Posts Tagged ‘oglaševalci’

Igralci v vrstah za iPhone

25 10 2008

Sam sem velikokrat razmišljal, da če bi odprl kakšno trgovino ali kaj podobnega, kjer moraš pritegniti kupce in zanimanje, bi zanesljivo najel študente, da čakajo v vrsti že ure pred uradnim odprtjem (ali celo taborijo v šotorih) samo za to, da umetno ustvarim zanimanje. Pa to taktiko potem velja redno obnavljati ob kakšnih akcijah ali kaj podbnega, da te ljudje prehitro ne pozabijo. Nenazadnje, tudi če imaš recimo samo štand ob Ljubljanici za Novo leto hitro opaziš, da se vsi mimoidoči drenjajo okrog tistega, kjer je že tako največja gužva, pa čeprav večini sploh ni jasno, kaj tam prodajajo. Če je takšna gužva in naval, potem mora sigurno biti nekaj zanimivega. Ljudje kot ljudje pač, ki jih usmerja čredni nagon in tega se moraš kot trgovec zavedati in izkoristiti v svoj prid.

Nazadnje sem bil tako presenečen ob odprtju Hoferjevega diskonta na Mesarski (mimogrede, privlačno ime ulice), kjer so ljudje že od petih zjutraj čakali v vrsti in na posnetkih se je videla dooooolga kolona ljudi, kot  da bi šlo za posnetek ob Titovem pogrebu, ko so se vpisovali v žalno knjigo. Preprosto si ne znam predstavljati, da nekdo vstane ob treh , štirih ponoči in pride čakat v vrsto pred neko trgovino na svoj LCD televizor ali računalnik z Blu Ray pogonom, pri čemer pa morda doma komaj zbere skupaj za položnice. S tem, da je bila mislim da otvoritev na delovni dan in so tako morali vsi ti ljudje, če so v službi, tisti dan vzeti dopust ali bolniško.

Ali so bili v tem in podobnih primerih na delu čisto pravi potrošniki, ali pa je morda kdo zares najel ljudi, da čakajo v vrsti in s tem vsaj za en dan pride trgovina na naslovnice medijev in v poročila, ne vem, če bi sam odpiral trgovino, bi kot rečeno zanesljivo bilo tako. Samo priznal pa seveda ne bi.

Nisem pa izgleda edini, ki razmišlja v to smer.

Povsem enake taktike se je po poročanju medijev že avgusta 2008 poslužil Poljski mobilni operater  Orange, ko je začel prodajati 3G iPhone. Ker so se bali, da iPhone na Poljskem vendarle ne bo deležen take pozornosti, kot v ZDA in še kje, so enostavno najeli “igralce”, ki so odigrali vrste pred trgovino, kot da nestrpno čakajo, da pridejo do svojega modnega telefona. Sicer dvomim, da so bili to zares pravi, profesionalni igralci kakšnega državnega gledališča, verjetno prej kakšni naturščiki, študentje in brezposelni, ki jim pride prav vsak cent.

“It was a part of our marketing strategy, the concept was thought up at Orange Poland,” company representatives said. “The aim was to ‘warm up’ the atmosphere around the launch of the iPhone.” (vir)

Pa konec koncev ni to zame čisto nič drugače, kot če nekdo zobozdravniku potisne v roke 100 € ali še kaj bistveno več in nastopa potem ta v reklami za zobno pasto, kjer neprepričljivo zatrjuje, kako je nov revolucionaren dosežek znanstvenikov iz laboratorijev oh in sploh učinkovit ter kako so gnili zobje in karies sedaj končno premagani. Verjamem? Ne.

In če takole razmišljam naprej v tej smeri, ali ni povsem možno, da so bili tudi ljudje, ki so navdušeno pozdravljali Britansko kraljico Elizabeto II. na Tromostovju, morda samo plačani igralci oziroma vsaj vnaprej izbrani prostovoljci za kuliso fotografom in TV kameram? Ne. Verjetno ne. Upam da ne.

