Posts Tagged ‘Piran’

Od Strunjana, do Pirana in naprej

27 06 2020

Včeraj sem se ponovno odpravil na misijo reševanja slovenskega turizma. Tokrat sem šel reševati našo obalo. Meni se včasih zdi, da sem rojen za žrtvovanje. In kaj je lahko bolj plemenito, kot žrtvovati se za reševanje našega turizma, ki ga je močno prizadela epidemija novega koronavirusa?

Brez kakršnegakoli tehtnega razmisleka se odločim, da se odpeljem do Strunjana in tam parkiram. Na plaži ponavadi ne uživam preveč, ker mi je sigurno nekam vroče, kakorkoli se obrnem. Včasih pa še močno piha, ali ni vetra, tako da ti je še bolj vroče. Hitro se začnem na plaži tudi dolgočasiti. Tokrat sem se odločil, da dan posvetim literaturi in sem s seboj na pot reševanja slovenskega turizma vzel knjigo Živalska farma Georga Orwella.

V Strunjan pridem nekje ob pol enajstih, kar je zame še zgodnje jutro. Na velikem plačljivem parkirišču nisem našel niti enega prostega mesta za parkiranje. Naredim še en častni krog, če sem morda prvič kaj spregled. Ne, nisem. Res ni niti enega prostega mesta za parkiranje. Ne najdem ga tudi v okolici. Očitno se nas je veliko na isti dan odpravilo na misijo reševanja turizma, si mislim sam pri sebi in pri tem zelo malo manjka, da bi prvič na glas zaklel. Ampak kolnejo otroci, tako da ta izbruh čustev zadržim v sebi. Nekateri menijo, da to ni dobro in da bi moral človek včasih čustvom pustiti, da po naravni poti zapustijo telo.

Ko sem tik pred tem, da doživim še napad besa, razmišljam, zakaj nisem s seboj pripeljal kolesa in bi lahko parkiral kje dlje od obale. Ampak če nimaš načrta, se nanj vsaj ne moreš jeziti, da je bil slab.

Iz Strunjana se prek Belega križa odpeljem naprej do Pirana. V krožnem križišču, kjer je odcep za Piran, naredim par krogov več, kot je običajno. Odločiti se moram namreč, kam naprej. Zapeljem v Piran. Spodnje parkirišče ob obali piše, da ni za obiskovalce in me table usmerijo v parkirno hišo. Parkirnih hiš se sicer bojim in če se da, na daleč izogibam, ker so ponavadi hud preizkus moje duševne uravnovešenosti in vozniških spretnosti, Jaz nimam ne enega, ne drugega. Prvo prosto mesto najdem kakšnih pet nivojev pod vrhom in mukoma spravim ne ravno velik avto v ne ravno velik prazen parkirni prostor. Vrata na voznikovi strani sem komaj odprl toliko, da sem se povlekel ven iz avta. Nekaj kilogramov več in bi verjetno obtičal, zagozden med vrati. Ko pridem do avtomata za plačilo parkirnine, me prešine misel, kaj bom jaz počel v Piranu, saj Piran ni za kopat, ampak sprehajat. Ko zagledam še cenik parkiranja je odločitev sprejeta hipoma. Jaz moram stran od tu. In sledi potem spet pet nivojev vzpenjanja po parkirni hiši, na srečo pa mi ni bilo treba plačati parkirnine, ker sem parkirno hišo zapustil dovolj hitro.

Sledi spust do Portoroža in počasna vožnja po promenadi. Nekdo je kar sredi ceste pustil prižgan avtobus z vklopljenimi vsemi štirimi utripalkami, tako da smo kakšnih deset minut stali na mestu. Nekajkrat sem potrobil, da dam vozniku avtobusa vedeti, da postajam živčen in naj umakne ta prekleti avtobus nekam dol s ceste. Ponavadi v takih primerih tudi blendam, ampak tokrat je bila zunanja svetloba premočna in to ne bi imelo nekega velikega učinka. Samo žarnici bi čisto po nepotrebnem skrajšal življenjsko dobo.

