sami odločali o tem, kdo bi bili lahko primerni kandidati in na podlagi tega potem rekrutirali nove člane. Se je pa splačalo biti vsaj član širšega kroga mislecev, ker si potem dobil stanovanje ali kakšno vodstveno pozicijo v službi.

Ja, zmešnjava takrat je bila res popolna.

Pri nas doma smo imeli črno beli televizor, ki pa smo ga spremenili v barvnega tako, da smo pred televizor dali neko stekleno ploščo, ki je imela barve in sicer je bila spodaj zelena, na vrhu pa modra. Kdorkoli je že izumil to čudo verjetno ni vedel, da se na televiziji ne vrtijo samo prizori narave, kjer je spodaj zelena trava, zgoraj pa modro nebo ampak so nam pogosto kazali po televiziji tudi vodilne mislece, ki so imeli zaradi te steklene plošče vsi povsem modre obraze. Včasih pa kdo tudi zelenega ali celo rdečega.

Ampak zaradi povsem napačno zastavljenih temeljev se je ta sistem potem nekega lepega dne zrušil in nenazadnje je bil tudi ekonomsko povsem nevzdržen, saj smo bili veliko odvisni od kreditov, ki so nam jih dajali tisti, ki so razvijali po naše povsem napačen sistem, ki je izkoriščal človeka po človeku. Samo tega takrat nihče od nas ni točno razumel kaj to pomeni.

Potem pa je prišlo obdobje, ki se mu je reklo tranzicija in cilj tega obdobja naj bi bil čim manj boleč prehod v sistem, ki ga je razvijala konkurenca in se mu je reklo kapitalizem, s poudarkom na demokraciji.

Ta sistem pa je upošteval, da se ljudje ne rodimo enaki in nimamo enakih sposobnosti, tako da niso niti poskušali z uravnilovko nevtralizirati tisti del populacije, ki je običajno gibalo napredka in razvoja.

In ko sem jaz opazoval slovensko tranzicijo sem dobil občutek, kot da bi trop sestradanih in krvoločnih volkov spustil na trop ovac!

Kar naenkrat je dolgo časa zatiran človeški pohlep silovito privrel na dan in ljudje smo zgroženo opazovali, kako so  se s tem virusom močno okužili tudi glavni misleci, ki so nam prej prodajali čisto druge vrednote! Marsikomu  so se v hipu podrli ideali in preden smo vsi uspeli vklopiti človeški pohlep je bilo praktično že vse pokradeno. Tem, ki jim ni uspelo ničesar pokrasti se danes reče suhe veje tranzicije.

Skratka, če bi moral za to stanje izbrati pravi izraz bi bilo to enostavno ‘Ljudi moji, je li to moguće? Ludnica!’ (pomagal sem si s citatom hrvaškega športnega novinarja Mladena Delića).

Ampak kakorkoli že.

Komunizem sem preživel, demokracije verjetno ne bom.