Preberi še
iPhobia (by Onyx)

Iščem oglaševalce

14 04 2008

Po temeljitem razmisleku in dolgotrajni ter na momente tudi boleči kontemplaciji, sem prišel do zaključka, da moram blog nekako okrasiti z oglasi. Kakor danes gledam na vse skupaj, blog brez oglasov ni vreden da obstaja, je kakor suha torta brez čokoladnega preliva in kremnega polnila. Kakor Vesolje brez Boga.

Žal pa imam denarja dovolj in na trenutke celo preveč, tako da oglasov ne morem imeti na blogu zaradi denarja. Poleg tega so s tem same težave, ker več ko imaš denarja, težje so odločitve, kaj z vsem tem početi. Da pa ne bi povsem brezplačno objavljal oglase in bi se oglaševalci na letnem shodu v Portorožu (SOF) norčevali iz mene, sem se odločil, da bom pokazal mojo izjemno široko altruistično naravo.

Vsak, ki bi rad objavil svoje cenjeno oglasno sporočilo na mojem blogu, bo moral prispevati neko razumno vsotico v poseben sklad, iz katerega bom potem, ko se bo nabralo denarja dovolj, kupil kakšna igrala (morda celo Nintendo wii) za otroke v Pediatrični kliniki. Otroci niso samo naše največje bogastvo, ampak ti nekoč wannabe ljudje bodo plačevali prek davkov naše mizerne pokojnine in brez njih bomo čez leta brskali po smetiščih in kantah za hrano. Verjemite na besedo. Zato jim moramo že sedaj pihati na male dušice, da bodo potem, ko bodo v najbolj aktivnih letih, pripravljeni prispevati nekaj malega tudi za nas, betežne starčke z vgrajeno srčno zaklopko in težavami z zadrževanjem urina.

Spoštovanim potencialnim Oglaševalcem (sem O kar za vsak slučaj z veliko napisal) sta trenutno na voljo dve možnosti.

Prva je časovno omejena pasica na desni strani bloga, v maksimalni velikosti 140×500 pikslov in z možnostjo povezave na poljubno spletno stran. Druga možnost je tako imenovano sponzoriranje prispevkov, kjer se lahko oglaševalec odloči, katere prispevke bi sponzoriral (tako imenovano kontekstualno oglaševanje) in na koncu prispevka bo potem objavljena pasica velikosti maksimalno 300×80 pikslov z oglasnim sporočilom in poljubno povezavo na spletno stran. Ta možnost oglaševanja časovno ni omejena, oziroma po preteku pol leta si kot avtor bloga pridržujem pravico, da oglasno sporočilo zbrišem. V nobenem primeru pa ne pridejo v poštev prikrite reklame in v PR službah napisana neoznačena promocijska besedila.

To je v bistvu vse.

Blogerji se morajo počasi začeti zavedati, da so gledano kot celota eden najbolj branih medijev nasploh in da se oglaševalski denar preprosto seli z uporabniki spleta na internet. Več kot jih ima dostop do interneta, dlje ko se zadržujejo na internetu, večji bo oglaševalski kolač, ki temu mediju pritiče. In pri razrezu kolačka štejejo kliki. Click, click, click… To so osnove ekonomije, ki jih lahko razume vsaka brucka komunikologije.

Zato predlagam še korak dlje.

Če je komu zgoraj opisana ideja tako všeč, da se strinja celo z temeljno filozofijo, ki v svojem bistvu nima za cilj egoistično služenje denarja in bi se mi rad pridružil na mojem bojnem pohodu pristnega altruizma, naj mi to prosim sporoči in ko dobim zraven še enega, imamo že Blogerski POOL, ki se obanaša navzven do potencialnega oglaševalca lahko kot en sam medij. To pomeni, da bo zakupljen oglas objavljen hkrati na vseh blogih, ki sodelujejo v poolu in bo tako učinek in domet oglaševalske akcije toliko večji.

In ko nas bo dovolj, recimo kakšnih sto plus Had, bomo lahko nekoga oblekli v elegantno obleko, mu zavezali kravato, zloščili čevlje in ga z črno poslovno aktovko poslali na razgovore k oglaševalcem z ponudbo, ki jo ne bodo mogli zavrniti.