Z bočnim parkiranjem se tudi tokrat nisem šel smešit, tako da sem parkiral kar na moje standardno mesto v Luciji, zraven marine. Včasih je bilo to parkirišče brezplačno, sedaj pa je že nekaj časa rampa in avtomat za parkirnino. Reševanje slovenskega turizma se je v tej zgodnji fazi izkazalo predvsem kot iskanje plačljivega parkirnega mesta.

Na poti do plaže zagledam ob teniškem igrišču grafit, na katerem piše, da je Janez Janša nekomu uničil življenje. Bogi. Mojega je uničila Tanja Fajon, ko se je poklonila spomeniku Borisu Kidriču, pa zato ne pišem grafitov.

Svoj prostor pod soncem si najdem na plaži zraven Kampinskega. V vodi so neke velike školjke. Z njimi se da igrati igro, da jim daš prst in ga poskušaš izmakniti, še preden te uščipnejo. Študiram, kateri prst bi bil lahko primeren. Sredinec nikakor, saj z njim izražam čustva in komuniciram z okolico. Ostalih prstov se mi zdi tudi škoda. Morda bi bil še najbolj primeren mezinec, samo potem se spomnim, za kaj vse je uporaben mezinec in se odločim, da se s temi školjkami ne bom igral. Za zabavo si naj najdejo koga drugega.

Knjigo Živalska farma sem z užitkom prebral. Ta knjiga mora biti v Severni Koreji sigurno prepovedana. Ni mi tudi jasno, kako je šla lahko skozi našo cenzuro? Očitno niso sploh razumeli, kdo so v tej pripovedki prašiči, ovce in krokar. Zabavna mi je bila tudi asociacija na potemkinove vasi. V knjigi so namreč živali na farmi, da bi prikrile pomanjkanje hrane, lesene skrinje napolnile s peskom in na vrhu posule žito. Na mestu, kjer najbolj delavnega konja odpelje konjederec v klavnico, ko povsem opeša, sem postal žalosten. Ob tem se spomnim, da je tudi pri ljudeh tako, da tistim najbolj pridnim nalagajo čedalje več dela, dokler ne opešajo, nakar jih brez razmišljanja zavržejo. Najbolj sem se nasmejal, ko si je vodilni prašič kar sam sebi podeljeval neke medalje za izmišljena junaška dejanja. In če je meni nekaj v taki vročini smešno, potem je zares smešno tudi sicer. Živalska farma je sicer politična satira, ki z živalskimi prispodobami opisuje Stalinov totalitarizem. Razmišljam, da bi nekoč nekaj takega napisal za slovensko tranzicijo. Prašiči in ovce so namreč isti. Vloga prašiča Cvilka pa je kot nalašč pisana za naše tranzicijske medije.

Štiri noge dobro, dve slabo, neprestano ponavljajo ovce, ki verjamejo prašiču Cvilku vse na besedo.

Ko je bilo že pozno popoldan sem se spomnil, da sem prišel sem reševati slovenski turizem in da še nisem zapravil skoraj nič. Čaka me sicer še plačilo parkirnine, ampak to je par evrov. Odločim se, da grem sedaj pa zares zapravljat in se odpeljem nazaj v Piran, v isto parkirno hišo, v kateri sem že bil.

Na spodnjem parkirišču ob obali mi ne gre v glavo, kako je to parkirišče rezervirano samo za domačine, veliko avtomobilov pa z registracijami LJ, CE in MB? Očitno spet neki partijci s privilegiji še iz prejšnjega režima. Pri nas je ta miselnost še kako živa.

V Piranu se poskušam obnašati kot tuji turist, ki je prvič tu, zato mi je vse lepo in novo. Skoraj da se nisem začel dreti meraviglioso in prepevati O bella ciao, bella ciao, bella ciao, ciao, ciao…

Tu se operacija reševanja slovenskega turizma zares začne in začnem na veliko zapravljati. Pravi Shopping Spree. Najprej si kupim za šest evrov verižico za okrog vratu s križem. Ker veliko mojih sodelavk nosi majice z rdečo zvezdo se mi zdi to dobra provokacija. Res pa verjetno v službi še nekaj čas ne bom napredoval zaradi tega. Ampak ker sem prilezel že skoraj do vrha, me to ne skrbi preveč. Važno da bodo sodelavke hude. Ob tej misli se zlobno nasmehnem.