Da pa ne bo takoj pokonci skočil šef davkarije, vodja oddelka za pregon organiziranega kriminala na policiji ali pa skupina tožilcev za posebne zadeve naj povem, da zadeva še ni pravno razdelana tako, da bo ustrezala obstoječi zakonodaji in da ne bodo kršeni predpisi. Glede tega se bom posvetoval z mojo ekipo odvetnikov (večina ima uspeh na pravnem faksu z povprečjem 8 plus), možno pa je, da bomo, če vas bo seveda veliko pripravljeno sodelovati v poolu, ustanovili društvo ali kaj takega.

Revolution is Cumming, bratje in sestre blogerji.

Pozor, oglaševalci napadajo

12 11 2007

V eni izmed računalniških revij bolj zabavnega značaja sem prebral zanimiv uvodnik urednika, ki ga je razburila ideja enega izmed oglaševalcev, da bi se rad videl na naslovnici. To za revijo ni bilo sprejemljivo in so oglaševalcu dali košarico, on pa je vrnil nazaj tako, da je zmanjšal denar namenjen oglaševanju v reviji. Za koga dejansko je šlo urednik ni navedel, iz postavitve revije pa bi špekuliral, da si je ta luksuz želel omisliti eden izmed mobilnih operaterjev. Morda v smislu, če si konkurent lahko omisli celostransko zadnjico revije, grem jaz na naslovnico. Mobilni operaterji pa so Itak znani po tem, da se dobesedno obmetavajo z oglaševalskim denarjem in njihove oglaševalske želje se ponavadi izpolnjuje kot včasih želje faraonov ali kraljev. Upreti se mobilnemu operaterju, ki si želi oglasa na naslovnici? Halo?

Sem pa ob prebiranju uvodnika razmišljal, kje vse nam oglaševalci oziroma njihove agencije želijo podtakniti oglasna sporočila. In naslovnice revij niso nič posebnega.

Verjetno bo potrebno idealno oglaševalsko platformo prihodnosti še izumiti. In to tako, da žrtev ne bo mogla oglasom nikakor ubežati. Morda bo pravi način nekoč ta, da se bo dalo oglase zapakirati v obliki seruma, ki ga bo potrošnik dobil vsak dan z injekcijo direktno v vratno arterijo ter se bodo oglasi kar prek krvnega obtoka prenesli neposredno v možgane in se tam vizualizirali. Intravenozno oglaševanje naslednje generacije. To je ideal in izziv za znanstvenike, že danes pa obstajajo načini oglaševanja, ki se temu lahko dobro približajo.

Recimo oglasi na javnih straniščih nad pisoarjem. Ta zamisel mi je od prvega dne naravnost fantastična. Poleg tega, da omogoča kopico zabavnih in kreativnih sloganov v stilu “Vzemite se v roke”, “Kako visoko vam nese”, ki se lahko kot dovtipi uporabijo za oglaševanje raznih blagovnih znamk, je bistvo tega načina reklamiranja to, da se žrtev oglasu ne more izogniti. Ko se postaviš pred pisoar, odpreš zadrgo in izvlečeš orodje, stoji pred tabo samo stena in na njej oglas. Včasih so bile tam ploščice, danes stoji okvir z oglasom in ni druge, kot da bereš sporočilo oglaševalca. Ker so ta sporočila po naravi običajno smešna, se ti lahko mimogrede zgodi, da nehote polulaš po čevlju še soseda, ki pa največkrat tega niti ne opazi, ker se tudi sam reži oglasu. In verjetno hkrati lula po tvojem čevlju ali hlačnici.

Ko sem bil nazadnje pri zobozdravniku in ležal na tistem zloglasnem stolu, sem tudi razmišljal o oglasih. Zakaj za vraga mora tista močna luč svetiti meni direktno v obraz, ko bi lahko tam stalo oglasno sporočilo? Za zobno pasto, ščetko ali kaj podobnega. Tudi če na stolu mižim, bom slej ko prej moral pogledati in to direktno v reklamo. Še en primer skoraj idealne oglaševalske platforme.