Potem plačam deset evrov za razstavo pajkov. Na ogled so sami neki veliki primerki pajkov. Suhe južine so tu izven konkurence. Nekateri znajo plezati celo po gladkem steklu in sedaj razumem, zakaj se reče človek – pajek Spider-Manu. Večina terarijev ima nek prostor, kamor se pajek lahko skrije, tako da polovice razstavljenih sploh ne vidiš. Očitno ne razumejo, da so na razstavi. Večina pajkov poskuša skopati luknjo in zbežati od tu.

Ob obali si privoščim Cuba Libre za pet evrov. To štejem kot reševanje gostincev. Bolje rečeno žrtvovanje za gostince. Na tabli ob lokalu zagledam, da obstaja očitno tudi nek koktajl z imenom adios motherfucker. To priznam in ni me sram – prvič slišim. Razmišljam, da bi adios motherfucker naročil za s seboj v smislu dovtipa, samo osem evrov se mi zdi predrago za nekaj, kar sploh ne vem kaj je. In verjetno natakarica dovtipa sploh ne bi pravilno razumela.

Ko zagledam kip ženske na obali me spet prime, da bi se začel dreti meraviglioso in prepevati O bella ciao, bella ciao, bella ciao, ciao, ciao…

V zraku začutim nekaj nedoločljivega. Torej točno to, kar obljublja predstavitveni letak tega lepega mesta. Nisem pa vedel, da je to tu.

Potem pride na vrsto meni draga Stolna cerkev svetega Jurija. Tu se je namreč praktično končala moja slikarska kariera in sicer že v osnovni šoli. Takrat sem dobil nekakšen nagradni izlet na Ex-tempore in zadnji dan narisal na hitro zvonik te cerkve. Žirija, ki je podeljevala nagrade, je moje delo spregledala, je bilo pa kljub temu razstavljeno na priložnostni razstavi v neki galeriji. Kaj vse bi lahko dosegel, če bi moj slikarski talent razvijal naprej, si ne upam niti pomisliti. Verjetno bi nekoč kronisti zapisali, da so ga kritiki raztrgali, laična publika pa prezrla.

Na tem mestu me začne peči vest, ker sem na misiji reševanja turizma, zapravljam pa malo. Kot turist, ki je prvič tu, bi verjetno spet moral zavzdihniti meraviglioso.

Odločim se, da se vzpnem na zvonik. Čeprav sem bil pri tej cerkvi že velikokrat, pa se še nikdar nisem povzpel na zvonik. Plačam dva evra in se začnem vzpenjati po lesenih stopnicah proti vrhu. Tik pod vrhom zagledam ime svojega alter ega Michael. To mi da vedeti, da sem na pravi poti. Michael tu nastopa v vlogi nadangela, njegov več kot tri metre velik kip, ki se vrti in obrača po vetru, pa stoji tudi na vrhu zvonika. Ne vem pa, če je on tudi zavetnik vseh tistih, ki se obračajo po vetru? Če je, se mi zdi tri metre malo malo za tak kip.

Ko se vzpenjam po zadnjih stopnicah pričnejo zvoniti zvonovi in zaslepi me močno večerno sonce, tako da za nekaj časa nič ne vidim in nič ne slišim.

Pogled na vrhu zvonika je tako kot pogled z Ljubljanskega gradu povsem v skladu s pričakovanji. Vidi se Piran. In morje. Tu sem pozabil kričati meraviglioso, ker me je pogled tako očaral.

Na poti navzdol do Tartinijevega trga sam za reševanje slovenskega turizma namenil še pet evrov za zapestnico za okrog roke ter še dvanajst evrov za lepo, manjšo lončeno piransko hiško s sončkom in sivko. Doma mi je bilo potem žal, da nisem kupil večje. Pomeni pa vsak tak nakup pri meni doma potem manjšo prenovo, saj premikam spominke po stanovanju. Hiška sedaj sem, manjše okrasno ogledalo po novem tja…

Foto: Dr. Onyx

Za konec misije ostane še plačilo parkirnine. To je pri nas nekaj podobnega, kot v tujini turistična taksa…

Nič preveč razmišljat, je treba plačat.