Pred kakim letom so me razjezili v neki znani gostilni v osrednjem Ljubljanskem nakupovalnem središču. Bilo je ravno okrog novega leta in se je trlo obiskovalcev, potrošnikov, pa še vseh tistih, ki so imeli tam novoletne zabave. Natakar mi je prinesel pogrinjek, nek papir za pod krožnik, servet plus jedilni pribor. Papir pa je bil v celoti potiskan z reklamami za vse mogoče vzajemne sklade znane borznoposredniške hiše. Ideja oglaševalca je sicer dobra, kaj dobra, odlična in jo lahko razumem. Ljudje ki čakajo, da bodo postreženi, se običajno dolgočasijo in zakaj ne bi med čakanjem prebrali še reklamnega letaka, ki jim je bil serviran pred nos kot aperitiv. Samo te logike jaz nočem kupiti. Če pogledam cenik v jedilnem listu, cene niso zaradi tega nič manjše. Jaz pa za tak denar pričakujem, da dobim tudi dostojen pogrinjek, zaradi mene je lahko tudi iz papirja, samo ne potiskan z reklamami. Ne bom pa imel nič proti, če se nekega dne pojavi gostilna, ki bo kopirala filozofijo časopisnih brezplačnikov in kjer bom dobil kosilo zastonj ali vsaj občutneje ceneje, v zameno pa lahko požrem z omako vred pogrinjek, krožnik in jedilni pribor potiskan z reklamami.

Meni skrajno absurden način oglaševanja so povorke našemljenih študentov, bodočih inženirjev, zdravnikov, filozofov, ki nosijo po mestu oglasne transparente pritrjene čez ramena. Kadarkoli srečam tako povorko obstanem, gre mi na smeh in hkrati obžalujem, ker običajno nimam s seboj fotoaparata, da bi to burlesko slikal. Ampak tak duhovit oglaševalec naj si ne dela utvar. Zame je to predvsem antireklama za oglaševalca. Poleg tega me ti transparenti spominjajo na vojno, ko so ljudje morali nositi po mestu transparente z napisi v slogu “Sem izdajalec, zvečer me bodo javno ustrelili na osrednjem mestnem trgu. Vabljeni.”

Potem so tu še prirejeni kamioni, ki so namenjeni zgolj in samo prevažanju reklamnih sporočil. Da, tudi to obstaja in nazadnje sem na teh kamionih gledal reklame za radijsko postajo. Razumem, da se z reklamami potiska avtobuse mestnega prometa, samo takšen način oglaševanja, ki ne služi ničemer drugemu, kot samo prevažanju reklam, je pa v današnjem času malo čuden. Toliko se govori in piše o okoljskih spremembah in onesnaževanju, na drugi strani pa nekdo brez pomislekov z kamioni vozi reklame. Ojoj.

In če se vrnem nazaj k uvodniku iz začetka tega prispevka.

Časi za plačljive tiskane medije domnevam niso rožnati, sploh ob (pre)nizkih nakladah, preveliki konkurenci in dejstvu, da se za oglaševalce (in bralce) borijo sedaj še z brezplačniki in poplavo na spletu. Mi je pa ob vsem tem zanimivo sledeče razmišljanje urednika:

Čitavci, poslušavci in gledavci si prevečkrat delajo utvare, da so za časopisno založbo, radijsko ali TV ­postajo neprecenljive vrednosti. So sicer dobrodošel element, nikakor pa ne prvovrsten. Stranka je car in podobne floskule so na tem področju odveč. Tehtni­ca komercialnega medija se namreč praviloma nagi­ba k zadovoljevanju oglaševalca – z obup(a)nimi po­pusti, neokusnim trženjem poslednjega koščka strani in konec koncev s podrejanjem, često prirejanjem prispevkov njemu v prid.

Jaz si glede tega ne delam nobene utvare. Zato sem si ustvaril svoj zasebni medij.

Ker se cenim.